Anna Ahmatova je živela v času, ko so njeno domovino Rusijo pretresali pomembni zgodovinski dogodki, ki so si sledili. Najprej je s carsko vladavino pometla oktobrska revolucija, ki ji je sledilo turobno življenje pod Leninom in nato Stalinom. V 40. letih je deželo razdejala druga svetovna vojna, po kateri je bil režim še bolj okrepljen in pripravljen na tesnobno hladno vojno. Ahmatova je živela v središču teh dogodkov, na prepihu zgodovine, vselej prepuščena nehvaležnim razmeram, ki pa se jim je zoperstavljala s čarobno močjo svoje velike poezije.
OD ANNE GORENKO DO ANNE AHMATOVE
Anna Ahmatova se je rodila kot Anna Gorenko 23. junija 1889 v Odesi kot hčerka mornariškega častnika Andreja Gorenka, ki je imel tudi sam literarne ambicije, in plemkinje Ine Erazovne. Družina je, ko je oče služboval v Sankt Peterburgu, živela v elitnem predelu tega čudovitega mesta. Anna je bila deležna odlične domače vzgoje, nato pa je obiskovala dekliško gimnazijo. Njena starša sta se leta 1905 ločila, zato je štiri leta preživela v Kijevu, kjer je naredila dva letnika pravne fakultete. Pesmi je začela pisati že z enajstimi leti in se sprva podpisovala z rojstnim imenom, zelo kmalu pa s psevdonimom, pod katerim je zaslovela in se za zmeraj zapisala v zgodovino svetovne književnosti.
PRVI LITERARNI USPEHI
Leta 1910 se je Anna poročila z Nikolajem Gumiljovim, pesnikom, prevajalcem in ustanoviteljem literarnega gibanja akmeizma, ki v pesniškem izrazu spodbuja jasnost, otipljivost in preprostost, obvarovano misticizma in zapletene simbolike. Na poročnem potovanju v Parizu je Anna spoznala mladega Amedea Modigilianija, ki je narisal več njenih portretov. Leta 1912 je napisala prvo pesniško knjigo Večer in v istem času spoznala Majakovskega. Istega leta se ji je rodil edinec Lev Nikolajevič Gumiljov, ki je imel, tako kot njegova mama, težko življenje in veliko časa preživel v delovnih taboriščih. Leta 1914 je izšla Annina zbirka Molek, ki ji je prinesla velik uspeh in jo ustoličila na prestolu ruske književnosti, tako da se lahko postavi ob bok največjim svetovnim pesnikom. Slavo ji je med drugim pel tudi znameniti Boris Pasternak. Leta 1918 se je poročila s filologom Šilejkom, a se od njega ločila že leta 1926.
KONEC SANJ
Leta 1917 je Annino življenje, tako kot življenje slehernega njenega sodobnika, močno pretresla ruska revolucija. Nova oblast je bila bolestno sumničava in nezaupljiva do vseh intelektualcev in umetnikov. Anninega bivšega moža Gumiljovega so leta 1921 ustrelili, pesnico pa so označili za buržoazno in prepovedali izdajo njenih del (prepoved je veljala od leta 1925 do leta 1953). Aretirali so tudi njenega dragega prijatelja Osipa Mandelštama, ki je prav tako končal v delovnem taborišču, še hujše pa je bilo, da so zaprli njenega tretjega moža, Nikolaja Punina, ker je kritiziral razmere v stalinistični Rusiji. Po posredovanju Bulgakova in Pasternaka so moža izpustili, a ker ni znal držati jezika za zobmi, je kmalu spet pristal za zapahi, kjer je leta 1953 umrl. Annin že tako nezavidljiv položaj je še poslabšal prihod druge svetovne vojne: s tisočerimi sonarodnjaki je stradala v obleganem Leningradu. Tudi po vojni pa njeno življenje nikakor ni bilo rožnato. Še zmeraj je veljala prepoved objavljanja njenih del, tako da je životarila in se s težavo prebijala iz dneva v dan. Težavne razmere pa niso vplivale na njeno ustvarjalnost: vseskozi je pisala in njena bolečina je rodila nekaj najlepših verzov v ruskem jeziku. Leta 1940 (to je bilo njeno najbolj plodno leto) je začela pisati ambiciozno epsko delo Pesnitev brez junaka, dokončala je tudi izjemno pesem Rekviem, ki popisuje težko življenje v primežu diktature.
UMIK V USTVARJANJE
Po vojni je bila Anna Ahmatova med pisci, ki so jih zaradi domnevne protisovjetske naravnanosti izključili iz zveze pisateljev, kar je pogubno vplivalo na njen gmotni položaj in možnost preživetja. Leta 1955 so ji dodelili majhno dačo, kjer je poleti pisala in ustvarila svoje največje mojstrovine. V 50. in 60. letih je imela Anna lasten literarni krog, iz katerega so izšli mnogi mladi ruski pesniki. V tem obdobju je njeno delo pripoznala tudi svetovna literarna javnost: leta 1962 je bila nominirana za Nobelovo nagrado za literaturo, leta 1964 pa je prejela nagrado Etna Taormina. Prejela je tudi častni doktorat Oxfordske univerze. Umrla je 12. marca 1966 v Moskvi, pokopana pa je v zaselku Komarovo pri Leningradu. Njen neponovljivi pesniški jezik in neuklonljiva drža v težkih časih jo bosta za vedno vpisala v zgodovino ruske književnosti.
