Rodila se je in zgodnje otroštvo preživela v Postojni. Na burji. V hiši je živelo pet družin. »Naše stanovanje je bilo 'razmetano' po prvem nadstropju. Najprej je bila kuhinja, vmes hodnik, nasproti spalnica. Vmes so stanovali drugi ljudje. Na koncu hodnika je bila naša shramba in ropotarnica, kjer je imel oči orodje, razne vijake in podobno. Tam smo imeli spravljene še kisle kumarice in marmelade, ki jih je pripravljala mami. Kopalnice nismo imeli,« se spominja naša znana dramska in filmska igralka Jožica Avbelj, ki še vedno z veseljem sprejme kakšno vlogo, čeprav je že v pokoju.
V svoji karieri je prejela kar nekaj prestižnih igralskih nagrad: tri nagrade MESS (Sarajevo), Zlata ptica, 7. sekretarjev SKOJ-a (Zagreb), bila Žlahtna komedijantka, v lasti ima sedem Borštnikovih nagrad, leta 1981 je dobila še Župančičevo in Sterijino (Novi Sad), štiri leta pozneje nagrado Prešernovega sklada in leta 2001 Boršnikov prstan. Za film Let mrtve ptice je prejela nagrado za mlado igralko v Nišu 1974, televizijska drama Vida Pečjaka in Mirča Kraglja Tretje življenje pa ji je prinesla prvo nagrado na Prix Futura v Berlinu 1980.
Potem se vrne v svoje otroštvo. »V Postojni smo imeli stranišče na 'štrbunk'. Namesto toaletnega papirja pa na kakšni pručki ali polički lepo narezan časopisni papir.« Pri obeh starih mamah pa poljsko stranišče, zunaj hiše.
Malo pred selitvijo v Ljubljano se je rodila njena pet let mlajša sestrica Jasna, danes pravnica. Spominja se tudi, da so jo otroci v postojnskem vrtcu pogosto cukali za lase. »Ker jih nisem hotela zatožiti vzgojiteljicam, sem rajši na skrivaj ušla domov.« Zato vrtca ni marala, a ker sta starša hodila v službo, je pred vstopom všolo veliko časa živela pri očetovi mami na Ježici v Ljubljani in pri mamini mami, ki je živela v idilični vasici Ivanje selo, malo pa seveda tudi z mamo Jožo in očetom Štefanom.
Ko so se preselili v Ljubljano, je začela obiskovati hram učenosti na OŠ Borisa Kidriča v Savskem naselju v Ljubljani. Ker ta stanovanjska soseska ni daleč od Save, so se tja poleti hodili kopat. »Vsake toliko je zatulila sirena in smo morali iz vode, ker so odprli jez in spustili vodo iz elektrarne v Medvodah. Takrat smo Savo še lahko mirno pili.« Pozneje, ko so imeli avto, so se hodili kopat na Soro.
Čeprav vedno vitka spregovori še o hrani. »Že od otroštva najraje jem mineštre. Najrajši sem imela fižolovo. Meso smo v otroštvu in mladosti jedli le sem ter tja. Šele v Ljubljani enkrat na teden. Najpogosteje piščanca.«
Jožičina mama Joži je bila kontrolorka na pošti, oče Štefan pa oskrbnik telefonskih povezav na sekretariatu za notranje zadeve. »Starša sta bila ljubeča, prijazna, z eno besedo super. Pa tudi usklajena, ko je šlo za vzgojo. Ves čas stroga, dosledna in pravična. »S sestro sta nama pustila veliko svobode, a sta nama vedno postavljala tudi omejitve.«
Izvemo, da je znal njen oči vse. »Pripovedoval je zanimive pravljice, v mladosti je igral violino, pozneje tudi orglice in harmoniko. Popravljal nam je čevlje, lepil je razbite ročaje skodelic, pa krožnike, če so se lepo razbili, včasih je tudi kuhal, likal 'ta zoprne stvari'. Recimo rjuhe, prevleke za blazine, brisače, ki jih je tudi zašil. Očka je tudi sam naredil naš prvi radijski aparat.« Vsako nedeljo ob osmih zjutraj sta zato s sestro lahko poslušali radijsko igro za otroke. »In včasih proti večeru tudi radijsko kriminalko: Dovolite, ime mi je Koks.« Ne pozabimo, da tedaj v Jugoslaviji še ni bilo televizijskega programa.
Potem nam zaupa še, kaj vse je znala mama: »Meni in sestri je šivala krila, bluze, pletla, kvačkala. Da smo imele nekaj svojega. Veliko stvari za obleči smo dobili iz druge roke. Nekajkrat smo dobile paket z oblekami in puloverji iz Belgije, od mamine sestre.« Vse tri so pa z užitkom vezle.
Ne more mimo branja. »Od kar sem se naučila brati, sem strastna bralka.« Starša nista bila navdušena nad tem, da bi brala celo noč. Zahtevala sta, da ugasne luč ob 22. uri, sploh med tednom, ko je bilo treba zaradi šole zgodaj vstati. Pa se je znašla. Luč v sobi je ugasnila in šla brat na stranišče. Ko sta odkrila, da tam na skrivaj bere, je izbrala branje z baterijo pod odejo.
Spominja se tudi, kako sta ji teti med počitnicami ljubeznivo posojali svoje kolo, da se je z njim učila voziti. »Ob potki je bila na mojo veliko srečo trava, tako da sem zmeraj zgrmela vanjo in sem bila brez hujših prask in bušk.«
Omeni tudi, da so imeli na osnovni šoli imenitne učitelje in učiteljice. »Nikoli nisem znala risati, a učiteljica risanja mi ni rekla, da je moja risba obupna, kakršna je bila, ampak, da izbiram imenitne barve. In dala mojo risbo na razstavo.« Morda ima tudi zaradi nje tako rada slikarsko umetnost. Imela je tudi imenitni učiteljici slovenščine in angleščine, tako da se ji na gimnaziji prvi dve leti teh dveh predmetov skoraj ni bilo treba učiti. No ja, slovnice.
Pravi, da se je imela na Šubičevi gimnaziji lepo. »Naša razredničarka je bila legendarna profesorica Mirijam Pleško, ki se nam je znala približati in nas tudi branila, če je bilo treba. Mene je tudi tolažila, ker mi matematika ni šla, češ da bom šla gotovo študirat kaj takšnega, kjer je ne bo.« Hvaležna je staršema in razredničarki, da so zaupali vanjo, čeprav jo je puberteta pošteno zanašala sem in tja.
Zato, da se je vpisala na AGRFT na oddelek za igro, »so pa krivi« ljudje iz bloka, v katerem je stanovala. »Tako Ferdo Delak, Djurdja Flere, Samo in Marko Simčič; pa še Tone Peršak, zdajšnji minister za kulturo in žal pokojna igralka Bara Levstik.« Nikoli ji ni bilo žal, da je postala igralka. »To je poklic, ki ti odpre pot v številne druge svetove, čustva in strasti mnogih ljudi pa tudi vase. Ob različnih vlogah sam hitreje zoriš, hkrati pa si na odru lahko vse, kar v življenju nisi!«
Že med študijem je vzbudila veliko pozornosti, ko je nastopila v gledališču Glej, kjer je nastopala v predstavi Bojana Štiha in Dušana Jovanovića Spomenik G in s samosvojimi izraznimi sredstvi postala značilna predstavnica novega vala igralskega rodu. »To predstavo smo leta 2010 po 37 letih in s podvojeno zasedbo obnovili z Emilom Hrvatinom,« doda.
Ker je njega igra vzbujala veliko navdušenja, ni čudno, da je takoj po diplomi leta 1975 postala članica ansambla Mestnega gledališča v Ljubljani. Igrala je tudi v drugih slovenskih gledališčih. Skupaj 111 vlog, veliko je gostovala v tujini (v mnogih evropskih državah, pa tudi v Kanadi, Peruju, Mehiki, ZDA in Avstraliji). Različne vloge je oblikovala tudi v več kot 20 filmih (nazadnje v Utripu ljubezni Borisa Petkovića), številnih televizijskih dramah in nadaljevankah (Se zgodi Metoda Pevca, Moji, tvoji, najini Siene Krušič …). »Pravkar sem posnela kratko televizijsko dramo za študenta filmske režije z naslovom Lačen, sicer pa sem nastopila še v več kot sto radijskih igrah.« Od 1996 pa do lanske upokojitve je bila redna profesorica za dramsko igro na AGRFT.
Že od nekdaj pa ima rada živali. »Sprostim se tako, da berem, poslušam klasiko, jazz in se igram s svojim muckom. Vedno sem oboževala pse in mačke.« Rada je tudi s svojim partnerjem Ladom Kraljem, prof. primerjalne književnosti, ki je ljubezen njenega življenja. »Vsak prosti trenutek greva v naravo ali pa na potep po svetu,« nam zaupa in se spominja, kako se je še kot najstnica, čeprav so starši temu nasprotovali, odločila za potovanje s prijateljema po Evropi na 'štop'. Domov je prišla shujšana, a zadovoljna. »Za takšno potovanje moraš imeti tudi trmo.« No, na srečo takrat še ni bilo toliko nasilja in terorizma.
