Z razpotegnjenega slemena se odpirajo razgledi na Kras s Štanjelom v ospredju in na drugo stran na Nanos. Z bližnjega vrha Tabor (423 m) pa lahko uzrete kar sedemnajst cerkva na okoliških vrhovih. Ob res ugodnih razmerah pa pogled sega vse do Tržaškega zaliva. In kot to še ne bi bilo dovolj, je Erzelj edino krajevno ime v Sloveniji, ki se začne na črko E.
Vas je v zgodovinskih virih prvič omenjena leta 1275. Tu je stal grad svetega Mihaela, ki je bil v lasti oglejskega patriarha. Sredi 15. stoletja so na mestu gradu postavili cerkev svetega Mihaela, ostanke grajskega obzidja pa so zaradi turške nevarnosti spremenili v tabor. Janez Vajkard Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske omenjal kraj, v katerem pridelujejo odlična bela vipavska vina. Med Drugo svetovno vojno je vsa vas sodelovala s partizani, zato so leta 1943 Italijani vse prebivalce izgnali. Po vojni je vas nazadovala, mnogi so se izselili. Ko pa so napeljali vodo in elektriko se je trend ustavil in danes je v vasi kar živahno.
Skozi kraj s šestimi zaselki je speljana Vipavska vinska cesta. Več domačinov je znanih vinarjev in seveda ste vabljeni v njihove kleti. Trije se nahajajo v okolici nekdanje šole, trije v zaselku Lenivec, eden pa pod hribom Tabor. Tu na delno ohranjeni stari domačiji vabi Vinska klet Miška. Za njen obisk se je, tako kot za obisk drugih vinarjev, treba dogovoriti vnaprej. Na domačiji so ponosni, da so ohranili več avtohtonih vrst trte kot so pinela, zelen, rebula … Poleg vina velja poskusiti še katero izmed domačih jedi kot so suhe mesnine, vipavska frtalja, domači njoki in bleki (podobni širokim rezancem), jota iz repe tropinke (kisana na tropinah), fižolovka, ješprenj, ter nepogrešljive sladice kot so vipavski kuhani štruklji.
Mimo vinske kleti vodi ena izmed urejenih pešpoti v Erzelju. Po njej se lahko povzpnete na Tabor in do cerkve svetega Mihaela v bližini katere stoji starejša gotska cerkvica svetega Lovrenca. Pot vodi mimo enega izmed obnovljenih izvirov v kakršnih so nekoč dobivali vodo. Izvir pod Pajšto je dobil ime po kamnitem oboku – „pajšti“, ki varuje studenčnico in jo ohranja čisto. Izvir je eden izmed mnogih, ki so vaščanom nekoč omogočali preživetje, saj večinoma nikoli ne presahnejo, bili pa naj bi tudi zdravilni. Skupaj z drugimi zanimivimi kotički vasi jih povezuje pred nekaj leti urejena učna pot Med zaselki in studenci. Na pot vabijo prikupne oznake v obliki modrih kačjih pastirjev. Z malo sreče lahko vidite tudi živega, morda celo največjega evropskega predstavnika, velikega studenčarja. Na tem območju živi kar trideset vrst kačjih pastirjev, naletite pa lahko še na hribskega urha in močerada. Nekoč so vodo deževnico lovili v vodnjake in kale za napajanje živine. Najboljšo vodo pa so zajemali v številnih hladnih izvirih, med katerimi mnogi tudi v največji vročini in suši ne presahnejo. Iz njih so nosili vodo v lesenih „brentačah“ ali jo vozili v lesenih sodih „beriglah“, ki so bili oblikovani tako, da jih je bilo mogoče naložiti na voz.“
Kako na pot?
Vipavska Brda se razprostirajo na gričih med rodovitno Vipavsko dolino in Krasom. V Erzelj vas privede strma ovinkasta cesta iz Vipave ali Ajdovščine, lep dostop pa se ponuja tudi s Krasa, če sledite cesti, ki se pred Štanjelom usmeri v Vipavsko dolino. V Erzelju se velja podati vsaj na razgledni vrh s cerkvico svetega Mihaela. Začetek učne poti pa je pri stari šoli in spomeniku. Modro označeno učno pot je mogoče prehoditi v dobrih dveh urah. Podate se lahko še na enkrat daljšo rdeče označeno pot, ki je speljana v bližnjo okolico, med zaselke, vinograde, gozdove in do razglednih točk. Vodi tudi mimo ostankov partizanske bolnice Vere, ki so jo požgali Nemci. Vaške pešpoti je najlepše spoznavati na tradicionalnem pohodu, ki ga prirejajo vsako drugo nedeljo v marcu. Takrat domačini poskrbijo tudi za pijačo in kakšen prigrizek na pravcati kmečki tržnici.
