Nato se je pred meseci zavrtela na parket oddaje Zvezde plešejo in začela preostale pare po besedah Lada Bizovičarja prehitevati kar po desni. Z nadarjeno, karizmatično, duhovito in med pogovorom živahno z rokami opletajočo Gorko Berden se ni težko kakovostno razgovoriti. Francozi so jo naučili, kako se razpravlja in o čem je pomembno govoriti. Pa še to: Sloveniji zna kritično pogledati pod krilo in obenem iskreno popihati na dušo.
Žalosti vas, da pri nas za gledališke predstave ni avdicij, kjer bi se lahko predstavili, pokazali, kaj znate. Ste potem več avdicij opravili v Parizu, ko ste najemali stanovanje?
Grozno. Človek ne more verjeti, dokler najemanja stanovanja ni sam doživel. Najprej si je treba pripraviti dosje – mapo z vsemi mogočimi potrdili: kaj študiraš, zakaj si v Parizu, potrdilo o narodnosti, vizum … Potrebuješ celo garanta, ki mora zaslužiti določeno vsoto.
Kot bi najemal posojilo za stanovanje?
Točno tako. V vrsto pred stanovanjem se postaviš že zjutraj in pred tabo običajno stoji že kakšnih 12 ljudi, in ko prideš na vrsto, pogledaš stanovanje, te nekaj na hitro vprašajo oziroma ti njih, in to traja zgolj pet minut, predaš dosje, hvala lepa, na svidenje, naslednji … Iščeš pa vsak dan, ogledaš si več stanovanj. Kot tuj študent brez stalnih dohodkov imaš zelo malo možnosti, da te lastniki stanovanja izberejo, jaz in moja sostanovalca (portugalska študenta) smo imeli to srečo, da smo naleteli na lastnika Portugalca, takoj so preklopili v portugalščino in se dogovorili za najem. (Gorka ponazori pozdravljanje med stanodajalci in njenima sostanovalcema v portugalščini.)
Lahko bi letos sporočali naše evrovizijske točke v Lizbono!
Ideja ni slaba! (smeh) Moja portugalščina je osnovna, nimam ne vem kakšnega besednega zaklada, vendar bi evrovizijske točke lahko mirno prebrala in se zraven celo še kaj pošalila.
Je komedija vaš žanr – se v njej najbolje počutite?
Presenetljivo ne. Med študijem mi je bila zelo blizu tragedija in zelo dobra sem bila v tem. To ni štos, to je res! Zelo sem jo rada študirala. Težka je, ima pa neko moč, pretiranost, in z užitkom sem se predala vlogi, se vživljala v močne občutke, kako je, ko so ti ubili brata, mamo, zastrupitve … Veličina tragedije me je vedno zelo privlačila. Imam pa tudi komedijo zelo rada.
Diplomirali ste na mednarodni igralski šoli Cours Florent v Parizu. So bili sprejemni kriteriji zelo zahtevni?
To, da so sprejemni izpiti trajali en teden, mi je bilo zelo všeč. Pod pritiskom običajno zakrknem, iz strahu in krča pa ne prihajajo najboljše stvari. Če moraš v zgolj eni uri pokazati, kaj znaš in zmoreš, je to strašen pritisk. Sprejemni izpit v Parizu pa je potekal kot enotedenska delavnica, kjer te lahko profesor res spozna, vidi, kako deluješ v skupini, bilo je tudi zelo veliko improvizacije. Najprej sem opravila francoski del izobraževanja, nato še program igranja v angleščini.
Lahko se torej ponudite tako na francoskem kot angleškem filmsko-gledališkem trgu?
Dobro govorim francosko, vendar se mi sliši, da francoščina ni moj materni jezik, čeprav mojega naglasa ne znajo točno umestiti. Zelo velikokrat so mi zato rekli, naj v slovanskem naglasu pretiravam, vendar si s tem omejen zgolj na določen tip vlog. Dejansko ne bi mogla nikoli igrati Francozinje.
Zanimivo, kako so Francozi fascinirani nad Slovani.
Blazno jih imajo radi! Ne vem, od kod to izvira, ampak velikokrat sem slišala: ta vaša slovanska duša! Ne vem, zakaj so prepričani, da imamo mi tragedijo, žalost in globino v sebi – nežnost in moč obenem. Obenem te zaradi tega, ker menijo, da si bil del vojne, malo vzamejo pod svoje okrilje. Francozi imajo zagotovo nekaj s slovansko dušo.
Kaj so vas naučili Francozi? Kaj bi se od njih lahko naučili mi?
Ogromno! Sploh ne vem, kje naj začnem. Najprej so me naučili zavedanja o tem, kakšno bogastvo je jezik. Kako je treba biti ponosen na svojega, na to, da se znaš izražati, na pomen besednega zaklada, da znaš razpravljati. Neverjetno zavedanje moči jezika imajo! In to nam zelo manjka! Pomembno je brati, diskutirati, se poglabljati v stvari, paziti na izreko, na bogatenje jezika in s tem pogovorov – Francozi so mojstri tega, in to se kaže v pogovorih v baru, na televiziji. Znajo obračati besede.
Ali pri tem mislite na to, da pogovori niso tako prazni?
Točno to. Ko sem se za počitnice vračala v Slovenijo, so mi moji prijatelji, s katerimi sem se dobila na pijači, kar naenkrat zveneli… V nekem trenutku sem se zalotila pri razmišljanju: kaj so to zdaj neke prazne besede? Pogovor se je neprestano vrtel okoli enega in istega – kje si bil, kaj pa ona – o ničemer! Ko si hotel zapeljati pogovor na nekaj konkretnega, debato o aktualni situaciji, kulturi, ni uspelo. Medtem ko ti bo Francoz takoj začel govoriti o razstavi, ki si jo je ogledal, in zadnjih dveh knjigah, ki ju je prebral, o političnih razmerah. Pogovori so poglobljeni, nekam peljejo, nekaj dobiš od tega in v tak pogovor se tudi sam bolj daješ. Kar naenkrat so mi tukajšnji pogovori postali dolgočasni, zdelo se mi je, da ljudje stagnirajo, da se jim ne da, so otopeli. Francozi pa so me vedno v marsičem motivirali. Naučili so me tudi, kako pomembno je hoditi v muzeje, na predstave, se zanimati za kulturo, in da je ta res bogastvo. Literati so pri njih zvezde oziroma res znani ljudje. Tudi njihov čut za estetiko je na zelo visoki ravni.
Kako bi to razložili? Ko to omenite, vidim modo in stanovanje, kaj še?
Pri tem se začne. Parižani majo srečo, da živijo v arhitekturno prekrasnem mestu in so tako že obdani z lepoto. Njihov čut za estetiko se izraža povsod (arhitektura, moda, hrana) in mi je izredno blizu. Je prefinjen, a hkrati nonšalanten.
Preden greš v Pariz, te opozorijo: opazuj, kako so oblečene Parižanke, kako šik so! Zdi se mi, da pred leti tega morda nisem znala opaziti. Kako se obleči kot Parižanka? Ste to usvojili, prevzeli?
Meni veljajo za pojem žensk, ki se znajo obleči tako, da jih je z užitkom pogledati, Italijanke. Kadar jih vidim v Rimu ali Milanu, rečem samo: vau! Res okusno so urejene. Medtem ko je pri Francozinjah oziroma Parižankah ta urejenost drugačna in meni zelo blizu. Nekaj dajo nase, lase si malce nonšalantno vržejo čez ramo in so – šik! Tisti ženski, ki je rada urejena do potankosti, to ne bo všeč. Slovenke so veliko bolj popolno urejene kot Francozinje in po njihovih kriterijih v Parizu ne bodo uzrle vseh teh opevano urejenih Parižank. One imajo pač tisti »ne vem že kaj«, zraven pa bodo znale povedati, kaj zanimivega so videle, izraziti svoje mnenje, predvsem pa se dobro počutijo v svoji koži. To jih dela privlačne.
Vas je presenetilo, ko ste se po letih v Lizboni, Strasbourgu in Parizu vrnili v Ljubljano? Se vam je odprla druga Slovenija?
Po 14 letih tujine se je res ogromno spremenilo! V Ljubljani je v zadnjih desetih letih na vseh področjih opaziti neverjetne spremembe. Ko že govoriva o urejanju in uličnem stilu žensk, sem se zadnja leta v lokalih in na ulicah začela vsa presenečena ozirati okoli sebe in s sestro sva bili osupli, kako neverjetno so dekleta urejena. Obleke, pete, naličene so v nulo! Tega v Ljubljani pred 15 leti sploh nisem bila navajena.
Mlajša dekleta se s pomočjo navodil oziroma filmčkov o ličenju na spletu znajo skorajda profesionalno naličiti!
Točno tako! Da ne omenjam, kakšen velik preskok se je naredil pri podobi mesta, restavracijah, barih. Seveda ni vse samo fino.
Katere spremembe vas pa motijo ali ujezijo?
Da je na trenutke prišla na plan plehkost, površnost in površinskost – to zelo močno občutim. Kapitalizem pušča svoje posledice in zdi se mi velika škoda, da kar naenkrat več šteje, kaj imam, kako sem videti in kje sem bil, kot kdo sem in kaj imam povedati. Kar se tiče kulture, je pri nas eno veliko sranje, podhranjena je že ne vem koliko časa. Tako sem besna! Kako ljudje ne vidijo, da je kultura dejansko hrana naše duše in možganov?! Kako ljudje ne vidijo tega? Jaz resno mislim, da bi brez kulture crknili, in sprašujem se, kako da ljudem to ni jasno? Zakaj ne premaknemo kulture s stranskega tira in zakaj se dopušča vtis, da lahko brez tega živimo, da je ne potrebujemo?
»Kako ljudje ne vidijo, da je kultura dejansko hrana naše duše in možganov?! Brez nje bi crknili in sprašujem se, kako da ljudem to ni jasno?«
Pa vendarle ostajate v Sloveniji. Nekateri se močno čudijo, da se nekdo po toliko letih tujine odloči ostati doma. Zakaj torej?
Ker imamo res krasno državo! Slovenija je krasna dežela! Dobivam občutek, da se ljudje tega čedalje bolj zavedajo, in o tem je treba veliko govoriti. Vse imamo! Imamo tak življenjski standard, tako naravo, takšne možnosti! Menim, da smo Slovenci razvajen narod. Premalo se zavedamo, kaj imamo, to premalo spoštujemo in negujemo. Veliko sem bila v tujini, potovala, res videla, kako ljudje živijo, in prepričana sem, da imamo nastavke za najlepšo državo. Jaz samo hodim naokoli in se čudim tej lepoti! Glede na to, koliko imajo plače in kaj za to dobijo, ljudje še vedno relativno dobro živijo. Včasih sem si mislila, le kdo zaboga bi hotel živeti v tem zakotju, medtem ko danes res zelo razumem ljudi, ki si želijo živeti v Sloveniji. Čedalje več jih je. Mi pa kar ne znamo izkoristiti tega neverjetno mehkega plastelina, ki samo čaka, da ga oblikujemo v neverjetno skulpturo.
So res stavke v Franciji kot nacionalni šport?
Absolutno, pri njih stavkajo za vsako malenkost. Z nečim niso zadovoljni in nestrinjanje pokažejo! Ne pa pri nas, ko se tolažimo, češ saj bo, prenašamo maltretiranje, se zadovoljimo in sprijaznimo s stanjem ter nič ne naredimo. Francozi res preveč stavkajo, ampak všeč mi je, kako znajo stopiti skupaj in izraziti nestrinjanje. Zanimivo je, da to začno že srednješolci – niso zadovoljni s študijskimi pogoji, s kosili in – gredo stavkat! Meni se zdi fenomenalno, da tako mladi ljudje že začno javno delovati. Neverjetno je, koliko lahko ljudje dosežejo, če se povežejo.
V Parizu imate partnerja, tudi Slovenca. Zdaj je tukaj, da vas podpira?
Ja, in to je zelo lepo. Tu je bil na začetku šova, zdaj je že drugič. Predvsem pa je tu zato, ker je rad doma. Tudi on se čedalje raje in za dlje časa vrača in se vse bolj zaveda, kako fino je tukaj. Že dolgo kot fotograf dela v tujini, preživlja se z modno fotografijo v Parizu, in tako kot sprva jaz je videl svoje življenje v tujini. A ga vleče nazaj, manjka mu narava … Starejši ko si, pomembnejše ti postajajo korenine. Njegova prisotnost v studiu na začetku šova mi je zelo veliko pomenila, zdaj mi je dovolj, da navija doma. Predvsem pa je neprecenljivo to, da me doma pričaka z večerjo ali pa jo skuhava skupaj, pojeva, pogledava film in se stisneva.
Kaj ste pomislili po prvi vaji za prvi nastop v oddaji Zvezde plešejo?
V kaj sem se spustila! Kar naenkrat se je začelo, dejansko sem noter in gre zares. Nisem športnik, sem brez kondicije, in ko je Andrejček (Rebula, op. a.) začel pred mano skakati, sem si mislila, da bom verjetno omagala. A lahko grem ven? Ne morem, pogodba je podpisana. Bala sem se nastopa pred toliko ljudmi v živo, na področju, ki mi je popolnoma neznano. Na začetku sem bila prestrašena in zelo zakrčena. Sploh ni bil žur. Noro rada plešem, vendar so na začetku užitek preglasili trema, strah in izgubljenost. Treme se nikoli nisem in ne bom znebila. Taka pač sem. Vendar že nekaj časa tudi uživam.
Pa reciva še kaj o staranju. Dejali ste, da ste zelo naivno dojemali čas …
Do 34. leta sem bila prepričana, da sem še vedno otrok. No, otrok bom itak vedno, ker imam to globoko v sebi, in upam, da tako ostane, vendar sem pri 34 letih še vedno mislila, kako mlada da sem. Življenje odraslih me ni zanimalo. Res hecno, kako kar naenkrat potem naredi klik. Še zdaj se mi zgodi, ko plačujem položnice, da se temu odraslemu dejanju začudim. Vem, da se sliši čudno, ampak bila sem zelo zaostala, kar se tiče odraslih življenjskih obveznosti.
Posledice časa vidite na sebi, ste dejali. Mislite na gube?
Seveda! Kar naenkrat sem dojela, da sem stara 35, pred tem pa sem se počutila kot 25-letnica, ki si je mislila: vse je še pred mano. Pri 35 sem si rekla: nehaj se obnašati kot neodgovoren otrok! Vzela sem se v roke in razmislila, kaj, kako in kaj si želim. Posledice časa pa so seveda gube, sivi lasje, podočnjaki, nabiranje maščob. Ko sem pred tem brala članke o ženskah po tridesetem in njihovih težavah, ki sem jih ravnokar omenila, sem vedno nejeverno zmajevala z glavo: pa o čem vi to govorite?! Pri 35 sem naposled razumela. Se pa zavedam časa, kako hitreje beži, in da vsako leto hitreje mine. Zdaj se mi zdi, da leta bežijo, medtem ko včasih nisem imela takega občutka. In to je strašljivo! Klišejsko je, ko rečejo, da je življenje samo eno, izkoristi ga in hitro mine! Zdaj to razumem.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
