Vinci je že v tretjem letniku fakultete posnel svoj prvenec, celovečerec Babica gre na jug, in se zapisal v zgodovino, saj je bil to tudi prvi film v novopečeni državi Sloveniji. Zdelo se je, da ga ne more nič ustaviti, a pravi, da se je s svojimi neposrednimi izjavami očitno številnim tako zameril, da zdaj težko pride do denarja za projekte. Nekoč je bil glavni na zabavah, danes je najsrečnejši na svojem romantičnem posestvu na prekrasni jasi ob Ivančni Gorici. Končno je našel svoj raj na zemlji, na katerem lastnoročno gradi in opremlja hišo.
Na klopci okoli ostankov stare češnje, kjer ima ognjišče, na katerem je pozneje zapekel slastne klobasice, sva ob sončnem zahodu govorila o življenju in novih spoznanjih. Čeprav se poznava že zelo dolgo, sem tokrat začutila, da Vinci ni samo izvrsten umetnik in zanimiv človek, temveč tudi dober poslušalec z veliko empatije. Pogovor sem začela s tistimi razvpitimi klofutami, zaradi katerih je bil označen za negativca. V nekih drugih časih bi ga po mojem imeli za pogumnega viteza.
Kdaj ste zadnjič koga udarili?
Že dolgo ne. Udaril sem le tiste, ki so si to zaslužili.
Torej vse do danes te svoje eksplozivnosti ne obžalujete?
Žal mi je bilo le za denar, ki sem ga moral plačati. Zaradi Peljhana (nekdanji minister za kulturo, Sergej Peljhan, op. p.) še danes dolgujem kar lepo vsoto. Po letih prerekanja in dokazovanja krivde je dolg na koncu narastel na 54.000 evrov in 8.000 evrov glavnice, zato mislim, da sem ga udaril še premalo.
Legendaren je tudi vaš spopad z Branetom Šturbejem …
Šturbej je udaril Natašo Barbaro Gračner, kar je Nataša pozneje na sodišču zanikala. Ni čudno, saj sta se vmes poročila. Tudi pričanje petih drugih, da jo je res udaril, preden sem jaz posredoval, ni pomagalo, sodnica pa je verjela njej …
Ali ste kdaj udarili žensko?
Sem. Za to mi je pa res žal. Enkrat sem klofnil histerično dekle, ker je metala stvari po stanovanju in meni v glavi. Drugič so mi v alkohol podtaknili drogo in tega nisem vedel, ko pa sem želel oditi, me je neko dekle hotelo ustaviti, in takrat sem jo udaril. Tega se nisem niti zavedal, ampak so mi povedali pozneje. Čeprav udarec ni bil močan, mi je žal, da nisem raje uporabil besede. Razen pri Peljhanu sem vedno udaril zato, ker sem bil stisnjen v kot – bolj iz strahu kot iz jeze.
V zadnjih letih ste se zelo spremenili. Spoznali ste, da morate najprej spremeniti sebe.
Vsega še nisem uredil, ampak začel sem razumeti, da tako je. Jasper Juul, družinski psihoterapevt, je napisal, da so vse oblike nasilja, verbalno ali fizično, enake udarcu in enake so tudi posledice. Naučil sem se, da tudi v trenutkih jeze reagiram drugače – včasih bi komu rekel, da je kreten, danes pa mu povem, da je bilo njegovo dejanje slabo.
Imate štiri otroke s tremi ženskami. Kako se razumete z njimi?
Moj tretji otrok, sin, je bolj divji, moja zadnja partnerica pa je pogojevala, da ne bom videl najmlajšega sina, če bo zraven njegov starejši polbrat. Ker je ta pri meni vsak konec tedna, vse počitnice in praznike, ji te želje ne morem izpolniti. Poleg tega sem prepričan, da sorojenci morajo imeti stike, družina mi veliko pomeni.
A partnerskih zvez vam ni uspelo obdržati.
S prvo partnerico sem imel otroka pri enaindvajsetih letih in takrat sem bil premlad, da bi se zveza obdržala. Žal mi je, da nisem ostal z drugo partnerico, saj sva bila kar kompatibilna. Ampak danes imava vsak svoje življenje in ni več poti nazaj.
Ste se pa verjetno o ženskah veliko naučili?
Ne vem. Ravno včeraj mi je šestindvajsetletni fant pomagal pri gradnji. Ko sva končala delo, me je vprašal za nasvet, ker je imel težave v zvezi. Povedal sem mu, da nisem pravi človek za to, saj žensk pri svojih triinpetdesetih še nisem naštudiral.
Posneli ste dokumentarni film o sebi, kar je dobra odločitev, saj imate resnično burno življenje.
Rodimo se nagi in tudi odidemo nagi. Ali pustimo za seboj kakšno sled ali ne, pa je vprašanje. Zdi se mi, da sem naredil kar nekaj pomembnih stvari – prvi slovenski film, ki so ga financirali Japonci, prvo slovensko-ameriško koprodukcijo, prvi slovenski digitalni film, posadil sem nekaj dreves in zaplodil nekaj otrok. Po teh merilih lahko mirno grem!
Bil je veliko vzponov in padcev, kot da pri vas povprečje ne obstaja!
Nisem povsem prepričan, kaj sploh je uspeh. Ali je uspeh slava, bogastvo, ugled, moč …? Moje merilo uspeha je, da zdaj sediva na tej klopci, gledava sončni zahod, črički pojejo … Uspeh je, da ti uspe najti mir. Kajti ustvarjanje prinaša velik nemir. Nikoli nisem povsem na miru, saj vedno kaj delam. Pišem glasbo, gradim hiše, sem in tja pa kaj posnamem. V meni pa se je brez dvoma naselila neke vrste nova umirjenost. Nekoč sem za odklop sedel na motor in se za mesec dni odpeljal nekam, z eno majico in enimi hlačami. Danes imam mir doma.
Kdaj je bil tisti prelomni trenutek, ko ste se zavedeli, da morate nekaj spremeniti pri sebi?
To vem že ves čas. Sem velik skeptik pa tudi zelo vraževeren človek. Šel sem na nekaj seans s Petro Poje in pokazala mi je neko vrsto meditacije, ki jo zdaj redno izvajam. V meni so se začele dogajati kar hecne stvari …
Pri dvajsetih letih sem mislil, da nikoli ne bom imel otrok, saj me je zanimal samo danes. To me zanima še zdaj, saj krivda in obžalovanje ne peljeta nikamor. Ne želim biti egoist, vendar se ne zaganjam več v stvari, ki jih ne morem spremeniti ali popraviti.
Oče vas je želel odvrniti od slikarstva, zdaj pa končujete študij na Visoki šoli za risanje in slikanje Arthouse.
Želel sem na oblikovno srednjo šolo, vendar mi je oče rekel, da tja hodijo samo kurbe in pijanci, pri čemer je verjetno mislil mojo mamo, ki je slikarka in danes živi v Ameriki. Pozneje sem mu dejal, da ni nič pomagalo, da nisem šel na to šolo, ker sem vseeno postal kurba in pijanec. (nasmešek) V današnjem času smo vsi postali kurbe, saj delamo pogodbeno za nekatere, ki so do denarja prišli bolj ali manj nezakonito.
Torej nikoli niste bili med tistimi, ki bi se grebli?
Nikoli se nisem grebel. Moj prvi scenarij je preprosto zmagal na razpisu, nikoli pa se nisem boril za kakšno višjo funkcijo, udobno službo. Vedno raje naravnost povem, kaj si mislim, nikoli pa nisem nikomur lezel v rit.
Ali bi lahko posneli več filmov, če bi bili manj neposredni?
O tem sem prepričan, vendar bi moral biti v številnih ritih.
Ali ste kdaj poskušali ravnati drugače?
Načeloma sem zelo prijazen človek, ki pogoltne veliko dreka. Ko je tega preveč, pa to povem.
Oče vas torej ni podpiral pri vaših željah, mama je tako in tako šla, ko ste imeli tri leta …
Vzhodnjaške filozofije pravijo, da si mi izberemo starše in ne oni nas ... Če si v prejšnjem življenju naredil kaj slabega, si izbereš slabe starše, da urediš stvari za nazaj … Ja, mama je odšla, oče pa je kar psiho. Nezavedno sem prevzel nekaj vzorcev od staršev, vendar sem se zavedel, da moram pri sebi to spremeniti. Mama je bila leta 1968 miss Slovenije, potem pa so ji odvzeli naslov, ker je že imela otroka. Očeta je večkrat prevarala, kar ga je spremenilo, poleg tega pa je bila babica zmaj. Rasel sem ob njegovi vzgoji, vendar to, kot kaže, ni bilo najboljše.
Mamo ste poiskali, ko ste snemali dokumentarec. Vajino srečanje je bilo ganljivo. Sta zdaj v stikih?
Mamo sem želel srečati in ji povedati, da ji nič ne zamerim, vseeno pa je zaradi vseh teh preteklih izgubljenih let nimam za pravo mamo. Kljub temu je zanimiva ženska.
Torej življenje ni romantična komedija, da bi živeli srečno do konca?
Disney nas je s svojimi iluzijami vse zapeljal – najprej je drama, na koncu pa srečno živijo do konca svojih dni. To je le pravljica!
Kaj bi bili vi pripravljeni narediti v imenu ljubezni?
Vse.
Zdite se precej neustrašni, kot gora, ki jo je le stežka mogoče premakniti. Česa pa se vi bojite?
Tega, da bi nehal znati ljubiti. Da ne bi več čutil ljubezni do vsega okrog sebe. Oklepanje imetja in posedovanje ni pomembno. Imam srečo, da imam soseda, ki ima tukaj vikend, nanj se lahko zanesem. Oče že sedem let ni govoril z mano in me tudi noče videti, jaz pa bi najraje odšel do njega, da bi se objela in skupaj popila kavo. Samo to si želim …
Ali se vam je kdaj zgodilo, da ste se ustrašili, da bi bili preveč prizadeti, in ste raje zbežali, kot da bi se spustili v neki odnos?
Na mojem jedilniku ni strahu pred ženskami, ker bi se bal, da bi me katera prizadela. Morda smo moški res enaki, vendar je zato vsaka ženska posebna. Najzanimivejše je zato raziskovanje, težava pa je, ker imajo ženske prevelika pričakovanja. Partnerstva so hecna doživetje.
Zdi se, kot da uživate v iskanju resnice.
Kot žarnica ima tudi vsak človek rok trajanja. Nameravam se poglobiti v reinkarnacijo in prejšnja življenja. Rek pravi, da je resnica na drugem koncu ogledala – vidiš jo, vendar se je ne moreš dotakniti. Vsi imamo dolgo pot do tega, da se lahko dotaknemo resnice.
Če obstaja reinkarnacija, kaj bi želeli biti v naslednjem življenju?
Za zdaj sem kar zadovoljen sam s sabo, zato bi bil spet jaz.
»Na mojem jedilniku ni strahu pred ženskami, ker bi se bal, da bi me katera prizadela. Morda smo moški res enaki, vendar je zato vsaka ženska posebna.«
