Ni tip pevke niti osebe, ki bi kričala po pozornosti – je umirjena, skoraj resna, čeprav se med pogovorom velikokrat prešerno zasmeje. Še posebej ko začne govoriti o čričkih in črvih, ki jih je morala sprejeti v svoj dom skupaj s kameleonom. Tega je po enem letu upiranja naposled za rojstni dan le podarila svojemu izbrancu Nejcu Avblju. Skupaj vodita glasbeni center v Domžalah, in medtem ko muzikal Moje pesmi , moje sanje še vedno intenzivno potuje po državi, že pripravljata novega.
Magistra, akademska glasbenica, pevka si je vseskozi sama ustvarjala priložnosti in spotoma zelo hitro odrasla. Že pri 16 letih se je sama dogovarjala za nastope, morala je biti odgovorna, vendar na to ne gleda z obžalovanjem, češ, zapravila je mlada leta. Nikoli ni hlepela po odpuljenih zabavah, v dvanajstih letih pa je samo enkrat zaradi bolezni odpovedala nastop. Na dan nastopa se z njo ne morete pogovarjati, saj želi mir za koncentracijo, dve uri prej se opoje, z raztegovanjem in globokim dihanjem zbudi telo, nato ponavlja tekst in na odru prehodi celo pot, ki jo zahteva igra. Muzikali in opera zahtevajo od nje, da se nenehno spreminja – torej je tudi sama kameleonka.
V treh tednih ste se verjetno že privadili na novega hišnega ljubljenčka – kameleona. Spreminja barve?
Ja, saj tako izraža čustva. Če se ne počuti v redu, je bolj rjav, če mu je dobro, je pa živo zelene barve. Na tej fotografiji (pokaže na telefonu) je na Nejčevi roki in je zelo pisan, to pomeni, da je razburjen. Kameleoni niso živali, ki bi šle rade k ljudem. Najsrečnejši so, če jih pustiš pri miru. Zanimivo je, da mora imeti v terariju veliko palic, saj višje ko je, bolj varno se počuti.
Imate še vedno konja Fliperja?
Da in star je že 23 let, zato je zelo občutljiv in vas nisem mogla peljati k njemu. Njihova življenjska doba je od 25 do 30 let, nato pa je najlepše, če zaspijo. Trenutno menja dlako, in to ga precej izmuči, zato potrebuje mir. To je moj tretji konj, prvega sem dobila pri 14 letih in je bil tudi že precej star, ko sem ga dobila – 18 let. Potem sem dobila drugega, poimenovali smo ga Meniskus, ker je mojo trenerko za ježo vlekel za nogo čez celo manežo in ji pri tem poškodoval meniskus. Zaradi njega, bil je zelo živahen konj, sem bila vsaj trikrat na teden na tleh. Ampak sem se veliko naučila, potem sem že vsakokrat znala skočiti na noge. Bil je zelo plašen, in če je kaj zašumelo, ga vznemirilo, je na hitro skočil ali se obrnil.
Če redno jahaš, verjetno moraš nekajkrat pasti?
Ja, nujno in skoraj neizogibno – zato da se padca ne bojiš več. Sama sem z njega padala zato, ker sem tekmovala v preskakovanju ovir. Če se konj ustavi, padeš naprej ali vstran, če pa se odrine od predaleč, te ob pristanku zabije v sedlu. Tekmovala sem dobrih sedem let.
Ste bili kdaj v dvomih, konji ali glasba?
Moja pot je bila vedno bolj glasba, konji so bili hobi, razen v najstniških letih, takrat sem bila pa v konje povsem zaljubljena in sem mislila, da se bom ukvarjala samo z njimi. Saj sem tudi pela, ampak konji so bili tako zelo močna ljubezen, da sem mislila, da bom samo v hlevu in kidala, trenirala ter tekmovala.
Se da to ljubezen do konj sploh opisati?
To je približno tako kot takrat, ko se zaljubiš v prvega fanta. Konji te tako obsedejo kot prva ljubezen. Sploh dekle v najstniških letih, brez resnega fanta, lahko ves čas posvetiš temu in te tudi tako zagrabi, kot bi bil zaljubljen. Samo to še vidiš! Ko se je bilo treba v gimnaziji odločiti, kam bom šla naprej, sta bili pred mano dve poti: ali bom šla za policistko, zato da bom lahko na konju, ali pa bom pela. Petje je bilo močnejše. Policistka bi bila samo zaradi konja.
Dvanajst let ste v glasbenem poslu, začeli ste pri 16 na televizijskem odru z Bitko talentov. Sedaj je teh pevskih šovov izjemno veliko, nanje pa se prijavljajo tudi otroci. Kako gledate na to? Ste bili premladi ali ravno pravih let?
Sedaj, pri 28, se mi zdi, da sem bila premlada, da nisem povsem vedela, kaj si želim. Malce prekmalu je bilo. Vendar pri 16 ne čutiš pritiska, ne zavedaš se prav dobro, za kaj gre in da si v resnici vseskozi pod drobnogledom. Če bi šla na takšen šov sedaj, bi vsako stvar bolj premislila, takrat pa sem sledila instinktom in nisem preveč razmišljala. Ko gledam današnje pevske šove in vidim na njih tudi desetletnike, menim, da je treba počakati vsaj do 16. leta. Nekaj povsem drugega so otroški pevski festivali, na katere sem hodila tudi sama od sedmega leta in pridobivala odrske izkušnje. Televizijski šovi pritegnejo preveč pozornosti in pomenijo prevelik pritisk za tako mladega človeka.
Koliko učencev imate v svojem pevskem razredu?
Trenutno jih poučujem 20, večina je deklet, le trije fantje. So pa samo tri mlajše pevke, drugi so starejši.
Kaj jih žene, zakaj pridejo k vam? Je njihov cilj postati popularen?
Čisto različno. Imam srečo, da k meni pridejo kandidati, ki si predvsem želijo pridobiti pevsko znanje in izkušnje. Biti popularen pevec ne pomeni nujno biti dober pevec. Želja po popularnosti pogosto vodi v napačne smeri. Če si dober in srčen glasbenik, pozornost javnosti pride sama od sebe.
Ste pri poučevanju strogi?
Ja (opravičujoč smeh). No, morda je boljši izraz, da sem zahtevna. Za vsakega učenca si želim, da kar najbolj uresniči svoj potencial.
Jeseni vas čaka več koncertov, s katerimi boste obeležili dvanajst let kariere, še prej pa boste 2. junija napolnili Halo Tivoli z muzikalom Moje pesmi, moje sanje. Nastopate po vsej Sloveniji – kako pa se drži Boštjan Romih? Za vas me ne skrbi, ste profesionalka.
(smeh) To vprašanje je povsem na mestu tudi zame, gre namreč za zelo zahtevno vlogo. Večino tri ure trajajočega muzikala sem na odru, kar je kondicijsko zelo naporno. Na koncu sem čisto izžeta, kot cunja. Romihu tako vloga strogega stotnika kot razneženega in ljubečega očeta zelo pristaja. Menim, da je presegel samega sebe, saj je bil na začetku malo skeptičen, ali ga bo publika sprejela kot pevca. Skupaj sva intenzivno vadila prizore in imela številne pevske ure. Ker je prej pel pri ansamblu in pevskem zboru, je nekaj osnov že imel, poleg tega se je izkazal kot dober in zagnan učenec. Vse želi vedeti in razumeti do podrobnosti.
Muzikali vas držijo v primežu zadnja tri leta, začelo se je z Veroniko Deseniško, kaj se obeta za naprej? Lahko že kaj poveste?
Drži. Letos pripravljamo nekaj čisto posebnega. Zelo zanimivo je, da sva si z Nejcem kupila ravno kameleona – je namreč z Madagaskarja in naslednji muzikal bo ravno pustolovski muzikal Madagaskar.
Vsi boste živali?
Odločam se še, ali bom igrala ali bom samo v ozadju. Za pevsko pripravo bom zagotovo skrbela, se pa še odločam, ali bom pingvin ali ne. (smeh) Kot veste, so v Madagaskarju štirje. Glavno žensko pevsko vlogo smo že dodelili Ireni Yebuah Tiran, ki bo ljubki povodni konj.
Ko se ozrete nazaj na dvanajst odpetih let …
Mi je kar slabo, ker čas tako hitro leti. (smeh) Ne gledam preveč nazaj, saj sem usmerjena v prihodnost. Če iskreno in dobro delaš, priložnosti pridejo same od sebe. Tako je bilo vsaj pri meni in prepričana sem, da bo tako še naprej. Res me je najbolj zaznamovala Bitka talentov, a sem potem znala sama poskrbeti, da sem dobila izobrazbo in imam poklic. Hotela sem se čim boljše naučiti peti in opera je najzahtevnejša zvrst petja. Kot gostja nastopam tako v mariborski kot ljubljanski Operi. Če je zadaj veliko dela, znaš ceniti vse, kar se ti zgodi. Še vedno mi največ pomenijo operne vloge – ker so najtežje.
Kaj je takega na operi? Poleg vas sta se ji zagnano predali tudi Jadranka Juras in Nuška Drašček.
Ja, res! Zanimivo je, da sem pri Jadranki kot štirinajstletnica pela spremljevalne vokale, to je bila zelo dobra izkušnja. Vse tri gojimo ljubezen do klasične glasbe in se strinjamo, da je operno petje osnova za dobro pevsko tehniko.
Dejali ste, da vam je všeč igrati take karakterje, ki vam v resničnem življenju sploh niso podobni. Na primer zlobno in koketno.
To je bolj zanimivo! Sicer se je malce težje vživeti, si lahko pa na odru več privoščiš – vedno lahko rečeš, to je bil lik, ne jaz. Že prej sem imela precej dober občutek za ljudi, sedaj pa jih zaradi priprave na oblikovanje vloge še bolj opazujem – kako kdo hodi, govori … Na akademiji nas je igro poučeval igralec Branko Šturbej in pri igranju moraš izstopiti iz cone udobja. Moraš si upati. Spomnim se, da nam je na prvi uri rekel: zdaj ste vsi kokoši! In po prostoru smo morali hoditi kot kokoši. Marsikomu je bilo neprijetno, vendar se kasneje navadiš.
Ste imeli v karieri kakšne neprijetne izkušnje? Kaj je bilo najtežje?
Toliko, kot je lepih, je tudi slabih trenutkov. Spoznala sem, da vse mine. Če je slabo, to ne pomeni, da bo tako za vedno. Moraš vztrajati, iti naprej. Če si v glasbi zaradi pravih razlogov, je tvoja odlična izvedba na odru edino, kar šteje in je dovolj nagrajujoče za nadaljnje ustvarjanje.
Kot radi vedno znova vprašamo: boste še kdaj stopili na Emin oder?
Najobičajnejši odgovor je, nikoli ne reci nikoli, ampak zase lahko z gotovostjo trdim: če bo napisana skladba, v katero bom verjela milijonodstotno, bom šla. In na tak komad čakam že zelo dolgo. (smeh) Sem se pa ravnokar prijavila na Slovensko popevko, prvič kot avtorica glasbe, in če bom sprejeta, bo ta nastop zame res nekaj posebnega.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
