Da je vredno o njem čim več pisati, priča dejstvo, da se je število samomorov v zadnjih petdesetih letih povečalo za 60 odstotkov, Slovenija pa po samomorilnosti, čeprav nam to dejanje obupa prav v zadnjem desetletju uspeva jeziti, še vedno spada prav v svetovni vrh. Žalovanje bližnjih po samomoru je osnovano na občutkih krivde, stigmatiziranosti, zapuščenosti in nemoči, jeze, izgube samospoštovanja in samozavesti. Prav takšni pa so običajno tudi občutki ljudi, ki si v skrajni stiski vzamejo življenje. Jim lahko pomagamo? Lahko samomor preprečimo?
Kaj o samomoru ne drži?
Miti oziroma zmote mečejo popolnoma napačno luč na samomor, ki bi ga večkrat lahko preprečili:
Mit 1: Ljudje, ki govorijo, da bodo naredili samomor, ga nikoli ne naredijo.
V resnici velik delež ljudi, ki naredijo samomor, svojo namero pred tem nekomu zaupa.
Mit 2: Nekoga, ki je odločen, da bo naredil samomor, ne moreš ustaviti.
Včasih začnejo ljudje razmišljati o samomoru zato, ker ne vidijo druge poti iz svojih stisk. Pomagamo pa jim lahko samo tako, da jim prisluhnemo, jim izrazimo svojo naklonjenost in zaskrbljenost. Obstaja verjetnost, pa čeprav majhna, da bo zaradi nas ta oseba pomislila tudi na druge možnosti za rešitev iz stiske.
Mit 3: Samomor je preprosta rešitev za probleme. Kdor ima v mislih samomor, je strahopetec.
Ta pogled izhaja iz domneve, da smo ljudje šibkega značaja in da se ne bomo znali soočiti z vsemi težavami, ki nam bodo prišle na pot. Čeprav v življenju vsi ljudje doživljamo podobne stvari, jih vsak doživlja na drugačen način. Tudi ljudje, ki jim pripisujemo osebnostno moč, so krhki in ranljivi kot kdorkoli drug.
Mit 4: Vsakdo, ki se je odločil za samomor, je pustil poslovilno pismo.
Samo četrtina ljudi, ki naredijo samomor, napiše poslovilno pismo in težko bi trdili, da preostale tri četrtine niso imele resnega namena storiti samomora. Drži pa, da je brez poslovilnega pisma včasih težko razumeti, zakaj je nekdo naredil samomor.
Mit 5: Če je kdo v stiski, mu samomora raje ne omenjaj.
Načeloma ni potreben zadržek glede tega, ali se sme s človekom v hudi stiski pogovarjati o samomoru ali ne. Nekdo, ki je v zelo hudi stiski, je o tej možnosti zagotovo že razmišljal. Če o svoji stiski lahko pove še komu drugemu, mu to lahko prinese olajšanje in ga spodbudi k iskanju bolj pozitivnih rešitev. Zato je treba človeka, ki razmišlja o samomoru in vam o tem govori, spodbujati, da o svoji nameri pove čim več. Na primer: na kakšen način bi si vzel življenje, zakaj? Takoj ko stisko ubesedimo, že odleže.
Zakaj ni zdržal/a?
Številne raziskave so pokazale, da velika večina ljudi oziroma praktično vsak, ki je storil samomor, svojo namero tako ali drugače nekomu sporoči oziroma napove. Nemogoče je, da ljudje ne bi vplivali drug na drugega oziroma da ne bi čutili bližnjega in njegove stiske. Ne zamahnimo z roko in bodimo pozorni na naslednje znake, misli. O tem nam lahko najbolj nazorno povedo tisti, ki so samomor preživeli. Ekipa norveških strokovnjakov je sestavila seznam razlogov, ki so ljudi pahnili v samomor:
Nisem zdržal/a pritiska svojih misli, nisem se več znal/a kosati z njimi.
Nekomu sem hotel/a pokazati, kako zelo ga ljubim.
Bilo je, kot da bi izgubil/a nadzor nad sabo, in sploh ne vem, zakaj se je to zgodilo.
Položaj je bil tako brezupen, da mi na pamet ni prišla nobena druga možnost.
Za nekaj časa sem želel/a ubežati nesprejemljivi situaciji, ki se mi je zgodila v življenju.
Želel/a sem, da drugi izvedo, kako grozno se počutim.
Želel/a sem umreti.
Želel/a sem dobiti pomoč.
Želel/a sem izvedeti, ali je komu sploh mar zame.
Želel/a sem, da bi bil nekdo kaznovan, ker je bil tak in tak do mene.
Želel/a sem, da bi se nekdo počutil krivega.
Želel/a sem prepričati nekoga, naj si premisli.
Želel/a sem, da bi bilo drugim lažje, ko mene več ne bi bilo.
Želel/a sem samo v miru zaspati.
Po drugi strani pa je Svetovna zdravstvena organizacija naštela kar 800 vzgibov za suicidalna nagnjenja, med katerimi so na prvih mestih: depresija ali druge duševne motnje, uživanje drog in čezmerno uživanje alkohola, ekonomske težave, bolezenska stanja, povezana s hudim trpljenjem, poslovni neuspeh, razočaranje v odnosih, strah pred starostnimi težavami, osamljenost, verski nazor, filozofsko prepričanje, vojaško-domoljubni razlogi, čast, obrednost, samokaznovanje zaradi preteklih napak oziroma upor proti okolju.
Preprečevanje samomora
Ker pusti vsak samomor neizbrisen pečat pri najmanj petih bližnjih osebah, bi morala vsaka družba stremeti k poudarjanju in promoviranju optimizma in občutka socialne povezanosti. Imeti bi morali čim več izobraževanj o samomoru, izboljšati veščine in sposobnosti zdravstvenih in socialnih služb za kakovostnejši odziv na tiste, ki potrebujejo pomoč, to pa vključuje tudi seminarje in treninge za različne skupine. Vsa družba bi morala stremeti k zmanjševanju nasilja v družinah in zmanjševanju zlorab ter odvisnosti od alkohola in mamil - to sta dve strategiji, ki na dolgi rok družbi prineseta manj duševnih motenj. Zmanjšati bi morali tudi dostopnost do priročnih sredstev za izvršitev samomora, od strupenih do opojnih substanc, zmanjšati bi morali količino zdravila brez recepta v posameznem pakiranju in usmeriti različna posredovanja k skupinam z visokim tveganjem. Seveda lahko največ naredi vsak posameznik sam in prične ukrepati takoj, če opazi, da ne najde več izhoda on ali njegov bližnji.
Ukrepi
V prvi fazi je zelo pomembno, da je na voljo dostopna telefonska številka za ljudi v stiski. Pri nas je takšnih telefonskih številk kar nekaj, klici pa so anonimni in brezplačni. Dolg seznam društev s prostovoljci, ki pomagajo, dobite na internetu. Takšnim pogovorom mora obvezno slediti terapevtska pomoč v skupini, kjer lahko posamezniki spregovorijo tudi o svojih razlogih za poskus samomora. V takšnih skupinah se lahko naučite različnih praktičnih tehnik, taktik in strategij, ki jih lahko vnesete v svoje vsakdanje življenje.
Mnogi ljudje, ki so poskusili narediti samomor, prihajajo iz okolij, v katerih so doživljali različne zlorabe. Pogosto so v teh okoljih slišali oziroma dobivali informacije, da nimajo nobenih pravic. Pri tehniki osnovnih osebnih pravic gre za zavedanje nekaterih temeljnih pravic, kot na primer: »Imam pravico, da rečem ne,« ali pa: »Imam pravico, da izberem tisto, kar mi bo koristilo.« Udeleženci se učijo postajati odvisni od samih sebe in odgovorni do samih sebe.
Spravljivost s seboj: gre za veščino, ki vključuje eno od petih čutil, s katerim lahko pridemo do pomirjenja. Nekoga pomirja pitje čaja, nekoga pomirja topla kopel, nekoga udobna oblačila, dišave v stanovanju, glasba. Namen je zmanjšanje stresa z neke vrste pozitivno čutno stimulacijo.
Medosebne meje: Ljudje, ki poskušajo narediti samomor, pogosto čutijo, da nimajo nadzora nad lastnim življenjem, ali pa celo, da imajo drugi ljudje nadzor nad njihovim življenjem. Cilj učenja te tehnike je razumeti, da ni prav nič narobe s tem, da imamo ljudje svoje želje in potrebe. Tako začnemo jasneje prepoznavati, katerih stvari ne želimo deliti z drugimi, ter se učiti zavrniti zahteve, ki bi nam osebno lahko škodile.
Pri taktikah odvračanja pa gre za to, da se posameznik, ki je izrazito nagnjen k samomorilni miselnosti, nauči misliti na kaj drugega in početi stvari, ki ga odvrnejo od razmišljanja o samomoru. Odvračanje ni namenjeno morebitnemu zmanjšanju čustvene bolečine, lahko pa človekove misli odvrne od naklepanja novega samomorilskega poskusa, ki je prvotno namenjen ubežanju na prvi pogled neznosni in nevzdržni bolečini.
Z učenjem pozitivnega reševanja problemov in konfliktnih situacij pa se pridobiva odpornost proti različnim vrstam stresnih situacij.
Samomor ne bi smel biti tabu
Mnogi ljudje zaradi duševnih težav občutijo, da so v okolju, v katerem živijo in delajo, močno stigmatizirani oziroma tabuizirani. Drži, da lahko samomor spremlja katera od duševnih motenj, a v mnogih primerih posameznik o takšni smrti razmišlja tudi zaradi socialnih in medosebnih razlogov ali zaradi splošnega družbenega ozračja. Samomorilna nagnjenost se primarno obravnava s psihoterapijo, v katero je vključena vsa družina; šele v primeru, da gre za pridruženo duševno motnjo, so v zdravljenje vključene tudi druge medicinske stroke.
Koristni naslovi za pomoč
zivziv.si/sos/
www.telefon-samarijan.si/
Spletna svetovalnica: www.tosemjaz.net
www.sent.si
Seznam psihiatrov, psihologov, psihoterapevtov: www.nebojse.si
Društvo Ozara: www.ozara.org
