Kako prepoznati otroka, ki ne zna več biti otrok?
Otrok, ki 'ne zna biti otrok', je nekje na poti razvoja izgubil svojo otroškost in prehitro odrasel. Na to vplivajo številni, tudi medsebojno povezani dejavniki – to so lahko posledice travmatičnih dogodkov, vojn, katastrof, nesreč, bolezni, ločitev, izgub, revščine, ki vplivajo na razvoj posameznikov. V odgovoru bi se omejila na skupino otrok, ki jo spremljam in opazim v svoji šolski praksi. To so otroci, ki so izgubili svojo pristno otroškost: deležni so pretirane skrbi, usmerjanja, nenehnega nadzora in prikritih ambicij svojih staršev. Ti otroci imajo 'helikopterske starše'. Ta izraz se danes pogosto uporablja in slikovito opiše starše, ki želijo ves čas bedeti nad otrokom, ga usmerjati, spremljati, mu svetovati, ga organizirati, voditi, vplivati nanj in ga tudi nadzirati. Zdi se, da so ti starši prepričani, da je vzgoja popolna, če otroku ponudijo vse in so mu ves čas na voljo. Helikopterski starši želijo svojega otroka zaščititi pred vsem in vsemi, verjamejo, da vedo, kaj je najbolje za njihovega otroka. Tako starši v otroke vložijo vse, denar za dejavnosti, drage obleke, popolno zdravo hrano … Svojim otrokom želijo ponuditi vse najboljše in jih tudi obvarovati pred slabimi izkušnjami. S tem lastnim angažiranjem so si starši tudi vzeli pravico, da razporejajo in močno vplivajo na čas, ki ga otroci preživijo poleg šole. Večino otrok ves čas (vsak dan od jutra do večera) vodijo odrasle osebe. Tak otrok se odziva na impulze okolja, ki je predvidljivo, varno, pripravljeno, načrtovano in vodeno. To so raznovrstne kulturne, športne, jezikovne in umetniške obšolske vodene dejavnosti, kjer otroci pridobivajo novo znanje na nekem področju. V takšnih okoljih se prehitro začneta izgubljati otroškost, igrivost, saj vse postane kar hitro zares: treningi, tekmovanja, rezultati … Otroci s pretiranim nadzorom lahko tako hitro postanejo marionete. Prefinjeno jim je odvzet čas za prosto igro, raziskovanje okolja, za spoprijemanje z izzivi in voljo po iskanju rešitev, počasi se ne zavedajo več lastnih želja in izgubljajo motivacijo, kar prinaša zadovoljstvo in rast.
Kaj lahko naredimo starši?
Menim, da je izvor tega razmišljanja pri starših notranji strah: da njihovi otroci ne bodo uspešni, da ne bodo razvili potencialov in kompetenc, ki jim bodo pomagale v današnji tekmovalni družbi. Sama enega od možnih vzrokov za to vidim v tem, da je veliko otrok izgubilo možnost za prosto igro z vrstniki. Prosta igra je res prosta, brez angažiranja, vodenja in vmešavanja staršev. Odrasli moramo otrokom vrniti njihovo prosto igro. Menim, da so otroci prve triade potrebni proste igre, da se ne znajo več igrati. Danes žal preredko vidimo skupine otrok, ki se same prosto igrajo brez vpletanja odrasle osebe. Včasih je bila to enajsta šola. Otrokom je omogočala aktivno učenje, raziskovanje, pridobivanje izkušenj, predvsem pa tudi izmenjavo mnenj in učenje socialnih spretnosti. Danes se otroci že od mladih nog vključujejo v klube, hodijo na celoletne tečaje, kjer so usmerjeni, vodeni, kjer v reševanje konfliktnih razmer posegajo odrasli. Aktivno celostno učenje se pri tem povsem izgubi. Socialne vezi se pri tem redko tvorijo, pridobivanje izkušenj je osiromašeno. Kopiči se sicer znanje in pridobivajo spretnosti, vendar je vse dogajanje odziv na vodene dražljaje. Radoživost, iskrivost in želja po odkrivanju in lastna aktivnost zaradi notranjega cilja po raziskovanju pa se pri tem izgubijo. To otroku ponuja igra. Igra pomeni biti otrok.
Zakaj prav prosta igra?
Prosta igra ponuja možnosti ustvarjalnosti, podajanje predlogov, možnosti izbiranja, razvijanja domišljije, izmenjave mnenj, uveljaviti svoje in upoštevati mnenje drugih, igrati pošteno, se vključiti, vztrajati in ves čas krepiti željo. Postavljati izzive, se motivirati. Prosta igra z otroki raste, prinaša zadovoljstvo, krepi vezi med njimi in daje pripadnost in priložnost za pogovor in komunikacijo. Raziskovanje okolja pripomore h kognitivnemu razvoju. Kognitivni razvoj je učenje, nabiranje izkušenj, izmenjava mnenj in iskanje rešitev za probleme. To otroci spontano delajo v prosti, ne vodeni igri. Ta igra bogati domišljijo, ponuja izmenjavo mnenj, prilagajanje in pomembne socialne izkušnje. Otroškost gre z roko v roki z igro. Igra otroku pomeni delo, učenje, sprostitev, oblikovanje želja … Če se to izgubi, se izgubi želja, motivacija. Brez želje in motivacije pa posameznik prej ali slej pride do odpora in konflikta s seboj in okoljem.
Kako prepoznati otroka, ki mu je odvzeto otroštvo?
Takšni otroci imajo v šoli, med odmori velike težave. Preprosto se zelo težko igrajo v prosti igri, težko se vključijo, nimajo idej. Pričakujejo, da bodo vodeni, radi bi računalnik, igrice … Za družabne namizne igre nimajo potrpljenja, zdijo se jim dolgočasne. Ti otroci se v igri ne znajo lepo približati, pogosto so tudi posesivni. Tisti otroci, ki so vajeni le vodenih dejavnosti, kjer pravila jasno postavljajo odrasli, imajo opazne težave pri vključevanju v igro. Pogosto tudi prestopajo meje in težko upoštevajo pravila igre, ki jih v igri postavijo otroci sami. Ne znajo se približati, težko upoštevajo pravila, vsiljujejo svoje ideje in so tudi nepotrpežljivi. Seveda tudi hitro odnehajo in zaključijo, da je tako vse brez veze.
Kako jim pomagati? Kaj svetujete staršem takšnih otrok?
Sočasno je treba delati z otroki in starši. Otroke je treba načrtno začeti učiti razvijati socialne veščine, ki jih niso razvili, tudi zato, ker niso bili deležni proste igre. Nikoli se jim ni bilo treba vključevati, povezovati, se prilagajati, tudi občasno podrejati in razvijati tovrstnih strategij z drugimi otroki. S skupino se je treba načrtno pogovarjati o tem, kako pristopiti k igri, se znati dobro igrati, kdaj je v igri fino … Kaj vsak lahko naredi, da je igra dobra, kdaj igra ni fina. To so veščine, ki jih moramo danes v šoli načrtno učiti. Starše je treba ozaveščati o pomenu otrokove proste igre v predšolskem obdobju in v obdobju prve triade. Prav tako je treba s starši spregovoriti, da zgrešimo tudi tisti trenutek, ko otroku damo v roke napravo, ki ga potegne v navidezni svet realnosti, hitrih odgovorov in interaktivne pisane zabave. Težko se je vrniti in odtegniti nekaj, v kar ni treba vložiti nobenega truda, ki je vedno pri roki in govori s pritiskom na gumb, zabava, nasmeji. Vendar je to samo tehnologija, ki pa v odvisnosti človeka pusti samega in izgubljenega. Menim, da predšolski otroci in otroci prve triade ne potrebujejo telefonov in da je treba omejiti uporabo računalnikov za otroke prve triade na največ petnajst minut dnevno. Namesto tovrstne zabave svetujem, da otroci opravijo svoje domače dolžnosti in da povabijo prijatelje k igri na prostem ali pa doma. To je čas, ki naj ne bo namenjen igri računalniških igric ali igricam na telefonu, temveč naj bo otrokov prosti čas. Po opravljenih dolžnostih mora imeti otrok tudi čas zase. Bodimo otrokom zgled. Še sami odložimo telefon. Naj ne bo naša edina zabava in stik s svetom. Menim, da je treba z zgledom otrokom dajati to sporočilo. Spodbujajmo otroke, da navežejo stike, se igrajo z drugimi in iščejo igro z vrstniki. V smislu preventivnega delovanja in kot pomoč pri vzgoji bi staršem pomagala sistemsko urejena in obvezna šola za starše. Menim, da bi bilo koristno, če bi jo obiskovali starši, ko otrok preide v obdobje malčka.
Obstajajo kakšne vaje, ki lahko pomagajo otroku, da začuti otroškost v sebi in pozabi na 'odrasle' skrbi?
Najboljša vaja je darilo otrokom v obliki veliko časa za prosto igro. Vaja je torej čim več proste igre, v kateri otrok pridobiva spretnosti, razvija domišljijo, pridobi veselje, užitek ob igri in tudi ima možnost aktivnega reševanja nesoglasij in izmenjave mnenj. Novodobni starši ves čas razmišljajo o nekih zahtevnih receptih, vodenih vajah, si želijo neke usmeritve in konkretnih korakov, ki jih bodo usmerjali, da bodo dobili zagotovilo, da delajo pravilno, saj so in ker so to svetovali strokovnjaki. Rezultat bo tako zagotovo dober. V tem je tudi prisotna želja po nekakšnem nadzoru in ponovni usmeritvi in vodenju. Če povzamem: opozorila sem na otroka, ki je bil prikrajšan za otroškost. Otroškost pomeni igra. Otroku je torej preprosto treba dati to, kar mu je bilo odvzeto: čas za prosto igro.
Zakaj je tako pomembna igra?
Igra je otrokovo učenje, je notranja želja po raziskovanju, je aktivnost, ki izhaja iz njega samega, žene ga v raziskovanje, sklepanje, predvidevanje, iskanje rešitev, v igri bogati domišljijo, se aktivno uči. Igra otroku zadovoljuje potrebe, mu daje zadovoljstvo, krepi njegovo notranjo moč, mu daje samozavest, izkušnje, da lahko raste. Hkrati pa mu prosta igra z vrstniki pomeni tudi učenje socialnih veščin in nabiranje tovrstnih izkušenj. V taki igri se uči sprejeti, predlagati, argumentirati, sodelovati, počakati, izmenjavati izkušnje, znati vprašati, pojasniti, izbirati, zabavati … se torej medsebojno aktivno učiti. Lahko rečemo, da igra pomeni otrokovo rast – kognitivni, emocionalni in psihomotorični razvoj, ki temelji na zadovoljevanju njegovih potreb in izhaja iz otrokove notranje želje in motivacije. Prosta igra z vrstniki otroka razvija celostno.
