»Da bi sladko-kisle okuse doživljanja uskladili v osebno in medosebno harmonijo, potrebujemo tudi v življenju prave začimbe: ljubezen, ravnovesje, medsebojno spoštljivost, pravičnost in odgovornost, čas sočutne pozornosti, pa tudi igrivost … In sposobnost, da prepoznamo in izkoristimo krize kot priložnost za preraščanje. In navsezadnje mnogo (samo)ironije, ki je kazalec, da smo življenjske ‘drame’ predelali v profit,« pravi iskrivi in nadvse prijazni sogovornik, pater dr. Karel Gržan.
Nihče ni popoln, zato se med seboj dopolnjujemo
Med začimbami za zadovoljno (so) bivanje, ki jih priporoča naš sogovornik, je ob skrbi za duhovno ravnovesje zelo pomembno sprejemanje samega sebe, tako pravi, v celoviti resničnosti. »V svoji realnosti, v tem, da imamo neke talente in smo tudi nebogljeni, se zmoremo sprejeti le, če so nas z vsemi temi plusi in minusi sprejeli ljudje, ki jim zaupamo in jih imamo radi. Zavrnjeni pa so v tesnobnem konfliktu s seboj in bližnjimi. Predvsem v nemoči smo drug za drugega dopolnjujoča priložnost.« Pater Gržan še doda, da bi se morali s svojo nebogljenostjo mirno soočiti, hkrati pa se zavedati, da tudi veliko vsega zmoremo. Priporoča, da na eno svojo nemoč ozavestimo vsaj pet področij, kjer smo odlični. O sebi pravi, da je »štorast«, da nima prave prostorske orientacije in se izgubi tam, kjer se drugi ne. Takšen se skuša sprejeti. »Prav zaradi nebogljenosti smo simpatični; prav zaradi nje se nam upajo približati drugi ljudje v svoji celoviti resničnosti in smo zato v zgodbi svojega življenja manj sami. Tiste, ki pa se imajo za 'popolneže', nenehno ogroža njihova prava resničnost, zato ustvarjajo ozračje sterilnosti, napetosti – nelagodnosti. Delujejo kot tujek, ker so tuji sebi in bližnjim. Tem ljudem bi morali pomagati, da se sprejmejo taki, kakršni so – s svojimi odlikami, pa tudi s svojo nebogljenostjo in krhkostjo.« Pater Karel nam tudi polaga na srce, naj se ne sprenevedamo in naj se ne jemljemo preresno: » Življenje si je dobro začiniti tudi z nekaj lahkotnosti in igrivosti! «
Biti ljubljen
»Ljudje hrepenimo po brezmejni ljubezni. Brezmejna ljubezen pa je v tem, da nas najbližji objamejo s svojo levo in desno roko (s svojo močno in nemočno resničnostjo) in nas sprejmejo k sebi, v svoje sočutje. Kako dobro je, če nismo notranje osamljeni, ker se nam ni treba za sprejetost sprenevedati, še zlasti ob ljudeh, ki jih imamo radi – in oni nas – in ki jim zaupamo. Kajti nekaj najtežjega je, če si sirota ob najbližjih, ker so te pripravljeni sprejeti le v tvoji uspešnosti, in to zato, ker ti želijo 'samo dobro'. Mi pa nismo samo dobro. Potem pa se za sprejetost sprenevedamo, v svojem bistvu pa se počutimo zelo, zelo same. Brez ljubeče sprejetosti postanemo sami sebi tujci. Za rast, za razvoj potrebujemo iskrenost, varnost, ljubečo sprejetost, v kateri se lahko mirno soočamo sami s seboj, s svojo resničnostjo, in se v njej razvijamo. « V medsebojnem odnosu je ob razumevanju pomembno tudi sočutje. Dr. Gržan pravi, da če nas bližnji samo razumejo, je to za naše srce – za naše notranje doživljanje – premalo: »V nas je silna potreba, da so najbližji z nami tudi sočuteči – da nismo notranje sami. V sebi stojimo ali pademo. Sprejemajoča sočutna bližina nam daje moč za pokončnost.«
Sreča je tudi stvar odločitve
»Rojeni smo v svet dvojnosti – v izkustvo dobrega in hudega, torej se tudi hudemu ne moremo izogniti. Pomembno je, da nam hudo ne zatemni pogleda na dobro. Ko sem sobival z mladimi v komuni na Razborju pod Lisco, so mi priporočili, naj si privoščim tri leta komune, in sicer zato, da se bom naučil biti pozornejši na to, kar je v življenju, kljub težavam, lepega. Potrebna je nenehna vaja pozornosti na to, kar je prijetno – tudi pri tem je pomembno razmerje 1 : 5; na eno hudo je treba ozavestiti vsaj pet pozitivnih stvari. Kajti sreča je v odločitvi za pravo pozornost. Miselni vzorci, ki usmerjajo pozornost predvsem na to, kar je hudo, se prestrukturirajo šele po treh letih prizadevanja in vaj za preraščanje navajenosti oziroma utečenosti negativizma, in potem lažje in bolj spontano v nas prevladuje pozornost na dobro.«
Odkriti bisere v sleherniku
Pater Karel govori o velikem poslanstvu staršev in pedagogov, da prepoznajo v otrocih, učencih, dijakih njihovo osebno odličnost. »Raziskave, ki jih je prikazal avstrijski dokumentarec Abeceda, kažejo, da je ob vstopu v šolo 92 odstotkov otrok visoko nadarjenih, ob koncu osnovnega šolanja pa le še 2 odstotka. Pomembno je prepoznati, potrditi in spodbujati vsakega otroka v njegovi nadarjenosti, obenem pa je potreben uvid v njegove šibke točke, ga zaradi njih ne frustrirati, ampak ga spodbujati v njegovi samozavesti. »Na tem svetu je polno raznoliko inteligentnih ljudi; samo nekateri imajo sposobnost odličnega pomnjenja: dobro se naučiti, pravilno ponoviti in zato petko dobiti. Ta svet bogatijo tudi ljudje z izrazito praktično inteligenco, ali pa inteligenco za odnos do zemlje, do ljudi ali živali; tu so ljudje z odlično intuitivno, čustveno ali duhovno inteligenco, pa tisti z estetsko … Vse polno je področij nadarjenosti. Ni bolj ali manj nadarjenih; vsak je nadarjen v svojem. Slehernika je treba odkriti in potrditi v njegovi zgodbi življenja.« Doda še, da je posploševanje, po katerem je IQ edino merilo vrednosti posameznika, utrujajoče, celo ubijajoče. Pater Gržan poudarja, da »usposobljenost za čisto 'ponavljavščino' res ne more biti temeljno merilo za ocenjevanje, še zlasti ne v času, ki išče preseganje starih modelov, tudi tistih, ki so nas zapeljali v globalno krizo.«
To govori tudi iz lastnih izkušenj; ker je dislektik, pogosto ni mogel misliti po utečenih vzorcih. Dislektiki ne zmorejo uhojenih poti do dobrih rezultatov, do njih se morajo prikopati po svoji poti. Te njihove poti pa so pogosto pomembna odkritja – pozitivne novosti, ki jih naš čas zelo potrebuje. Zato pravi, da so geniji ljudje z napako; ta jih primora, da odkrivajo nove miselne vzorce in poti do dobrih rezultatov. Tudi o sebi pravi, da je prišel do veliko spoznanj in odkritij prav po zaslugi disleksije, ki ga je primorala, da je razmišljal »po svoje« in poiskal čisto svojo pot.
Besedno obstreljevanje
»Kadar govorimo o stvareh, ki nas pri bližnjih motijo, pogosto uporabljamo očitajoče izraze: 'Takšen si kot ..., takšna si ...'. Takšne besede so kot strelivo – naboji, ki prizadenejo, ranijo in nas zapletejo v medsebojno obstreljevanje z očitki. Povsem drugače bi bilo, če bi rekli: 'Tako sem te doživel ...' Ne 'spet mi težiš', temveč: 'Kaj te teži?'. To pomeni uporabljati pogovor razumevanja in sočutja, ne pa obstreljevanja in izključevanja. V nas je silna potreba, da v notranjem doživljanju nismo osamljeni, zato bi se morali zavedati, da nam najbližji sporočajo svojo doživljajsko resničnost (dejstvo, da jim je hudo, da trpijo), tako da nam jo povzročajo. Samo zato, ker si želijo našega razumevanja in predvsem sočutja, da v sebi ne bi bili sami.« Pater Gržan je prepričan, da bi nas morali v postopku izobraževanja usposobiti ne le za ekonomsko uporabnost, temveč tudi za zadovoljno sobivanje. »In poznavanje doživljajskega prenašanja sporočil je eno izmed ključnih področij, na katerem bi se morali izmojstriti.
Začimbe, ki rastejo iz srca
»Zvezde na nebu v ozvezdjih, ljudje na zemlji pa v socialnih omrežjih,« pravi pater Gržan. Da bi bili v teh omrežjih in odnosih zadovoljni, je pomembna vljudnost. Pravijo, da je bonton kot semafor – če ga upoštevamo, nas varuje pred trki, nesrečami. Zato priporoča med začimbami za srečno življenje že preizkušeno učinkovite besede: prosim, hvala in oprosti. »Naši predniki so jih prepoznali za kar čudežne v medsebojnih odnosih. Če so mišljene in izrečene iskreno, prebudijo v človeku notranjo prijetnost.«
Bližina
Samo živ stik krepi in ozdravlja, pravi dr. Gržan: »Elektronske povezave ne morejo nadomestiti dotika, stika v živo. Treba je poiskati ljubečo bližino in se ji odpreti: človeku, Bogu, rastlinam, živalim, materi Zemlji … Posebej v težkih trenutkih se ne smemo osamiti. Pomembno je odpreti srce bližnjim – takrat lahko 'gospa sreča' vstopi tudi k nam.« Tistim, ki ne morejo in ne morejo odžalovati izgub, priporoča: »Če le imate možnost, pojdite v zavetišče in posvojite psička ali mucka. Na videz boste rešili njega, v resnici pa sebe. Človek lahko najde takšno ali drugačno angelsko bližino, če se ji le odpre.«
Lepota
Vse okoli nas je polno (iz)virov moči, mi pa smo v sebi pogosto tako izsušeni, ugotavlja pater Karel Gržan. V svojih knjigah se dotika tem, ki jih pri duhovnikih nismo vajeni, tudi lepote. Pravi, da je lepota globoka potreba naše duše. Nekako je lepota tudi sinonim za popolnost. Zato priporoča, da razvijamo dovzetnost za lepoto: skozi umetnost, naravo ali kako drugače, da bo naše življenje čim bolj prežeto z njo. Kajti lepota je pomembna začimba za zadovoljno življenje.
