Zavest o uživanju sveže, do narave prijazno pridelane zelenjave se zato širi tudi med množico porabnikov, ki jim je bilo še do včeraj vseeno, kaj (po)jedo. To se kaže v povečanem številu zelenjavnih in zeliščnih gred, ki nastajajo na prej izključno okrasnih vrtovih, preusmeritvi kmetij iz konvencionalne v ekološko pridelavo in predelavo sadja, zelenjave in mesa. Če k temu prištejemo še dobro obiskana predavanja o vzgoji ter gojenju zelišč in zelenjave, kopico sveže natisnjenih revij, knjig in priročnikov, dobro obiskane dneve odprtih vrat zelenjavnih nasadov in zasebnih vrtov ter oglede vzorčnih ekoloških kmetij, in, navsezadnje, radijske in televizijske oglase, ki nas prepričujejo, kako zelo do narave prijazno pridobljena živila ponujajo posamezni trgovci, smo trdno prepričani, da smo tako obzirni do narave, da bolj skoraj ne bi mogli biti. Ampak to še zdaleč ni res!
Najprej se vprašajmo, ali sploh vemo, kaj pravzaprav pomeni »živeti zeleno«. To ne pomeni, da meditiramo v centralno ogrevani sobi na ročno pleteni volneni preprogi, ob svetlobi sveče, narejene iz pravega čebeljega voska, obdani s sobnimi rastlinami, potem pa oddrvimo z močnim, pogoltnim (bencinskim ali dizelskim, vseeno) terencem na sestanek ali po otroke v šolo, od doma oddaljeno samo nekaj sto metrov, in jim ponudimo eko hrano, pogreto v mikrovalovki. Tudi ne pomeni, da sedemo na star traktor, ki ga žene nafta in odsmradimo na bližnjo njivo, da jo preorjemo za posevek ekološkega žita. Ali da v vročih dneh in nočeh, namesto da bi okna odprli na stežaj, prostore hladimo s klimatsko napravo, da imamo hišo osvetljeno kakor lunapark in da namesto naravnih pripravkov uporabljamo agresivna čistilna sredstva in pralne praške.
Kajti kdor verjame v »zeleno življenje «, mora biti pripravljen tudi kaj žrtvovati. Planeta ne bomo rešili z opazkami in besedami, ki jih ne mislimo resno. Kot vsaka pustolovščina tudi živeti zeleno zahteva nekoliko trpljenja in žuljev.
Naše zavedanje o tem, kako pomemben je osebni trajnostni odnos do narave, se konča že ob prvi vožnji s (pre)močnim in požrešnim avtomobilom do bližnje trgovine ali na obisk prijateljice, čeprav bi lahko tja odšli peš ali s kolesom.
Ogrevanje
Za začetek ugasnimo centralno ogrevanje, vse dokler se temperature zunaj ne spustijo pod ničlo. Če bi ta preprosti ukrep izvajali vsi, ki centralno ogrevanje imajo, bi prihranili nepredstavljivo količino fosilnih goriv. Vem, rekli boste: »Zeblo me bo in bom zbolel(a)«. Še zdaleč ne, če se boste seveda primerno oblekli. In to ne v oblačila, stkana iz umetnih vlaken, ki so hladna, temveč v oblačila iz naravnih tkanin, kakršni sta volna in svila, ki so najboljši izolacijski material in ki toploto uravnavajo po naši telesni temperaturi.
Ste vedeli, da so zavezniški piloti med drugo svetovno vojno nosili svileno spodnje perilo, in to zato, da bi jih v ekstremnih vremenskih razmerah ob sestrelitvi obvarovalo pred mrazom ali vročino? Ste se kdaj vprašali, kako lahko beduini v najhujši puščavski vročini nosijo volnena oblačila, ki skoraj v celoti prekrivajo njihovo telo, in zakaj ob redni higieni nog v usnjeni obutvi nikoli ne staknete glivic, v sintetični pa se jih navzlic zdravljenju težko znebite?
Med naravne materiale sicer sodi tudi bombaž, ki pa sem ga namerno izpustila, saj je večina bombažnih oblačil izdelana iz gensko spremenjenega bombaža v deželah tretjega sveta, kjer surovo izkoriščajo tamkajšnje delavce iz vrst najrevnejšega sloja prebivalstva, celo kmete, ki so zaradi velikih korporacij, ki bombaž gojijo, izgubili svoje kmetije in posledično tudi vse imetje. Poleg tega da bodo oblačila iz naravnih materialov toplo objela naše telo, jih bomo prali ročno ali vsaj pri nizki temperaturi in tako prihranili precej energije. Doma se boste kmalu privadili na nižje temperature in na obisku pri prijateljih se vam bo zdel njihov dom neudobno vroč. Ugotovili boste tudi, da redkeje obolevate, saj se bolezenske klice v toploti hitreje množijo, manj bo tudi alergij.
Če imate v hiši centralno ogrevanje, preverite, ali radiatorji delujejo, tako kakor morajo, ali imajo vsak svoj termostatski ventil in ali morda niso zastavljeni s kosom pohištva, kupom časopisov ali razno kramo. Prostor za radiatorji, ki stojijo ob hladnih zunanjih stenah in zato potrebujejo več vroče vode, izolirajte s kosi izolacijskega materiala, dovolj bo že aluminijasta folija za živila, nalepljena na ustrezno velik karton, tega nato prilepite na steno za radiatorjem.
Alternativa centralnemu ogrevanju je peč na drva, ki je priročna in manj potratna ter časovno manj zahtevna kakor odprto ognjišče. Topla peč bo kmalu postala središče prostora, na njej lahko grejete čaj, opekate kruhke ali počasi kuhate juhe in enolončnice. Peč kurite ali z drvmi ali s premogom, nikakor pa ne z obema gorivoma hkrati, sicer boste dimnik zamašili s sajami. Če kurite z drvmi, boste lahko lesni pepel pozneje na vrtu uporabili za dodatek h gnojilu, saj vsebuje veliko kalija.
Kuhanje
Zidani štedilniki in kuhinjske peči, na primer AGA*, so učinkoviti in ekonomični viri toplote, poleg tega z njimi lahko ogrevamo vodo, topli pa ostanejo še dolgo po tem, ko smo v njih nehali kuriti. Slaba stran takih štedilnikov in peči je le to, da poleti za kuhanje potrebujemo drug vir toplote, saj bo sicer v kuhinji nevzdržna vročina. V sončnih poletnih dneh lahko vodo ogrevamo z uporabo sončnih kolektorjev na strehi poslopja.
Plin ima boljši izkoristek pri izgorevanju in manj obremenjuje ozračje kakor elektrika. Na njem je tudi bolje kuhati. Keramične in indukcijske plošče porabijo manj energije kakor običajne električne.
Osvetlitev
V vseh svetilih uporabljajte varčne žarnice, za branje pa si je vredno prihraniti svetilko z navadno žarnico, saj je taka svetloba za naše oči primernejša. Kadar luči ne uporabljate, jih ugašajte.
Seveda je najboljša in najbolj čista možnost elektrika, pridobljena iz sončnih celic ali kolektorjev, če pa te možnosti nimate, se potrudite in za zunanjo razsvetljavo vrta, terase in balkonov uporabljajte premične svetilke s sončnimi celicami. Niso drage, zdržijo zelo dolgo in uporabljate jih le tam, kjer jih potrebujete.
Voda
Prepogosto se kopamo in prhamo, za kar porabimo ogromno toplotne energije in vode. Ne glede na to, o čem vas prepričujejo reklame, se ni treba vsak dan kopati, kaj šele dvakrat na dan. Zadošča kopanje ali prhanje vsak drugi ali tretji dan, z vmesnim temeljitim umivanjem. Enako je z lasmi. Pogosteje ko jih umivamo, bolj mastni so, kajti maščoba je zaščitni sloj, ki posamezen las varuje pred zunanjimi vplivi. Če ta sloj z umivanjem odstranimo, se las skuša znova zaščititi. Ker za to potrebuje energijo, postaja tanek in lomljiv.
Se še spomnite pravljic iz otroštva, v katerih nastopajo revne deklice s čudovitimi lasmi, s katerimi so očarale zadržane kraljeviče, ali brezčasnih del starih slikarskih mojstrov, katerih priljubljen motiv so bile lepotice zasanjanega pogleda, običajno osvetljene z nadnaravno presojno svetlobo, vredno slikarjevega imena, ki jih je mojstrov čopič upodobil v intimnem trenutku, ko so si krtačile dolge valovite lase? Tudi v vrsti literarnih del lahko zasledimo avtorjevo čudenje nad lepoto las, ki so se »v lesketajočem se slapu spuščali po labodje belem vratu, objemajoč nežna ramena …«. Ste kdaj pomislili, kako da so bile glave naših prednic sploh lahko lasate, kaj šele da so bili njihovi lasje tako bujni in sijoči brez raznih pomad ter različnih šamponov in regeneratorjev?
Če boste zbrali voljo in začeli lase redno krtačiti ter redkeje umivati, in to samo z naravnimi pripravki, boste tudi sami ugotovili, da bodo že po treh mesecih lasje postali »samočistilni « in se ne bodo več mastili – nekoliko ekstremen prijem, zato pa toliko bolj prijazen do narave.
Predvsem pa poskrbimo, da iz pip v stanovanju ali hiši ne bo kapljalo in da iz kotličkov v školjko ne bodo tekli potočki. Če imate ob hiši vodni zbiralnik za deževnico, vode iz njega ne uporabljajte samo za zalivanje vrta, temveč poiščite možnost, da z njo polnite straniščne kotličke za splakovanje, pranje perila v pralnem in posode v pomivalnem stroju. Ker deževnica ne vsebuje vodnega kamna, boste gospodinjskim strojem podaljšali življenjsko dobo, perilo pa bo mehkejše, in še privarčevali boste pri porabi energije.
Izolacija hiše
Pomembno je, da so zunanje stene našega doma toplotno izolirane. Danes je na voljo pestra izbira izolacijskih materialov in lahko izbirate tudi med takimi, ki so izdelani iz naravnih snovi, kakršne so volna, slama idr. Zanimiva je volna, ki nam je domača kot surovina za mnoga oblačila v preteklosti, dandanes pa jo znajo obdelati tako, da je uporabna tudi pri preprečevanju uhajanja toplote iz hiše oziroma preprečevanju mrazu, da bi vdiral iz okolja v notranjost.
Ima še številne druge prednosti, vendar je še nismo dovolj vajeni uporabljati v gradbeništvu. Ker ni obdelana z zaščitnimi sredstvi, ne povzroča
težav zaradi vdihavanja formaldehidov in podobno.
Tudi okna so lahko močan dejavnik pri izgubljanju oziroma prihranku toplote. Sodobna okna so dvoslojna, vmesni prostor napolnijo z raznimi plini ali stekla premažejo s posebnimi izolacijskimi sredstvi, kar bistveno zmanjša toplotne izgube.
Seveda hiše ali stanovanja ne bomo izolirali z živalskim gnojem ali s krvjo, pomešano z ometom, kakor so to delali naši predniki, lahko pa bomo za izolacijo uporabili drug zelo znan material, in sicer žitno slamo. Tudi predelne stene ali celo hišo lahko naredite iz nje. Stari ljudje še pomnijo, kako trpežne so bile dobro narejene slamnate strehe in kako dobre izolacijske lastnosti so imele. Poleti je bilo v hišah, kritih s slamo, prijetno hladno, pozimi pa so navzlic špranjam v slabo tesnjenih oknih in vratih v notranjosti hiš zadrževale toploto. Žal je pri nas malo mojstrov, ki še obvladajo prekrivanje streh s slamo, medtem ko v tujini zaradi ekološke zavzetosti postajajo takšne strehe vsaj na podeželju spet nekaj vsakdanjega.
Če ste z denarjem na tesnem ali želite na hitro izolirati stene vrtne ute ali manjšega poslopja, si lahko pomagate tudi s časopisnim papirjem ali kartonom. Po drugi svetovni vojni, ko je povsod primanjkovalo vsega, je bila to ena najbolj uveljavljenih oblik izolacije ne samo pri nas, temveč tudi drugod v Evropi. Na premaz z lepilom, narejenim iz vode in moke, ki ga s čopičem nanesete na steno, pritiskate pole časopisnega papirja. Ko je polepljena cela stena, s čopičem ponovno nanesete plast lepila, sledi časopis, in tako naprej vsaj pet plasti. Tako izolirano steno nato od znotraj obijete z lesom, in stvar je opravljena. Pri uporabi kartona sta dovolj plast ali dve.
Dobra izolacija so tudi vsaj v tujini čedalje bolj priljubljene zelene stene in zlasti strehe, ki se, potem ko se rastline na njih dodobra razrastejo, dobesedno zlijejo z okolico. Zato nas ne sme čuditi, da v večjih svetovnih mestih vse več hiš, tako starih kakor sodobnih, prekrivajo zelene strehe oziroma pravi vrtovi, z drevjem in grmovjem vred.
Posteljnina
Kupujte laneno ali bombažno perilo, in če imate možnost, takšno, ki je iz ekološko pridelane surovine. Materiali so naravni, trajnejši in, kar je najpomembnejše, na njih človek spi lepše in bolj sproščeno ter si bolj odpočije. Stare rjuhe in prevleke, ki so bile nekoč vse narejene iz teh trajnih tkanin, so brez težav zdržale več desetletij rabe. Ni lepšega, kakor spati v sveže zlikanih lanenih rjuhah. Ko se na nekaterih mestih obrabijo ali strgajo, jih brez težav razrežemo in znova sešijemo ali pa iz njih sešijemo kuhinjske krpe in prevleke za pasje ali mačje ležišče.
Odeje naj bodo volnene, stkane iz prave volne, pernice pa naj bodo polnjene s pravim perjem, po možnosti od perutnine v preverjeni prosti reji.
Preproge, tapete in blazine
Vsi ti dodatki naj bodo narejeni iz naravnih vlaken. Preproge naj bodo volnene, bombažne ali iz sisala, na lesenih tleh. Na Švedskem so zadnji krik mode tople in privlačne preproge iz recikliranih oblačil. Namesto običajnih stenskih tapet lahko stene prekrijemo z lanenim ali jutastim (jutovina je tkanina, stkana iz konopljinih vlaken) platnom, ki ga ni težko pritrditi, ohranja toploto in ga lahko pobarvamo. Stene pleskajmo z apnom, ki mu, če jih želimo obarvati, dodajamo naravne materiale, kakršni so rdeča prst, ilovica za okrasto barvo ali oglje za sive odtenke.
Tla
Tla naj bodo prekrita s pravim lesom, ki izvira iz trajnostno gojenih gozdov. Pri nas smo vajeni smrekovine, borovine ali celo hrastovine; morda bi lahko za spremembo preizkusili tla iz bambusovine. Ker se bambus v nasadih in gozdovih obrašča sam, ga ni treba znova saditi, zato so nasadi trajnostni. Bambusovino nacepijo in kuhajo, da izločijo škrob, nato jo osušijo in zlepijo v deščice. Tla iz takih deščic med hojo dajejo občutek prožnosti; prav tako lahko bambusovino uporabljamo za stensko oblogo.
Tudi opečnati tlakovci so narejeni iz naravne snovi, gline, ki, čeprav sprva krhka, potem ko je položena, postane zelo trden material. Za lepši videz in lažje vzdrževanje tlakovce premažite s še enim naravnim materialom: lanenim oljem. Mažite postopno v več plasteh. Čeprav bodo tlakovci sprva videti zelo vpojni, saj bo prva plast olja s površja ploščic izginila v trenutku, ne prehitevajte in ne bodite nestrpni. Tudi druga in tretja plast olja bosta namreč dobesedno izginili pred vašimi očmi, nato pa se bo mazanje upočasnilo, saj bodo ploščice vsako novo plast vpile težje od prejšnje. Ker se laneno olje na zraku gosti, ga ne nanašajte v debelih slojih, temveč gobico ali krpo v olje namočite samo toliko, da za potezami ostane tanka plast. Šele ko ploščice vpijejo zadnjo naneseno plast olja, jih ponovno premažite. Delo je sicer zamudno, vendar je vredno truda, saj bomo dobro impregnirane tlakovce občudovali več let, jih pomivali in močili, a jim nič ne bo prišlo do živega. Po nekaj letih premaz samo obnovite, in to je to. Največja napaka, ki jo lahko zagrešite, je, da zaradi hitenja opečna tla kar prelijete z oljem ali firnežem in nato čakate, da se bo premaz vpil sam. Ne bo se. Nastala bo lepljiva lisasta prevleka, ki jo boste težko odstranili ali pa se boste morali zateči kar k ponovnemu brušenju tal.
Lepila in premazi
Skušajte se ogniti uporabi lepil, ki vsebujejo formaldehid, a potem se boste znašli pred težavo, in sicer bodo ljubitelji malih živali protestirali proti uporabi kleja, ker to lepilo izdelujejo iz zajčjih kož. Uporabljajo ga za vezivo pri oljnem barvanju in pri lepljenju zlatih lističev. Lepilo so nekoč pridobivali s kuhanjem živalskih kož in kosti. Če bi se vrnili k takim lepilom, bi se znebili mnogih kemikalij, a potem bi dvignili svoj glas zagovorniki živali … Ekološko je včasih nesprejemljivo za druge varuhe narave.
Recikliranje
Na ognjišču ali v peči bomo porabili odvečen papir. Poskusimo tako: namočimo ga, zvijmo ga tesno v obliko polena in pustimo, da se posuši. Presenečeni bomo, kako dolgo in toplo bo gorel. Koneckoncev je njegov izvor v drevesu.
Vso embalažo in odpadke dosledno ločujmo že doma in odlagajmo na ekoloških otokih v ustrezne posode.
Izogibajmo se kupovanju izdelkov z odvečno embalažo. Danes že marsikje prodajajo različne prehranske surovine in čistila tako, da jih natočijo ali natresejo v našo s seboj prineseno embalažo.
Po nakupih se odpravljajmo s svojimi vrečkami ali torbami ter tako zmanjšujmo porabo vrečk iz PVC.
Ne pripravljamo čaja iz vrečk, ki ga sestavljajo tudi ostanki pri sušenju pravega čaja, prav tako se ogibajmo instantne kave, saj so v njej nezaželeni dodatki.
