Slovenski reševalci s psi sodijo v svetovni vrh, dosegajo vrhunske rezultate. Pred dvema letoma je Štajerka Nevenka Štor s psičko Neli postala svetovna prvakinja v iskanju pogrešanih oseb v gozdu in mnogi bi ji radi sledili na stopničkah. Že leta 2013 je na svetovnem prvenstvu v disciplini iskanja pogrešanih v ruševini zmagal Andrej Žunič. Tudi Dejan Osolnik iz Prevoj želi po njunih stopinjah. Na majskem državnem prvenstvu na Češkem je z mladim nemškim kratkodlakim ptičarjem Boltom osvojil bron v iskanju pogrešanih v ruševini.
Naravnost pometla sta s konkurenco v Spaleništu, tudi z domačini. Od dvaindvajsetih udeleženih reševalnih parov iz devetih držav jih je namreč samo šest zadostilo pogojem, njima je uspelo osvojiti tretje mesto. Dober rezultat na tekmi je za osemintridesetletnega ljubitelja psov potrditev trdega dela, a primarno želi pomagati v iskalnih akcijah in pri reševanju pogrešanih oseb pri naravnih nesrečah. Čeprav z dve leti in pol starim Boltom še nista dovolj pripravljena, da bi lahko sodelovala v resnični situaciji, se za to trudita in sta na dobri poti.
»Z reševanjem se ukvarjam pet let. Že od nekdaj sem si želel, da bi šolanje psa imelo tudi globlji pomen, da bi bilo zanimivo in koristno hkrati. Zdelo se mi je super, ko sem izvedel, da lahko psa uporabim še v humanitarni namen. Začel sem z Gajo, airedale terierko, toda rezultati so bili preslabi glede na količino treningov in glede na vloženi čas. Pri psu ni bilo prave motivacije. Nato sem se odločil za Bolta,« je razložil Dejan, po poklicu električar, danes vzdrževalec okolice v bližnjem podjetju, »Bolt je bil namensko kupljen pes, ker sem vedel, kakšna je genetika pri mami in pri očetu. Mama je še danes aktivna reševalka, oče je avstrijski pes iz dobrega legla. Zato ima Bolt močne, plenilske nagone in je vzdržljiv, kot lovski pes pa ima še dobro razvit voh.«
Mladi Bolt je bil zdaj na prvi tekmi in na tretjem izpitu. V mesecu in pol, torej v zelo kratkem obdobju, sta naredila prvo stopnjo za reševalni par v Celju in drugo v Avstriji. To je bil tudi pogoj za udeležbo na tekmi na Češkem.
Kako pes in lastnik postaneta reševalni par ?
»Najprej moraš imeti psa,« se je ob odgovoru nasmehnil Dejan, ki ima doma kar tri – poleg Bolta in Gaje tudi Pepsi, veliko šnavcerko. Lastnik psa mora imeti željo, voljo, dovolj časa in biti mora vztrajen. Poiskati mora društvo, ki ima Enoto reševalnih psov. Društvo nato napoti lastnika naprej na predavanja za vodnike, kjer se dobi splošno znanje od nevarnosti v gorah, v ruševini ter osnove orientacije in prve medicinske pomoči. To je pogoj za opravljanje vodniškega izpita – ali za iskanje pogrešanih v naravi ali za iskanje pogrešanih v ruševini. Po opravljeni prvi stopnji postaneš vodnik reševalnega psa, z drugo stopnjo izpita postaneš reševalni par, je bil v pogovoru izčrpen Osolnik. Pes mora biti predhodno šolan. Dobro je, da imajo opravljen vsaj izpit iz proste vodljivosti v urbanem okolju, ki se opravlja v kinoloških društvih.
Dejan Osolnik z Boltom zdaj sledi strogo začrtanemu učnemu procesu. »Za doseganje rezultatov je pomembno, da ima pes sistem, drugače pa ni določil glede psa reševalca. Primeren je vsak pes, dobro je le, če je nekje srednje velikosti, da ni agresiven, ampak je delaven, strpen, lahko vodljiv. No, vsi psi so primerni, samo najlažje je delati s srednjo velikostjo, ker pes lahko visoko skoči ali gre v luknjo. Prevelik pes je lahko preneroden, če je premajhen, je lahko višina ovira. Voh imajo načeloma vsi psi dobro razvit. Za pse reševalce v Sloveniji ni starostne omejitve. Dokler je pes še sposoben fizično in psihično iskati, naj pes išče. Ko je enkrat star in peša, ko se pojavijo zdravstvene težave, se ga upokoji,« pouči vodnik reševalnega psa.
Šolanje se nikoli ne konča
Treningi potekajo celo življenje, da ostaja pes aktiven. Dejan Osolnik: »Potekajo tako, da treniramo poslušnost, ki je usmerjena na določene vaje, ki jih potrebujemo na poligonu in na izpitih, vzporedno pa treniramo iskanje pogrešanih v ruševinah ali v naravi. Nenehno vadimo nove situacije, da pes nabira izkušnje in da zna ukrepati, če pride do resne situacije. Pes sicer ne pozabi hitro, vendar je dobro vzdrževati izurjenost. Če je povezava dobra in psu v učnem procesu dobro predstaviš, kaj se zgodi ob tem, ko pride na človeški vonj, torej, da če najde človeka, sledi nagrada, potem si pes to ugodje in to situacijo zapomni za celo življenje. Treniramo tudi, kako pes pride do ponesrečenca. Sam proces ni zapleten. Oseba (marker) se skrije, vodnik pa psa spusti, da išče. Pes vnaprej ničesar ne ovohava. Iskati mora konstanten izvor vonja. Iskati mora človeški vonj. Osebe, ki se premikajo, zanj ne smejo biti zanimive. To se nauči skozi učni proces. Pomembno je tudi, da od njih ne dobi nagrade. Poiskati mora zasuto osebo in nagrado prejme pri njej.«
Dejan Osolnik in Bolt sta premlad reševalni par, da bi že sodelovala v kakšni akciji, ampak na izpitu in tekmovanju sta se dobro odrezala in si želita napredovati. »Resnične situacije me ni strah, za to se šolam že pet let in zaupam tako sebi kot Boltu ter mojim kolegom, s katerimi treniram. Rezultat je plod vloženega časa in kilometrine (vadiva na ruševinah v Sloveniji in tujini) ter potrditev vseh treningov z inštruktorjem Andrejem Žuničem. V Sloveniji imamo dobre inštruktorje in dobro organizacijo, zato smo se sposobni kosati s samim vrhom. Ne misliva se še ustaviti. Cilj je biti v enoti,« je žareče opisoval začrtano pot sogovornik. »Občinski štabi za Civilno zaščito imajo za primere naravnih nesreč na voljo določeno kvoto reševalnih psov. Enota reševalnih psov deluje prek Kinološke zveze Slovenije, ki jo sestavljajo društva. Včlanjen sem v Kinološko društvo Domžale in smo člani zveze. Obenem sem član Civilne zaščite Domžale. Po zaključenih izpitih te lahko pokličejo. Na tem gradim z Boltom Jutta's Pointom!«
Selekcija, kdo je primeren in dovolj izšolan za pravo akcijo z uvrstitvijo v enote SIP (Skupina iskalnih psov) ali enote MERP (Mobilna enota reševalnih psov), poteka vsako jesen za obdobje enega leta. Pri enotah SIP gre za lokalno iskanje pogrešanih v naravi, pri mobilnih enotah pa tudi za iskanje pogrešanih v tujini ter na ruševinah. »Za zdaj še nisva v nobeni, ker 'sva še premlada'. Prvi izpiti so za nama, jeseni se bova poskusila uvrstiti v enoto MERP ali SIP. Septembra bo svetovno prvenstvo na Dunaju in pridno bova delala na tem, da se ga bova lahko udeležila. To bi poplačalo delo zadnjih dveh let. Marsikdo nima toliko izkušenj s starejšim psom, kot jih ima Bolt. Kar petkrat sva bila na ruševinskem poligonu na Dunaju. V Sloveniji treniramo na Igu, tam je velik center – ruševinska vas. Uriva se tudi na raznih deponijah, v gozdu, v starih zapuščenih hišah, ki so še varne in v razpadajočih avtomobilih. Trenirava globino, višino in delava z različnimi materiali,« je navdušeno razlagal sogovornik.
Reševanje ni hobi!
Za Dejana Osolnika je reševanje način življenja. Pravi, da ne sme in ne more biti samo hobi: »Reševanje je težko hobi, ker gre za humanitarno zadevo. V realni situaciji je treba biti profesionalec. Ne moreš cincati, ali bo ali ne bo, ker so vpletena človeška življenja, zato so redni treningi nujni. Na teden imava pet treningov, dva za poslušnost in tri za sistematično iskanje na ruševinah. Seveda se že pripravljava na iskanje pogrešanih v naravi in vzporedno trenirava tudi to. Kar se tiče enote reševalnih psov, smo načeloma vsi prostovoljci in nihče ni plačan za reševanje. Vsak ima svojo službo. Ker veliko časa posvetimo treningom, ne ostane veliko časa za kaj drugega, zato pravimo, da je poligon drugi dom.«
Sogovornik je opisal tudi, kakšna je razlika med iskanjem pogrešanih v naravi ali na ruševini. Razlika je v samem izvoru vonja. Na ruševini je koncentracija izvora vonja veliko manjša kot v naravi. V naravi je vonj ponesrečenca, razen če ni v kakšni luknji, zelo razpršen, vonj se širi na vse strani in veter ga nosi, zato ga pes hitreje 'dobi v nos'. V ruševini pa je oseba največkrat zasuta in vonj izhaja iz manjše odprtine, se ne širi toliko, vonj težje prodre ven in pes ga mora locirati. Za uspešnost iskalne akcije je dobro, da pes točno pokaže, kje je človek, ne da pes samo laja pred ruševino. Saj vsi vedo, da je tam nekje nekdo zakopan, mora mikrolocirati, da tehnična služba točno ve, kje kopati. Pravilo je, da pred kopanjem še drug pes potrdi, da je človek res na tistem mestu. Nekaterim psom po določenem času pade koncentracija in postane nemiren. Če iskanje traja predolgo, začne lajati vsepovprek. Je pa odvisno od šolanja, koliko si pes dovoli.
Vsak vodnik lahko trenira z več psi, s svojimi ali z drugimi, toda s tujimi je zelo težko biti reševalni par. Najboljši reševalni par sta lastnik in njegov pes.
Ko je trud poplačan
»Bolt je še mlad pes, razigran, zvedav in še vedno nabirava izkušnje, zato sem zelo ponosen na najin uspeh na Češkem,« je navdušen prejemnik pokala za tretje mesto.
Tekmovanje je potekalo tri dni, od petka do nedelje. Izpit je bil sestavljen iz dveh delov: iz poslušnosti in iskanja. »Slovenska ekipa je štela osem članov, šest nas je tekmovalo s sedmimi psi ter dva spremljevalca. Bolt je bil prvič na tej ruševini, zanj je bilo vse novo. Doma, tam, kjer se uriva, že pozna teren, na tekmovanju je bilo vse neznano. Poligon je bil sredi jase v gozdu. Bilo je veliko vonjav od divjadi in zato mu je nos nenehno 'odnašalo', nadvse je bil radoveden. V takih primerih je poslušnost zelo pomembna, psa je treba izšolati, da posluša tudi na daljavo. Na ruševinah sva se odlično odrezala. Sodniki ti preberejo zgodbo, nato moraš razdelati in razložiti taktiko. Šlo je za simulacijo eksplozije v kampu, eksplodirala je plinska postaja. Kamp je obsegal bazen, animacijski šotor, recepcijo in parkirišče. Samo trije pari pred nama so uspešno opravili delo, dvanajst je bilo neuspešnih. Pritisk je bil zelo velik, ker jih toliko ni našlo poškodovancev. To je bila najina prva tekma, zato je bil izziv še toliko večji. Kot vodnik moraš sodnikom najprej razložiti kaj so prioritete iskanja. Vprašati je potrebno za vso instalacijo, če so elektrika, plin in voda izklopljeni. Kje je varno mesto za lastnika in za psa, v primeru, če se še ponovi kakšna eksplozija. Ali sta prisotni tehnična ekipa in prva medicinska pomoč, da veš, če bodo oni poskrbeli za ponesrečenca. Če jih ni, si tudi za to odgovoren. Vsi vodniki psov reševalcev imamo opravljen izpit iz prve pomoči, saj ne smeš in ne moreš zapustiti ponesrečenca, ampak mu je treba takoj pomagati. Obvladamo tudi prvo veterinarsko pomoč, za primer, če se poškoduje pes, da ga oskrbimo in peljemo do najbližjega veterinarja. To je odgovorno in nevarno delo, fizično in psihično moraš biti dobro pripravljen. Uspeh je odvisen od obeh, pa naj gre za priprave ali v sami akciji. Odgovornost pa vsekakor nosi vodnik. Na koncu je najbolj pomembno, kako vodnik zadevo izpelje, ko gre za reševanje življenj.«
Pohvala gre vsem posameznikom, ki so se zavestno odločili prostovoljno pomagati drugim in so se s svojim načinom življenja zavezali k humanitarnosti, pomoči družbi in da bodo nosili tako veliko odgovornost, kot je reševanje.
