Ko sedim ob njem, mi moji občutki pravijo, da je ta skromni človek uzrl sveti gral v sebi. Z njim se je prijetno pogovarjati, obdaja ga posebna mehkoba. Še bolj povedna pa je tišina, ko preneha govoriti. Čeprav sem prišla zaradi pogovora, zaradi »zgodbe« o njegovem življenju, sem domov odnesla prav to tišino in poseben mir.
Za Zvonka Pukšiča sem izvedela letos prav na začetku pomladi. Na vseslovenskem dnevu tapkanja je namreč odprl srca vseh dvesto udeležencev dogodka. Hotela sem ga spoznati, kmeta, ki je s svojo iskrenostjo in ljubeznijo našel pot do toliko src. Kdo je Zvonko Pukšič, kmet, ki svojim rastlinam pošilja ljubezen, te pa mu vračajo tako, da dobro obrodijo?
Potem ga »poguglam«
Preden sem se odpravila na obisk k Zvonku, sem ga »poguglala«. Pričakovala sem, da mi bo stric Google povedal, kaj pridelujejo v Moji biodeželi, kot se imenuje njihova kmetija. Na zgledno urejeni spletni strani sem dobila običajne informacije. Bila pa sem zelo presenečena, ko sem v rubriki »o meni« prebrala tole: »Zanima me človek. Vi. Kaj določa, da nekomu uspe in drugemu ne? Zakaj nekateri živijo v obilju in drugi v pomanjkanju? Spoznal sem, da to določamo sami. Edini, ki nas omejuje, smo mi sami. Vsakomur so bila v zibelko položena mogočna orodja za uspeh. Ta orodja so naše misli. Z mislimi in prepričanji si odpiramo poti ali postavljamo omejitve. V naravi takih omejitev ni. V njej vidim neverjetno obilje. Ljudje smo del narave, zato je obilje namenjeno vsem nam. Treba ga je le znati sprejeti. Da pa se tega naučimo, se moramo najprej sprejeti takšne, kakršni v tem trenutku smo, z vsemi slabostmi in vrlinami. Potem se zmoremo tudi spreminjati. To sem naredil najprej sam, v svojem življenju.« Vau, sem si rekla, tole pa res ni čisto običajen kmet! In sva se s fotografom odpravila v vroč poletni dan. Naročil naju je po trinajsti uri, »danes namreč začnem vlagati kumarice za ozimnico in gotov bom malo čez poldne«.
Ko bom velik, bom Trop!
S fotografom naju je sprejel na svoji domačiji, kjer je narava tako lepa, da od lepote skorajda zaboli srce, in s širokim nasmehom. Pa tiste njegove oči, skozi katere takoj vidiš v dušo. Usedli smo se v prijetno domačo kuhinjo, kjer nama je postregel s kozarčkom domačega. Eko soka seveda. Začeli smo klepetati. Zanimalo me je, kako se je odločil, da ostane doma in prevzame kmetijo. »Hja, to je pa kar posledica lokalnih prepričanj. Saj veste, včasih je veljalo, da sin ostane in prevzame kmetijo. Zame je to še malo bolj veljalo, saj imam štiri sestre in sem edini sin. Pa tudi nekaj mojih prijateljev iz vasi se je odločilo, da gredo na srednjo kmetijsko šolo. No, pa sem postal kmet tudi sam,« je Zvonko slikovito opisoval svojo pot do kmeta. Užitek ga je poslušati, saj je njegov govor tekoč, ima rep in glavo, intelektualci bi rekli, da se artikulirano izraža. Med pogovorom sem se zalotila, kako se odzivam na njegovo pripovedovanje. Njegove besede kot da imajo moč pobožati človeka … Njegova lepa energija je kar zapolnila domačo kuhinjo, v kateri smo sedeli.
Zvonko se spominja, da je kot fantek neizmerno občudoval kmeta Tropa (tako se je kmet pisal), ki je imel traktor. V tistih časih traktorjev še ni bilo veliko, na njivah so bolj ali manj delali s kravami in konji. Kmet Trop je s svojim traktorjem pomagal tudi kmetom in mali Zvonko ga je občudoval, še bolj pa njegov traktor, seveda. »Ko bom velik, bom Trop,« je govoril mali deček. »To je bila verjetno trditev, ki je ustvarila močno prepričanje, in tudi zaradi tega sem postal kmet,« danes, ko ve, kako prepričanja delujejo na človeka, pove Zvonko.
Sprememba čez noč
Proti koncu devetdesetih je bil Zvonko običajen gorički kmet, bil je tudi vaški mesar, šel je, kamor so ga poklicali; doma so se ukvarjali tudi s prašičerejo. Z družino so živeli običajno kmečko življenje na obronku Slovenskih goric. »Leta 1997 mi je sestra Milena prinesla knjigo Ice Starovasnik Kuharica za dušo in telo, češ, naj jo preberem. Bil sem kar malo jezen, kaj mi nosi knjigo in me sili, naj jo preberem. Knjige sem namreč nehal brati takoj, ko sem končal s šolo. V šoli sem pa seveda prebral samo obvezno čtivo in niti vrstice več. Tista knjiga pa se je nekaj časa valjala doma, imel sem občutek, da jo vidim, kamor koli pogledam. Zelo dobro se spominjam, da je bil neki petek, deževalo je in nisem mogel delati zunaj. Pa sem vzel tisto knjigo v roke in jo prelistal. Govorila je o makrobiotični prehrani. Ah, brez zveze, sem si mislil. Potem pa sem prišel na konec knjige. Tam pa je bila natisnjena Esenska poslanica miru! To besedilo me je prebudilo v življenje, čisto me je posrkalo vase. Tako rekoč sem padel v občutek enosti!«
Zvonko se spominja, da je naslednji dan, v soboto, žena kuhala govejo juho. »Meni je ta vonj tako rekoč dvigoval želodec, vse mi je smrdelo. V sebi sem zaznaval popolnoma nove občutke, nekaj v meni se je spremenilo. Zdelo se mi je, da ne morem ubiti niti muhe.« Zvonko pripoveduje, da je to stanje trajalo kakšen teden dni. »Dogajale so se prav čudne stvari. Veste, jaz nisem bil kakšen prav posebno gibčen človek. Tisti teden pa sem bil kot iz gume! In toliko stvari mi je postalo jasnih! Pravzaprav je bolje, da umolknem, saj z besedami ne morem opisati, kaj vse se je dogajalo …«
Raziskovanje
Zvonko je potem znova postal kot triletni otrok, ki ga vse zanima. Ko je kupil stekleničko s škropivom, na katerem je bila narisana lobanja, si je začel postavljati prava vprašanja, ali je tole strupeno škropivo sploh varno. »S pomočjo knjig sem začel raziskovati. Ugotovil sem, da je v tradicionalnem sistemu kmetovanja v zvezi z varovanjem človeškega zdravja pet velikih lukenj! Po teh svojih raziskavah sem takoj opustil škropiva in postal eko kmet! Zaradi svojih novih spoznanj sem opustil tudi prašičerejo, nehal sem jesti meso.«
Pripoveduje o obdobju, ko mu ni bilo z rožicami postlano. Biti ekološki kmet pred dvajsetimi leti je bilo najmanj čudno, če že drugega ne. »Bilo je težko, moram priznati. Večkrat smo zaradi novega načina kmetovanja ostali brez pridelka. Treba je bilo tudi vzpostaviti čisto nove tržne poti. Počasi pa smo se naučili in tudi njive so se »privadile« na novo kmetovanje. Osebnostno sem počutil zelo močnega, predvsem pa svobodnega. In imel sem globoko vero v to, da delam prav. Zanimalo me je, kako se je na njegovo početje odzvala okolica, saj živi v zelo tradicionalnem okolju in njegove ideje, delovanje in sprememba življenja so bile prav heretične. Osebno nisem imel nobenih težav, saj sem v vsakem človeku videl njegovo bistvo, in posledično ni bilo nobenih sodb, bilo mi je tudi popolnoma vseeno, kaj si mislijo o meni.«
Na tem mestu je Zvonko malce zastal. Nastala je tišina, nemoteča in nekako žametna. Potem pa je spet spregovoril, mirno in preudarno, kot on govori. »Nekaj pa moram povedati: neizmerno sem hvaležen svoji ženi Romani, da me je zmogla sprejeti v teh mojih spremembah, saj je moja osebnostna sprememba vplivala na vsa naša življenja. Veste, s tem me je tudi veliko naučila. Sprejeti človeka, ki se spremeni, je veliko dejanje, to niso samo besede.« Lepše ljubezenske izjave še nisem slišala. Da, to je Ljubezen …
Narava je največja učiteljica
Leta 2007 se je lotil pisanja knjige o uspehu na poslovnem področju. »Večina ljudi si želi biti uspešnih. Ni razloga, da ne bi živeli v obilju. Samo naš um je tisti, ki nam to preprečuje. No, in sem se odločil, da o tem napišem knjigo, da bi ljudem pomagal. Ko sem pisal, sem seveda tudi veliko raziskoval. In sem našel podobno knjigo, ki je bila že napisana, zato svoje nisem dokončal. Kaj bi pisal, če pa je že napisano!« se hudomušno smeje Zvonko. Ob teh svojih raziskovanjih je naletel tudi na EFT, tapkanje, kot mu rečemo. Z njim je v zelo kratkem času odpravil svoj strah pred kačami. Tapkanje se mu zdi eno od dragocenih orodij, s katerim si velikokrat lahko pomagamo.
Zvonko svoje vere v Boga ne izkazuje z obiskovanjem Cerkve kot institucije. »Bog je povsod, je v nas in mi smo v njem … Bog se močno izrazi tudi v naravi, kjer je vse urejeno in preprosto. Glejte, vsaka živalca, vsaka bilka dela tisto, kar zna, kar je njena naloga. Rožica cveti za vse, ona ne sodi, ti si dober, zate bom cvetela, ti, ki si baraba, zate pa ne bom! Daje brez pogojev in tudi sprejema brez pogojev!« Spet je nastala tišina. Ki ni bila moteča. Tišina, ki je pobožala srce. Poleg Zvonka bi mirno lahko sedela ves dan v tišini in se »marinirala« v energiji te tišine.
Pogum in vera!
Danes se ogromno govori o duhovnosti, postala je tako rekoč potrošniško blago. Kje se duhovnost začne, vprašam Zvonka. »Tam, kjer se konča sleherna misel! Svoj um si moramo podrediti in postati mora naš pomočnik, ne more biti tisti, ki kroji naše življenje. Ko je um umirjen, lahko šele v resnici začneš zares poslušati in čutiti.« Zvonko govori o tem, da drugega ne moremo spremeniti, da lahko spremenimo samo sebe. Tudi to ni najlaže. Za to potrebujemo vero in pogum, je prepričan. »To pa imamo vsi v sebi, vse nosimo s seboj. Največja ovira je naš um, ki bo naredil vse, da ostane vse po starem.« Ampak Zvonko s svojim življenjem in delovanjem izpričuje, da ni tako, da so spremembe pri sebi mogoče.
Na koncu pogovora se strinjava, da je vedno več ljudi, ki iščejo Resnico. V knjigi Pot Mojstrov, ki mi jo je podaril, sem doma odprla na strani, kjer je bilo zapisano tole: »Nihče ni reven, o Bhikha; vsakdo je dobil rubinov v culo. Razvozlati vozla on ne zna in je zato berač.« Zalil me je val toplote. Zvonko je vozel razvozlal …
