Drugi zaradi ljubezni do živali niti pomislijo ne, da bi jih jedli. Tretji so se za vegetarijanstvo odločili iz zdravstvenih razlogov. Štirje Slovenci, ki jih poznamo iz javnega življenja in delovanja, so nam razložili, zakaj so se odrekli mesu.
Žiga X Gombač, pisatelj: Nečloveške zablode prehrambne industrije
Zelo boleči ledvični kamni pred petnajstimi leti so povzročili, da je Žiga v hipu spremenil prehrano. »Dieta, ki se je držim še danes, predpisuje tudi minimalno uživanje mesa. No, jaz sem ga črtal v celoti. Za vsak primer. Mesa ne pogrešam, kako vendar, saj je tu pica!« se smeji. Tako se je odločil predvsem zaradi zdravja, pa tudi zaradi nehumanega ravnanja z živalmi. »Motijo me nečloveške zablode in odločitve prehrambne industrije. Človek je lahko neverjetno krut in preračunljiv in s tem se ne morem in nočem strinjati. Revolucija se začne pri posamezniku, pravijo. Zato bi moral vsak sam nekaj storiti v tej smeri. Saj ni tako težko. Tudi zato ne, ker je vegetarijanska kuhinja raznovrstna in okusna. Pa še občutek po zaužitju je neoporečen in neobremenjen.« Svoj zgled skuša prenesti tudi na otroke, ampak mu ne gre najbolje, pravi. »No, vesta pa, da obstaja tudi druga pot. Vsekakor se morata za tak korak odločiti sama.«
Katarina Goričan Pokrivač, profesorica in humanitarka: Živinoreja, pravi vzrok ekološke kataklizme
»Že leta sem si želela nehati jesti meso, potem pa sva se nekega dne pred štirinajstimi leti z možem odločila, da za mesec dni poskusiva vegetarijanstvo. V spodbudo nama je bila prijateljica veganka Nastja Židanik. Po tem mesecu sva bila oba navdušena nad počutjem in energijo, podaljšala sva še za en mesec in tako naprej, dokler se nama meso ni dobesedno uprlo. Spomnim se teže v želodcu, ko sem ga še jedla. In za šport imam neprimerno več energije in moči kot prej,« opisuje. Poleg tega je nekaj naredila proti nehumanemu ravnanju z živalmi. »Proizvodnja mesa ima večinski delež pri klimatskih spremembah planeta in vse večji lakoti. Seveda so resna težava tudi promet in fosilna goriva, a daleč za katastrofičnimi posledicami živinoreje. Zakaj se tega ne učijo v šoli? Zakaj otroci tega ne izvedo, ko obravnavajo ekologijo planeta?« Tudi njen sin, desetletni Filip, ne je mesa. »Pa mu energije nikoli ne zmanjka. V šoli dobi okusne rastlinske obroke, za kar smo zelo hvaležni. Doma pa imamo svoj vrt. Nekaj pridelkov in sadja nabavimo tudi od okoliških ekoloških kmetov, v trgovini pa res samo tisto, kar je najnujnejše in čim manj predelano. Doma delam čokolado, presne sladice in presne jedi, kruh, tudi rastlinsko mleko smo si vedno delali doma. Lahko rečem, da teh 14 let res uživamo v neštetih možnostih raznovrstnih rastlinskih jedi, ki jih, dokler sem jedla meso, sploh nisem poznala.«
»Ločujemo odpadke, ugašamo luči, se na hitro tuširamo, vse lepo in prav, vendar je živinoreja glavni vzrok za ekološko kataklizmo, sredi katere živimo. Živinoreja bolj segreva in onesnažuje ozračje kot vsa letala, ladje, tovornjaki in ves preostali promet skupaj. Samo govedo proizvede letno okoli sto milijonov ton metana, približno toliko kot proizvodnja nafte in rudarska dejavnost skupaj. Metan je izredno uničujoč toplogredni plin in izjemno negativno vpliva na klimo. Kaj pa lakota? 40.000 otrok dnevno umre zaradi lakote! 82 odstotkov stradajočih otrok živi v državah, kjer namesto njih hranijo živali za na krožnike požrešnega 'razvitega sveta', saj kmetje porabljajo žita za krmo živali namesto za hrano ljudi. Za pridelavo 200-gramskega zrezka porabijo toliko žita, da bi nasitili približno osem otrok. Kar 1/3 vsega kopnega zasedajo živinoreja in polja zanjo, velik del kopnega se je že spremenil v puščavo. Vsak dan izgubljamo 137 rastlinskih, živalskih vrst in žuželk zaradi uničenja deževnega gozda, tisoče in tisoče vrst na leto. Na območju amazonskega pragozda vsako minuto posekajo za štiri nogometna igrišča veliko površino za potrebe živinoreje. Tako se drastično podira klima sveta.« Zelo jo skrbi smer, v katero se vrti svet. »Kaj lahko storimo? Prva soba že gori, požar se širi po hodniku in je tik pred drugima dvema sobama. Kaj boš naredil? Boš hitro vstal in začel gasiti ali boš naprej mirno sedel in se zabaval. Natanko to se nam dogaja v tem trenutku človeške zgodovine na tem našem skupnem ubogem planetu! Ne bodimo več tiho in nekaj ukrenimo!« opozarja.
Dejan Kontrec, nekdanji hokejist: Srečen, da prispeva k ozaveščanju
Pri Dejanu je odločitev dozorela, ko je spoznal Nino Osenar. »Več let je že veganka in o tem sva se veliko pogovarjala. Odprla je teme, o katerih prej nisem toliko razmišljal.« Zdaj je vegan že tri leta. »Vesel sem, da lahko vsaj majhen delček prispevam k ozaveščanju in proti nehumanemu ravnanju z živalmi. Poleg tega pa je Nina odlična kuharica in pripravlja nadvse okusne in zelo raznolike veganske jedi, tudi sladice, ki jih naravnost obožujem.« Pri prehodu na vegansko prehrano zato ni imel težav. »V vsem tem času si res nikoli več nisem zaželel mesa ali drugih izdelkov živalskega izvora,« pravi. Veganstvo z zgledom prenašaš na otroke. »Pri starejših dveh, Taiu in Liu, nisem bil vegan. Ko sedaj prideta k nama, poskusita vegansko jed, in če jima ni všeč, dobita tisto, česar sta vajena. Za malega Marlona bo pa tak način prehranjevanja nekaj običajnega. Imamo srečo, da imata obe mami vrt in uživata v vrtnarjenju, tako smo dobro založeni s sezonsko zelenjavo in sadjem. Sta se pa že v teh letih, odkar sem vegan, ponudba in kakovost izdelkov v trgovinah bistveno izboljšali.«
Zala Đurić, igralka in pisateljica: Moje telo je moj tempelj in biblija
Kot deklica je veliko časa preživela pri babici na kmetiji, kjer se nikoli ni naveličala igrati z domačimi živalmi. Zato je podzavestno jedla vedno manj mesa. Odločitev je v njej dokončno dozorela v drugem letniku, ko so s šolo obiskali Padovo, med drugim božično tržnico, in tam so prodajali tudi purane – žive, obrnjene na glavo. »Saj sem že prej veliko vedela o tem, kaj se dogaja v mesni industriji, prizor iz Padove pa je bil pika na i. Tega nisem obešala na veliki zvon, preprosto sem nehala. Nisem pa veganka, še vedno jem domača jajčka. Nisem fanatik in ne mislim, da bi morali biti vsi vegetarijanci, sem pa proti krutosti in masovni živinoreji. Mama, sestra in fant jejo meso in jim z veseljem tudi sama kaj pripravim, samo če vem, da je meso domače in da so imele te živali lepo življenje. Jaz pa mesa ne jem tudi zato, da lahko vsako žival z mirno vestjo pogledam v oči. Kar se prehrane tiče, poslušam svoje telo, ki je moj tempelj in biblija. Ne jem mesa, sladkorja, glutena, telovadim, občasno si privoščim kozarec vina. V prehrani sem zmerna, zato mi telo samo pove, kaj potrebujem.« Na dušo nam polaga, naj si ne zatiskamo oči, meso ne raste na policah. Če človek ve, kaj se dogaja z živino, je večja verjetnost, da mesa ne bo več kupil. »Oziroma bo pozoren na to, kje meso dobi. Moramo biti dober zgled otrokom.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
