Menda ni več nikogar, ki bi preslišal opozorila, naj zamenjamo plastične vrečke z drugimi načini prenašanja in pakiranja.
Nihče pa ne omenja, da tudi pri našem ljubem vrtičkanju ne zmoremo več brez umetnih snovi oz. plastike. Kje vse se pojavlja na vrtu, kaj lahko storimo, da bi njeno vlogo zmanjšali na najmanjšo možno mero?
Iz ene od angleških revij smo povzeli zanimiv članek o tem. Seveda lahko navajamo le podatke, ki so jih zbrali v Veliki Britaniji, saj pri nas nikomur ne pade na pamet, da bi prešteval npr. plastične lončke, v katerih prinašamo kupljene sadike na domači vrt.
Pol stoletja plastičnih lončkov
V 60. letih prejšnjega stoletja so začeli izdelovati plastične lončke, v katerih vzgajajo sadike za prodajo. Dotlej smo kupovali sadike z golimi koreninami ali s koreninsko grudo, ki se je je držalo nekaj prsti. Uvedba lončkov je omogočila, da sadike lahko prodajajo vse leto, ne glede na tip rastline. Hkrati so plastične posodice omogočile avtomatizacijo proizvodnje sadik in s tem bistveno povečale obseg ponudbe ter izbor sadik.
Plastični lonček seveda ima več prednosti: zadržuje vlago okoli korenin, je lahek in zdržljiv, ko so prazni, jih je mogoče vložiti drugega v drugega in s tem bistveno zmanjšati obseg pri prevozu.
Plastika sredi zelenega vrta
Seveda lončki še zdaleč niso edini način uporabe plastike na vrtu. Tu so plastenjaki oz. rastlinjaki, sestavljivi kompostniki, cevi za namakanje in zalivanje, oznake z imeni rastlin, ki so zataknjene v lončke s sadikami, agrokoprene, ročaji in posamični deli orodij, ki jih uporabljamo na vrtu, da o oblačilih in zaščitnih sredstvih, ki jih imamo na sebi, ne govorimo. Uporaba umetnih snovi (plastike) je številne zadeve naredila uporabnejše, cenejše in primerne za raznovrstno rabo.
Seveda pa ima plastika, kot vse, svoje slabe strani. Najhujša je njena dolga obstojnost. Znano je, da nekatere vrste plastike razpadajo stoletja. Glede na kratko obdobje, odkar jih uporabljamo, pravzaprav ne moremo niti dokazati, kdaj se bodo dokončno razgradile. Kot se kaže v zasmetenih oceanih, plastika najprej razpade v drobne, komaj vidne (ali celo nevidne) delce, ki prehajajo v vsa živa bitja, ki živijo v morjih in rekah. Že zdaj z morsko hrano jemo odpadno plastiko, le da je (na svojo srečo) ne vidimo.
Kako zmanjšati njeno prisotnost na vrtu?
Kako se ji lahko odpovemo pri našem vrtnarjenju? Najprej bi morali pospraviti po vrtu vse prazne, zavržene lončke, ki tičijo po vogalih. Idealno bi bilo, če bi jih na kateri od vrtnarij vzeli nazaj in znova uporabili, čeprav to seveda pomeni dodatno delo s čiščenjem.
Kdor ima enega tistih malih plastenjakov, naj razmisli, kako bo z njim ravnal, ko se bo folija pretrgala ali stena iz umetne snovi prelomila. Bomo zmogli v takem primeru vse plastične dele zložiti skupaj in jih odpeljati na občinsko odlagališče odpadkov, kjer bodo vedeli, v kateri zabojnik spadajo?
Najmanj, kar vsak med nami lahko stori, je, da plastični lonček po izpraznitvi očisti, spere in zloži skupaj z ostalimi. Potem pa jih lahko uporabi za vzgojo svojih rastlinic ali pa odvrže v ustrezen zabojnik oz. odpelje na občinsko odlagališče odpadkov. Umazan lonček nima nobene vrednosti za podjetje, ki bi ga bilo sicer pripravljeno uporabiti kot surovino.
Za izdelavo močnega plastičnega lončka, ki brez težav zdrži pol leta, potrebujejo precejšnjo količino reciklirane plastike, ki pa razpada precej hitreje kot surovina, iz katere so jo izdelali.
Rešitev iščejo v biološko razgradljivi plastiki
Reciklaža plastike torej nima le pozitivnih strani, zato iščejo trajnejšo, zanesljivejšo rešitev. Ta bo morala izhajati iz t. i. biološko razgradljive plastike, torej temeljiti na postopku, ki bo nadzorovan. Ena od možnosti bi bila, da bi razgradnjo nadzorovali tako, da bi njen potek sprožili s snovjo, ki bi začela postopek razpadanja.
Eno od največjih angleških podjetij za izdelavo substratov in lončkov raziskuje možnost, da bi kot surovino za izdelavo nadomestne snovi (namesto plastike) uporabili krompirjev ali grahov škrob.
Mnoge dežele sicer finančno podpirajo zbiranje uporabljene plastike in jo potem izvažajo, največkrat na Kitajsko, kjer jo morajo ločevati (umazano od čiste) pred ponovno predelavo. Ker pa tudi Kitajska zlagoma zapira vrata takšnemu uvozu, bo treba rešitev za učinkovito predelavo plastike poiskati čim prej tam, kjer je nastala.
Lončki iz kokosovih vlaken
Med najbolj ozaveščenimi je angleški podjetnik Derek Taylor, ki vodi podjetje Hairy Pot Plant. V prizadevanju, da bi rastlinam že na začetku zagotovili kar se da primerno okolje, so se domislili izdelave lončkov iz kokosovih vlaken. Pri tem sodelujejo z žensko zadrugo na Šrilanki. Izdelujejo tudi lesene tablice za napise (imena rastlin) in lesene mreže za večje število lončkov, kar potrebujejo vrtni centri. V podjetju vsako leto posadijo v svoje vlaknate lončke okoli 300.000 sadik z uporabo avtomatike.
Seveda bolj množično uporabo takih lončkov zavira razlika v ceni: medtem ko je veleprodajna cena plastičnega lončka 6 centov, velja lonček iz kokosovih vlaken kar 34 centov. Poleg tega mora sadilnemu stroju streči človek, ki mu podaja vlaknate lončke, medtem ko se plastični lončki »pripeljejo« sami. Po uporabi vlaknati lonček lahkega srca odvržemo na kompost. To je priložnost za trajnostno naravnane vrtičkarje.
Zavedni okoljevarstveniki nasprotujejo izdelavi lončkov iz šote, kakršne občasno vidimo tudi pri nas, saj je šota nenadomestljiv del narave in se njeno uporabo odsvetuje.
Kako lahko zmanjšamo škodo zaradi plastike pri vrtnarjenju?
- Čim večkrat uporabimo isti predmet ali pripomoček; plastične vreče za substrat ali kompost uporabimo znova, za druge snovi; očistimo plastične lončke in jih uporabimo za vzgojo svojih sejancev, hranimo jih v temi, da se ognemo škodljivemu vplivu sončne svetlobe.
- Premislimo, preden kupujemo predmete iz umetnih snovi; poiščimo alternative iz lesa ali bambusa.
