Encimi pospešujejo kemične procese v telesu. Raziskovalci menijo, da obstaja približno 3000 različnih encimov, ki omogočajo okrog 7000 telesnih odzivov, pomembnih za ohranjanje našega zdravja oziroma za obvladovanje najrazličnejših obolenj.
Encime najbolj poznamo po vlogi, ki jo opravljajo v naših prebavilih. Iz osnovne šole se mogoče spomnite, da v želodcu pepsin razgradi beljakovine (meso, jajca, sir in drugo beljakovinsko hrano) na osnovne gradnike. Amilaze v tankem črevesju razgradijo škrobna živila, laktaze mlečni sladkor, lipaze pa zagotavljajo razgradnjo maščob, in tako naprej. A to še zdaleč niso vsi encimi v našem telesu. Poleg njih namreč obstaja obilje drugih, morda še pomembnejših. Mednje sodijo npr. proteolitični (cepijo beljakovine) sistemski encimi. Ti imajo pomembno vlogo v obrambnem sistemu telesa in obnovi prizadetih tkiv.
Pomagajo pri prebavljanju beljakovinske hrane.
Za prebavljanje beljakovinske hrane naše telo potrebuje različne proteolitične encime. Ti kompleksne beljakovine razgradijo v osnovne gradnike, aminokisline. Če nam takšnih encimov primanjkuje, jih seveda lahko dodajamo v obliki hrane ali prehranskih dodatkov. Pri tem moramo paziti, da proteolitične encime zaužijemo z beljakovinskim obrokom. Ob pečenem zrezku, na primer, pojejte še rezino svežega ananasa, bogatega s proteolitičnimi encimi, ali pa prehranski dodatek z encimi. Če proteolitične encime vzamemo na prazen želodec, ti ne bodo čakali, da zaužijemo še beljakovinski obrok, temveč bodo skozi prebavila prišli v kri in delovali sistemsko. Vključili se bodo v različne procese znotraj telesnih celic. Kar je prav tako dobro, če nam primanjkuje sistemskih proteolitičnih encimov.
Če torej encime za prebavo beljakovin potrebujemo v prebavilih, jih uživamo skupaj s hrano, če pa jih potrebujemo za prebavljanje beljakovin ob vnetju, proti strdkom, za razkroj bakterij, virusov ali celo rakavih celic, jih uživamo na prazen želodec.
Pomagajo pri preventivi in zdravljenju raka.
Znano je, da je premagovanje rakavih obolenj z močnim encimskim sistemom lažje. Zelo uspešne encimske terapije pri rakavih obolenjih naj bi obstajale že davnega leta 1900. Proteolitični encimi naj bi pri tej težavi pomagali zato, ker razkrajajo beljakovino fibrin. Fibrin spremlja vsa vnetja in poškodbe. Gre za beljakovino, ki pomaga celiti. Raziskovalci ugotavljajo, da naj bi fibrin kot debel plašč prekrival tudi zunanji sloj rakavih celic. Vloga fibrina v tem primeru pa je zaščita rakavih celic pred celicami imunskega sistema. Kar pomeni, da fibrin v tej vlogi imunskim celicam ovira prepoznavanje in uničevanje rakavih celic. Z uživanjem proteolitičnih encimov razkrojimo fibrin, in to imunskemu sistemu olajša delo. Fibrin naj bi poleg tega ščitil rakave celice pred kemoterapijo, kar pomeni, da sočasna terapija z encimi omogoča manj kemoterapije, ker je ta s pomočjo encimov učinkovitejša.Uživanje encimov ob kemoterapiji naj bi tudi blažilo njene stranske učinke.
Pomagajo pri oteklih, bolečih, vnetih sklepih.
Pri celjenju poškodb ali vnetja v sklepih sodeluje tudi fibrin. Ko se vnetje ali poškodba pozdravi, se mora fibrin razgraditi. Če se ne, to lahko vodi v začarani krog bolečin in vnetij v sklepih. Ker proteolitični encimi razgradijo odvečni fibrin, pomagajo tudi pri obvladovanju težav s sklepi. Prav tako pomagajo pri odpravljanju oteklin zaradi poškodb. Mnogi so si že z njimi npr. pomagali pri odpravljanju otekline po izvinu gležnja.
Pomagajo pri hitrem celjenju tkiv brez brazgotin.
Ob celjenju po poškodbah, operacijah, ali obsevanju se tkivo pogosto zarastebrazgotinasto.Ker brazgotinsko tkivo oslabi funkcijo tkiv in organov, je krepitev encimskega sistema pomemben sestavni del hitre in zdrave regeneracije tkiv. Proteolitični encimi namreč z razkrajanjem fibrina pomagajo preprečevati nastajanje brazgotinskega tkiva.
Pomagajo k boljšemu delovanju imunskega sistema.
Raziskovalci opažajo, da encimska terapija med drugim izboljša učinkovitost posebnih nadzornih celic imunskega sistema – celic ubijalk in makrofagov. Te so »odgovorne« za redni pregled telesa oziroma za iskanje vsiljivcev v sistemu, to so rakave celice, virusi in podobno. Dobro opravljeno delo nadzornikov v telesu pomeni manjšo možnost za razvoj infekcij ali pa celo manjšo verjetnost, da se bo razvil in napredoval rak.
Pomagajo pri vnetjih.
Sistemski encimi nam pomagajo tudi tako, da nižajo raven vnetnih citokinov, tudi reaktivnega proteina C (CRP), enega glavnih indikatorjev telesnega tihega vnetja. Ker je divjanje tihih vnetij pogost problem v ozadju kroničnih obolenj, kot je npr. ateroskleroza, revma itn., je dobro vedeti, da z okrepitvijo sistemskih encimov lahko telesu pomagamo pri obvladovanju teh obolenj. Poleg tega pomagajo pri preprečevanju nastajanja strdkov (preprečujejo zlepljanje trombocitov), kar je prav tako dobrodošla pomoč pri trombozah in krčnih žilah.
Pomagajo varovati pred prostimi radikali.
Proteolitični sistemski encimi pomagajo tudi varovati celice pred poškodbami s prostimi radikali. Ti lahko nevarno poškodujejo različne pomembne dele celic (tudi dedni material) in ogrozijo njihovo zdravje. Proteolitični encimi naše celice ščitijo tako, da podpirajo antioksidativne encime, ki proste radikale lovijo in nevtralizirajo.
Kako telesne proteolitične encime okrepiti?
Če je le mogoče, si zagotovite reden vnos encimov s kakovostno ekološko in encimsko bogato hrano. Poletje je kot ustvarjeno za obnovo encimske moči telesa. Bolj kakor pozimi nam prijata sveža surova, z encimi bogata zelenjava in sadje (papaja, kivi, grozdje, mango, ananas, avokado, ingver ...), ki ju je v tem času v izobilju. Močne encimske bombe so tudi različni kalčki semen in stročnic ter fermentirana živila (npr. fermentirana soja, kaskadno fermentirani pripravki, mlečnokislinsko fermentirano sadje in zelenjava ...). Prav tako obilje encimov vsebujejo kakovosten med, cvetni prah, olivno olje, surovo meso, mleko itn. Posebej dobri viri zlasti proteolitičnih encimov (papain, bromelain in rutin) so v papaji, ananasu, ajdi in špargljih.Na primer, bromelain je tako v steblu kakor v sadežu ananasa, torej tudi v svežem soku iz njega. Papain je v papaji, rutin pa v ajdi in špargljih. Preden vse šparglje vržete v vrelo vodo, kakšnega pojejte surovega ali pa ga dodajte krepčilnemu smutiju. Pregrevanje na več kakor 46 °C namreč encime uniči. Dobro je vedeti, da lahko dolgoročno uživanje encimsko »mrtve« hrane (pečene, kuhane, konzervirane, rafinirane …) izčrpa sistemske encime, ker se ti porabljajo za prebavljanje hrane, namesto da bi opravljali naloge zunaj prebavil. Če torej opažate, da takšne jedi sestavljajo večji del vašega jedilnika, razmislite o koreniti spremembi svoje prehrane. Da encimskega sistema ne izčrpavamo, naj bi 75 odstotkov prebavnih encimov zaužili s hrano!
Kadar je treba nadomestiti več sistemskih proteolitičnih encimov, na primer če čutimo, da nismo v dobri formi in bi si radi okrepili telo, če nismo več rosno mladi (raven nastajanja telesnih encimov upada s staranjem), če opažamo, da se nam poškodbe celijo počasneje, če naš želodec ne izloča dovolj kisline, potrebne za aktiviranje proteolitičnega encima pepsina, če imamo težave s trebušno slinavko, če imamo uničeno črevesno floro in puščajoče črevo (prebavne motnje), če smo se poškodovali pri športu, če okrevamo po operaciji, nas muči revma, ateroskleroza, imamo težave z venami ali celo rakavo obolenje, je smiselno proteolitične encime dodajati v obliki prehranskih dodatkov.
Proteolitični encimi se med potovanjem skozi prebavila ne spremenijo, želodčna kislina jih ne uniči. Da bi jih prebavila čim boljše vsrkala in spravila v kri, pa jih je dobro uživati na prazen želodec. Za preventivo oziroma za ohranjanje zdravja naj bi proteolitičnih encimov (npr. za preprečevanje rakavih obolenj) zaužili od 5 do 20 gramov na dan. Odmerek lahko razporedite na dva dela, enega zaužijete na tešče zjutraj, drugega na tešče zvečer. Vsi, ki potrebujejo pomoč pri obvladovanju oziroma odpravljanju obolenj (npr. raka), pa naj bi jih zaužili od 20 do 80 gramov na dan, razporejeno na tri odmerke, ki jih zaužijemo na tešče. Na tešče pomeni vsaj dve uri pred obrokom ali po njem.
Še več bomo od sistemskih proteolitičnih encimov imeli, če po njihovem zaužitju nekaj ur ne bomo jedli. Tega priporočila se običajno držijo vsi, ki uživajo visoke odmerke sistemskih encimov v terapevtske namene. Krajše postenje telesu že samo po sebipomaga k boljšemu delovanju hormonskega sistema, regulaciji oziroma stabilizaciji glukoze v krvi, boljši preskrbi možganov z gorivom (ketoni), prebavljanju maščob itn. Torej občasno postenje, ko med obroki ne jemo od 16 do 18 ur, pred tem pa smo zaužili prehranske dodatke s proteolitičnimi encimi, telesu pomaga pri hitrejšem okrevanju od bolezni.
Nekateri encime lažje zaužijejo in se začno postiti zjutraj, drugi zvečer. Če se odločite za jutranjo kuro čiščenja telesa, lahko čez dan poleg vode pijete različne zeliščne napitke. Med njimi je priporočljivo zaužiti od 2 do 3 skodelice z antioksidanti (polifenoli) bogatega zelenega čaja na dan. Prav tako je dobrodošlo 1-krat na dan piti čaj iz regratovih cvetov, listov ali korenin. Regrat je med drugim znan po svojih blagodejnih protivnetnih učinkih, krepi jetra in zboljšuje prebavo.
