Simone Michielen, uspešna poslovna ženska, alfa in omega poslovnega svetovanja, sodobna meščanka. Zdaj je petinpetdesetletnica turistična vodička v tej naši deželici, to pomlad pa smo gledali v slovenskem kulinaričnem šovu Masterchef, kjer vihti kuhalnico in je deležna naklonjenosti sodnikov ter gledalcev.
V prijetnem sončnem ponedeljkovem dopoldnevu na vrtu zdaj skoraj v celoti prenovljene hiše, ki sta jo z možem Arnoldom kot ruševino »nepremišljeno« kupila, naju s fotografinjo Matejo gospodinja Simone prijetno razvaja. Njen dom je urejen v zanimivem slogu, v katerem se prepletajo različni vplivi, največ pa je predmetov iz njenega nekdanjega doma na Nizozemskem ter tistih, ki jih je našla v tej hiši in jih potem oplemenitila s prefinjenim občutkom za lepo.
Pretirano urejen dom ji, kakor pravi, ni ravno po duši, raje ima dopolnjevanje udobnosti in praktičnosti. To je videti tudi na vrtu, kjer si je privoščila, da lepoto prijetnega domačega kotička oblikujejo domorodne in razširjene rastline skupaj z izbranimi kultiviranimi. Takoj pa je treba povedati, da na vrtu kraljujeta dve velikanski mizi, v jedilnici pa prav tako velika miza za najmanj osem ljudi. Jasno je torej, da Simone rada zbere prijatelje in sorodnike ter jih nahrani.
»Kuhanje je moja strast že od otroštva,« pravi, ko pokaže fotografije, na katerih kot deklica navdušeno ustvarja med lonci. »Zato sem nekega dne na spletu pogledala napoved šova Masterchef Slovenija, odprla prijavnico in vpisala svoje podatke. Preden sem se dokončno odločila, da jo pošljem, sem nehote kliknila – in je odletela. No, sem si rekla, zdaj pa bo, kar bo,« se smeji. Ko so jo povabili na pogovor, je bila presenečena in vesela, dodaja.
Na sončni strani Alp
Leta 1999 je bila Simone neprijetno presenečena, ko so ji diagnosticirali multiplo sklerozo. Tako rada je imela svoje delo in bila mu je strastno predana, bila je uspešna in srečna zaradi uspehov v karieri in ji niti na misel ni prišlo, da bi se temu odpovedala. Toda soprog Arnold se je pozanimal in ugotovil, da ji stresno življenje škodi. Predlagal ji je, naj se odpove delu, sam je prodal dve restavraciji, ki ju je vodil, in tako sta se odločila ter preselila na sever Španije.
A naj se sliši še tako pustolovsko, privlačno in romantično, odločitev je bila zahtevna. »Seveda, saj sva morala potem razmisliti o preživetju. Oprla sem se na kuharske veščine in širila krog tistih, ki sem jim ponujala catering. Najela sva ladjico, Arnold jo je vozil, jaz pa sem kuhala za turiste. Bilo je lepo, ampak prevroče. Nenehno sem govorila o hladu Alp in nekega dne je Arnold dejal, da bi kazalo razmisliti o tem, da bi se preselila v kakšno dolino blizu tega visokogorja. Še kot otrok sem s starši velikokrat tam preživljala poletne in zimske počitnice, prav tako z možem. Ko se je Slovenija pridružila Evropski uniji, sva prvič slišala zanjo in videla predstavitveni film, ta je pritegnil najino pozornost. Bila sva navdušena. Potem sva brskala po zemljevidu, kje bi lahko živela – da ne bi bilo, denimo, predaleč od velikih mest, a hkrati ne preblizu, in seveda z obveznim pogledom na Alpe. Tako se je prst hitro ustavil na Mozirju. Ogledala sva si oglase za hiše in zasledila, da se prodaja ta hiša v Rečici ob Savinji. Časa sva imela le en prosti konec tedna, zato sva na vrat na nos priletela v Slovenijo v soboto ter si v nedeljo ogledala staro hišo z vrtom in kosom zemlje, ki spada k njej,« pripoveduje Simone.
Arnolda sta očarala pogled in bližina igrišča za golf
»Kupiva, se je hitro odločil. Samo debelo sem pogledala in se spraševala, koliko dela bo tu in kam sva prišla. Tri tedne me je bolel želodec zaradi skrbi, ali sva se odločila prav. Ko sva se novembra dokončno preselila, sva živela v eni sobi in začela preostalo počasi obnavljati ter urejati. Kmalu sem to hišo začutila kot svoj dom. Teden dni po prihodu sem si kupila zgoščenko in se začela učiti slovenščino, potem me je učila profesorica slovenščine iz osnovne šole, kasneje pa sem hodila tudi na predavanja v Ljubljano. Takoj sva se potrudila vpeti v okolje in med ljudi in sva se udeleževala vseh dogodkov v občini. Zelo lepo so naju sprejeli.«
Iz razkošja v pomanjkanje
»Edino, kar naju je po prihodu presenetilo, je bila slaba ponudba hrane v trgovinah in restavracijah. Leta 2004 je bilo veliko slabše kot danes. Prišla sva iz Španije, tam je bilo na voljo vse, tu pa nisem mogla kupiti niti osnovne zelenjave. Šele čez čas sva ugotovila, da je tako zato, ker ima skoraj vsakdo svoj vrt. Mislila sva, da se v Sloveniji ne da kupiti dobrega vina, in sva enkrat prinesla veliko buteljk iz Španije. Zdaj pa turiste vodim na veliko krajev, kjer se pohvalijo z odličnimi vini,« se smeji Simone in dodaja: »V Sloveniji sem zelo srečna.«
Temni oblaki nad hišo sreče
Nesreča vedno udari kot strela z jasnega – ko sta prijazno zaživela v svojem raju, je Arnold leta 2004 zbolel za rakom. Med boleznijo je bil odločen, da želi biti pokopan v Rečici ob Savinji. »Vem, da boš tukaj ostala, da si srečna. Tudi jaz želim ostati tukaj,« ji je povedal. Hude čase žalovanja je bogatila z lepimi mislimi na najboljšega prijatelja in moža, ker si je Arnold želel, da bi spomin nanj počastila tako, da bo razmišljala pozitivno in da bo spet srečna. In se je potrudila. Ohranila je stike z družino in prijatelji na Nizozemskem, oni pridejo, sama gre na obisk, uredila je celo hiško za goste v skednju na vrtu, da bi lahko vsakdo imel svoj kotiček in mir.
»Kmalu sem ugotovila, da je moje družabno življenje razvejano in bogato tukaj, v Sloveniji, da ga v rodnem kraju tako rekoč nimam več. Tu je moj dom in rada sem tukaj. In tu bom ostala za vedno,« je prepričana, čeprav nima slovenskega državljanstva in si ga tudi ne želi. »Najbolj bi si želela potni list Evropejke, upam, da bomo nekoč dojeli, da je to ideal. Usmerjena sem zelo evropsko in si želim, da bi povsem odpravili meje.«
Zaljubljena v Slovenijo
Simone je vodička za posebne skupine turistov iz Belgije in Nizozemske, tiste, ki jih zanimajo določena območja ali teme. Tako so njeni ogledi tematsko načrtovani, naučila se je marsičesa in o Sloveniji jim razlaga kot najbolj vneta Slovenka. Pravi, da so tujci najbolj navdušeni nad naravo in občutkom varnosti pri nas.
Kaj zameri Slovencem?
»Da velikokrat razmišljajo negativno in ne vidijo prednosti svoje dežele. Da godrnjajo, namesto da bi tisto, kar se jim zdi pomanjkljivost, dojeli kot prednost in se učili na napakah tistih dežel, ki so rinile naprej pred Slovenijo in naredile precej napak. Lahko bi rekla, da imam Slovenijo raje kot večina Slovencev,« še v smehu pravi Simone.
Po drugi strani pa pohvali Slovence, da znajo uživati življenje, veliko bolj kot Nizozemci. Zdi se ji, da njena rojstna država trpi zaradi stresa hitenja in potrošništva ter da se ljudje preveč ženejo za delo in denar. »Tudi sama sem bila zaljubljena v svoje delo, ampak v pozitivnem smislu. Zdaj je, žal, drugače. Ljudje se nenehno vrtijo kot hrčki v svojem kolesu v kletki, a ko se ustavijo, ne znajo živeti. Če vedno gledate, kaj imajo drugi, in vas to hrepenenje obseda, potem pozabite ali pa sploh ne vidite, kaj dobrega premorete sami. Glejte, sama sem tu kot na dopustu. Moje življenje je vsak dan po malem dopust.«
Kuhanje je njen hobi
»Starši so me vzgajali tako, da dobro privoščim tudi drugim. Tako je tudi v tekmovanju Masterchef Slovenija, vesela sem tako uspeha drugih, kot sem vesela, kadar pohvalijo mene. Ker se skozi to skupaj učimo in napredujemo. Morda so me sotekmovalci in gledalci zaradi tega tako dobro sprejeli.«
Simone je dobra kuharica, nekajkrat se je v šovu odlično odrezala, sodnik Bine Volčič je enkrat zelo pohvalil njene gambere. »Seveda mi je ta pohvala ogrela srce. Kuham zato, da vidim v očeh svojih gostov zadovoljstvo ob okušanju mojih jedi. To me preprosto osrečuje. Enako sem zadovoljna, če me pohvalijo sodniki. V Masterchefu nisem zaradi morebitne zmage in denarja, ampak zato, ker me tudi to sodelovanje osrečuje. Prizadevam si po svojih močeh. Sem ambiciozna, navdušim se nad zadevo in jo izpeljem, in sem dober motivator, če delam v skupini.«
Ljubezen na daljavo
Tudi ljubezen je znova potrkala na vrata njenega srca. Na Nizozemskem ima prijatelja, ki mu je žena umrla isto leto kot Simonin mož. Zaposlen je v vojski, zaradi česar se ne more preseliti v Slovenijo. Toda Simone je prav s tem zadovoljna. »Ko enkrat prideš v moja leta, je prav zveza na daljavo idealna, ker prepletaš s partnerjem večinoma le lepe plati življenja. Navdušena sem nad njegovimi tremi otroki in z vsemi sem srečna. Hkrati pa imam svoj dom in samoto, ki se ji predam. Rada imam delo turistične vodnice, z veseljem tudi pomagam in svetujem poslovnežem, ki se podajajo na poslovno pot na Nizozemsko.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
