Marseille je najstarejše francosko mesto in glavno mesto Provanse. Skoraj milijonsko in večnarodnostno živahno mesto, ki je najmanj tristo dni na leto obsijano s soncem, leži ob Sredozemskem morju na zahodu te prelepe regije in premore tudi lepe plaže. Strateško ugodno in pomembno mesto v Lyonskem zalivu pa so ustanovili jonski Grki že v 6. stoletju pred našim štetjem.
Marseille (takrat Massilia), pomembno svobodno trgovsko središče, je bil nekaj stoletij pod grško upravo, pozneje pa še pod Rimljani. Po propadu Rimskega cesarstva je bilo mesto tarča več barbarskih vpadov, ki so ga oslabili. Razcvet je mesto doživelo spet v 10. in 11. stoletju, ko je postalo izhodiščno pristanišče za križarske vojne. Leta 1481 sta Provansa in z njo Marseille postala del kraljevine Francije. Mesto je od nekdaj znano po preudarnih, ponosnih in tudi samosvojih meščanih. Leta 1789 so iz revolucionarnega mesta Marseille poslali bataljon prostovoljcev v Pariz. Med pohodi so prepevali bojne pesmi, med drugim tudi pesem, ki so jo pozneje prevzeli kot francosko himno in ji nadeli ime marseljeza, prav po mestu, iz katerega je bataljon prikorakal.
Francoski Čikago
Med 2. svetovno vojno je bilo v mestu močno francosko odporniško gibanje, zato so Nemci minirali velik del starega mesta, dobra tretjina je bila porušena. Po vojni se je začela velika obnova – postalo je industrijsko mesto in veliko pristanišče v tem delu sveta, primerljivo z Rotterdamom. Žal so Marseille zavzele korzijske mafijske lovke, po naftni krizi leta 1973 pa je mesto postalo leglo kriminala, predvsem trgovine z drogo. Zato se ga še danes drži slab sloves, rečejo mu tudi francoski Čikago, saj v severnih blokovskih predmestjih še danes gospodarijo tolpe. Ker ima mesto vsakodnevne povezave trajektov z afriško celino, mu rečejo tudi vrata v Afriko.
V novejšem času je prelomno leto 2013, ko je bilo po desetletju priprav mesto izbrano za evropsko kulturno prestolnico. Za te namene so Marseille velikopotezno in lepo prenovili, saj so v programe in kulturno infrastrukturo vložili več kot 700 milijonov evrov iz raznih evropskih skladov, nekaj denarja pa namenili tudi za projekte v težavnejših predmestjih. Ponovno kulturno in turistično prebujeno mesto že vpliva na zmanjšanje kriminalnih dejavnosti, obišče jih 4 milijone turistov letno.
Priseljenci
Tukaj so našle svoj dom različne narodnosti – od bližnjih magrebskih držav do daljnih francoskih kolonij in drugih kotičkov sveta, med drugim Alžirci, Maročani, Tunizijci, Armenci in celo Kitajci. Zato je Marseille mesto sinagog, džamij, molilnic, po ulicah srečate veliko žensk s hidžabom ali v črnih čadorjih, tudi može v belih dželabah. Priseljenci se med seboj ne mešajo, živijo v getih v severnih blokovskih predmestjih, starši pa svoje otroke pogosto vpisujejo v katoliške šole, ki so bolj kakovostne kot javne. Ta pisana druščina je na ogled v Starem pristanišču (Vieux Port), kamor vodijo vse poti, saj je mestno središče shajališče domačinov, turistov in ribičev, ki pripeljejo v prodajo svoj bogat ribji plen.
Raziskovanje mesta
Ogled mesta smo začeli na zahodni obali, kjer so na prostranih in opustošenih dokih, ob pripravah za evropsko prestolnico kulture, postavili nove gospodarske in predvsem kulturne objekte. Človeka prevzamejo velike futuristične zgradbe, kot na primer steklena Villa Méditerannée, kjer je večnamenski prireditveni prostor. Za njim stoji veličasten MuCEM, ki je prvi muzej, posvečen civilizacijam Evrope in Sredozemlja, nasproti njega je postavil svoje šotore slavni cirkus Bouglione. Veliko prostora zavzemajo njegovi številni rdeči tovornjaki ter lične prikolice, in čeprav je vse zelo čisto, nam nos nakaže bližino velikih divjih živali …
Pot nas vodi naprej po tej četrti La Joliette do Starega pristanišča (Vieux Port), ki se zajeda v obalo v obliki črke U. Ozek vhod v pristanišče varujeta na vsaki strani mogočni priči zgodovine – trdnjavi Saint-Jean (iz 12. stoletja) in Saint-Nicolas (iz 17. stoletja). Kmalu se nam odpre pogled na slikovito pristanišče, polno jadrnic, jahtic in čolnov, druga plovila imajo veliko pristanišče daleč na zahodu.
Nad množico jamborov uzremo na hribu baziliko Notre Dame de la Garde, ki je tudi glavni cilj vsakega turista. Medtem ko smo čakali na avtobus št. 60, ki nas je za 2 evra odpeljal do nje, smo opazovali mogočne stare stavbe klasicistične arhitekture z značilnimi francoskimi balkoni, pa živ žav turistov in domačinov na prostrani pristaniški promenadi. Nekateri so hiteli, drugi mirno posedali v družbi otrok.
Bazilika Notre Dame de la Garde je največja znamenitost mesta. Zgrajena leta 1853 v neobizantinskem slogu na 161 metrov visokem hribu nad mestom, kjer je bila sprva majhna kapela. Veličastna notranjost je še posebej zanimiva, saj visi s stropov na vrvicah na desetine majhnih ladjic, kar ji daje poseben čar. Na strehi bazilike stoji zlati kip Marije z Jezusom (La Bonne Mére – Dobra mati). Postavili so ga leta 1931, visok je skoraj 10 metrov, težak 4,5 tone, okrašen pa s 30.000 zlatimi lističi. Izpred bazilike je veličasten pogled na mesto, pristanišče in Frioulske otočke pred njim. Najbolj pomemben je najmanjši otoček If (Chateau d'If), kjer je bila v letih 1524–1531 zgrajena trdnjava, pozneje spremenjena v kraljevi zapor, namenjen tudi znanim zapornikom, kot je bil polbrat poljskega kralja in poznejši kralj Ivan II. Poljski.
Vsem znani zapornik in edini ubežnik pa je bil grof Monte Christo, ustvarjen izpod peresa pisatelja Aleksandra Dumasa. Vsenaokrog bazilike mrgoli množica vzhičenih turistov, kar ustvari posebno vzdušje, ki čas kar malo zaustavi. A pogled na tri težko oborožene vojake nas hitro prizemlji.
Strme ulice
Podamo se še na kratek potep po starem delu mesta, za katerega so značilne strme ulice in ozke stavbe. Stara četrt Panier (Košara) je polna kavarnic in trgovinic z značilnimi izdelki za Marseille in Provanso. Najznačilnejša so kvadratasta mila iz kakovostnega olivnega olja, pa tudi druga. Izdelujejo jih že od 16. stoletja, v 19. stoletju pa je bilo v mestu oziroma okolici kar 90 tovarn mil. Poleg turistov srečujemo veliko mladine, izvemo, da je v mestu še vedno 40-odstotna brezposelnost. No, sprehode v ta stari del mesta v večernih urah še vedno odsvetujejo, če greste čez dan, pa je najboljše, da se gibljete tam, kjer so ljudje. Izognili smo se uličicam in podhodom, kjer ni bilo žive duše ali kjer so posedali kakšni čudni tipi. V nekaterih ulicah smo naleteli na kupe smeti, kot se jih je včasih videlo na primer v Neaplju.
Na poti nazaj proti staremu pristanišču zavijemo na promenadno ulico La Canebèire, kjer je davnega leta 1934 pred palačo Borze makedonski nacionalist (s pomočjo hrvaških ustašev) ubil Aleksandra I. Karađorđevića, prvega kralja Kraljevine Jugoslavije. Ob atentatu je bil smrtno ranjen tudi francoski zunanji minister, ki je sedel ob kralju, po štiridesetih letih pa se je izvedelo, da ga je po nesreči zadela krogla francoskega policista in ne atentatorja. Nedaleč od prizorišča napada, na križišču Boulevard Paul Peytral/Rue de Rome, so temu žalostnemu dogodku postavili spomenik.
Vsekakor je Marseille, to markantno mesto, vredno ogleda. Marsikaj še ima za pokazati: razne palače in galerije, La Ville Charité – nekdaj bolnišnica za uboge, danes muzej, pa nedavno prenovljeni nogometni stadion Vélodrome (je pokrit in sprejme čez 67.000 ljudi), kjer kraljuje nogometni klub Olympique, tu je začel svojo nogometno kariero tudi Zinedine Zidane. Idelane so razmere za vodne športe in regate prirejajo že 150 let.
Morda je mesto najboljše spoznati z malimi modrimi vlakci, kjer nudijo turistično razlago v več jezikih (na traku) – eden vozi po starem delu mesta, drugi vlakec vas zapelje do bazilike, priljubljen je tudi atraktiven ogled otočka If z ladjico.
Marsejske specialitete
Velika francoska kulinarična specialiteta je marsejska juha bouillabaisse. Ta ribja juha je bila nekoč kot enolončnica jed skromnih ribičev, vanjo so zmetali vse ribje ostanke. Danes jo mora sestavljati vsaj pet vrst odličnih rib (več jih je, boljša je), med drugim je začinjena z žafranom in s pomarančno lupino. Je pravo kulinarično doživetje, ki jo postrežejo v dveh etapah – najprej juho, potem ribe, pripravljajo pa jo ob svečanih dogodkih, saj ni poceni. Slovijo tudi podolgovati piškotki s pomarančnim okusom »navette«, ki so spomin na čoln, na katerem so bili Jezusovi prijatelji, ki so se pred več kot 2000 leti zatekli na provansalsko obalo.
Ljubitelji pijač prav gotovo poznajo znan liker pastis, pekoč zeliščni (janežev) liker s 40 odstotkov alkohola. Pa na zdravje – à la santé! In dobrodošli v Marseillu!
