Kaj, če bo tudi moj sin poskusil katero drogo? Kaj, če moja hčerka ne bo znala reči ne drogam? Ker je 26. junij mednarodni dan proti zlorabi drog, smo za vas pripravili nekaj uspešnih preventivnih strategij.
Ne bojte se govoriti o drogah
Veliko staršev je tako zelo strah drog, da jih spremenijo v tabu temo, o kateri se je bolje ne pogovarjati. »Zakaj bi gledali te grozne filme o zadrogirancih ali brali članke o teh žalostnih zgodbah?« tiščijo glavo v pesek. Toda droge in težave, povezane z njimi, so del sodobne družbe, o katerih se z najstniki moramo pogovarjati ne le zato, da sploh vedo, za kaj gre, temveč tudi zato, ker se odraščajoči otroci, ki spoznavajo svet, želijo pogovarjati o vsem, kar jih obkroža. Tudi o »težkih« temah. V resnici so ravno te tabu teme odlična priložnost, da z otroki navežemo zaupnejši odnos in si tako pridobimo večje možnosti, da se bodo ti, kadar bodo v dilemi, težavah ali stiski, po pomoč obrnili ravno na nas. »O tem se pa s starši niti pod razno ne morem pogovarjati,« je običajen odgovor najstnika v težavah, ki so mu izkušnje pokazale, da se o določenih temah z mamo in očetom pač ne more pogovarjati, saj se vedno vidno razburita, preusmerita pozornost ali celo razjezita. Iz istega razloga otroci tudi lažejo – ker vedo, da starši niso sposobni prenesti resnice.
Če torej želite svojemu otroku zares pomagati, odvrzite predsodke in se z njim odkrito pogovarjajte o vseh temah. Tudi tistih težkih, čudnih in občutljivih. V pogovoru bodite pristni in osebni ter naj vas ne bo sram priznati, da nečesa ne veste oziroma vas je česa strah. Če boste otroku zaupali še kakšno zgodbo iz svojih zmedenih najstniških let, ste pri njem dobili dodatne točke, ki vam bodo pomagale, da se vam bo najstnik veliko lažje odprl in vam zaupal tudi svoje težave.
Ko smo na drugem mestu
Čeprav imate z najstnikom dober odnos, je dobro, da se zavedate, da so starši v puberteti drugotnega pomena. Zdaj je čas, ko se otrok intenzivno odceplja od staršev, zato mu največkrat veliko več pomeni mnenje njegovih vrstnikov kot prepričanja »staromodnih starcev«. Puberteta je torej skrajni čas, da otrok že zna misliti s svojo glavo, da zna uspešno reči ne tudi najbolj priljubljenemu sošolcu. Če otroku niste že od malega dopustili, da se vam tudi upira in trenira izrekanje neja, bo med najstništvom avtoriteto starša le zamenjal za avtoriteto vrstnika in mu tako kot prej staršu zvesto sledil. Tudi v napačne odločitve in dejanja.
Najboljša preventiva pred zlorabo drog je torej otrokovo dobro razvito samospoštovanje, ki se začne graditi že od rojstva naprej. Le najstnik z zdravim odnosom do samega sebe bo namreč sposoben pogledati vase in slediti sebi oziroma ponotranjenim starševskim sporočilom, ne pa vplivom iz okolice. Seveda ne pričakujte, da bo vedno deloval tako, kot bi vi želeli, saj je vendar samosvoja oseba, toda če bo vedel, da lahko v vsakem položaju računa na vaše razumevanje, bo z vami vsaj razpravljal, namesto da bi slepo sledil vrstnikom.
Ljubezen in zaupanje
Ste šele v puberteti ugotovili, da ste otroka preveč zatirali oziroma mu gre izrekanje neja staršem, učiteljem in sošolcem težko od rok? Nikoli ni prepozno, da bi začeli graditi otrokovo samospoštovanje! Za začetek je dobro, da najstniku iskreno priznate svojo napako in prevzamete odgovornost za nastali položaj. Potem mu ponudite pomoč, ki pa nikakor ne sme biti vsiljena. V puberteti so namreč otroci strašno občutljivi za vsakršno obliko vsiljevanja, saj to razvojno spada k fazi upiranja. Največ, kar v obdobju najstništva lahko naredite za svoje odraščajoče otroke, je, da ste ob njih. Da jim pokažete, da vas iskreno zanima, kaj čutijo in mislijo. Da jim tudi na glas poveste, da jim imate radi, četudi jim bo nerodno in vas bodo morda odrivali. Da jim vzbudite občutek, da lahko vedno računajo na vas, tudi ko bodo delali napake in kaj pošteno pokvarili.
To zadnje nam gre staršem najtežje od rok, vendar je prav to tisto, kar najstniki najbolj potrebujejo. In če jim to zmoremo dati, smo naredili največ v boju proti morebitni zlorabi drog. Tudi če bo namreč otrok drogo poskusil, bo staršu, ki to zmore slišati, svojo napako »priznal«. Takrat seveda ne ponorite, temveč se skušajte vživeti v njega, ga nekako razumeti, kaj ga je pripeljalo do te odločitve. Čim manj modrujte in ga obsojajte, raje sprašujte in pokažite svoje občutke. Prav nič ni narobe, če otroku poveste, da vas je ta novica prestrašila in razjezila, toda da zelo cenite, da je z vami to podelil, in da mu zaupate, da se bo v prihodnjih podobnih razmerah bolje odločil. Da ste mu vedno pripravljeni pomagati, da pa je za svoje odločitve na koncu vendarle odgovoren sam. »Rada te imam in zaupam vate!« je ključno sporočilo, ki bo najstniku veliko bolj pomagalo kot vse kričanje, prepovedi in kaznovanje.
Varno okolje za vadbo samostojnosti
Ko otroci vstopijo v puberteto, se začne starševsko pobiranje sadov. V resnici otrok v tem obdobju ne moremo več veliko vzgajati, lahko pa jim ponudimo varno okolje za vadbo samostojnosti. In to ne tako, da jih ves čas kritiziramo, nadiramo in jasno povemo, kako zelo smo nad njimi razočarani, temveč tako, da jih še dodatno spodbujamo k samostojnosti in samoodgovornosti – tako da jim z lastnim zgledom pokažemo, kaj pomeni biti odrasla odgovorna oseba, ki zna dobro poskrbeti za svoje meje in integriteto. Najstnik, »ki se išče«, bo seveda vsakodnevno prestopal meje odraslih, saj se vendarle šele uči, kaj pomeni biti odrasel človek. Tega ne počne zato, ker bi »preizkušal« našo avtoriteto, temveč je takšen njegov proces učenja. Zato namesto da otroka vse bolj zapirate, ovirate in omejujete, jasno postavljajte svoje meje. Kot boksar, ki blokira udarce, otroka ustavite, ko stopi predaleč v vaš osebni svet. Pri tem pa vendarle imejte v mislih, da četudi ste najstniku jasno povedali, da nečesa ne marate, nočete in ne dovolite, da vam ne bo vedno »pridno« sledil, kar bo samo še dodatna preizkušnja za vaše samospoštovanje. Ali v resnici ne znam braniti svojih mej – to je pravo vprašanje, s katerim se spoprijema veliko staršev odraščajočih otrok.
