Ime Salvia v zgodovini prvič zasledimo pri Pliniju Starejšem, rimskem filozofu iz 1. stol. pr. n. št. Izvira iz latinskega glagola salvere, ki pomeni počutiti se dobro in zdravo ter je povezan s pojmom salus, ki pomeni rešitev, zdravje in dolgo življenje. Pod imenom salvije pa vseeno največkrat pomislimo na okrasne enoletne cvetlice.
Lahko bi rekla, da se je zame vse začelo s kaduljami. Pred leti sem dobila v dar sadiko Salvie divinorum, šamanske rastline, ki raste samo na izolirani planoti Sierra Mazateca v Mehiki. Še bolj pa je zanimiva zato, ker se tudi v naravi razmnožuje večinoma samo s potaknjenci, njena evolucija pa je botanikom še danes neznanka. Zaradi truda, da bi mala sadika preživela v moji mali temni študentski sobici, me je rastlinski svet vedno močneje vlekel vase in hitro po zaključku študija umetnostne zgodovine sem se podala v študij hortikulture. Moja za zdaj skromna zbirka kadulj se veča iz leta v leto.
Rod okrasnih rastlin in zdravilnih zelišč
Rod Salvia oziroma rod kadulj spada v družino ustnatic (Laminaceae), vključuje pa enoletnice, dvoletnice, zelnate trajnice ter vednozelene grme in polgrme. Obsega približno tisoč vrst, ki jih najdemo v Evropi, Aziji ter Srednji in Južni Ameriki. Večina kadulj, ki jih gojijo v okrasne namene, izvira iz obeh Amerik. Odlikujejo jih ustnati cvetovi intenzivnih bleščečih barv, od rdečih in rožnatih do belih in modrih tonov.
Vse kadulje imajo rade hranljivo, vendar dobro odcedno zemljo in večinoma dobro prenašajo sušo. Škodljivcev in bolezni skorajda ne poznajo, včasih jih sicer ob neugodnih razmerah lahko napadejo uši. Družina ustnatic je znana po tem, da rastline vsebujejo velike količine eteričnih olj, ki odganjajo živalske škodljivce. Večina kadulj ima liste pokrite z drobnimi dlačicami, ki pomagajo zadrževati vodo v listih. Okrasne kadulje so sicer manj prekrite z dlačicami kot na primer navadni žajbelj, razlog za to je območje njihovega izvora – večina jih izvira iz toplega in vlažnega podnebja, zato so manj odporne proti suši. Pri tem pa so vse precej nezahtevne za vzgojo.
Kadulje, ki jih je vredno gojiti
Salvia splendens oziroma rdeča kadulja je ena najpogosteje gojenih okrasnih kadulj pri nas. Izvira iz brazilskih gorskih gozdov, v naravi ta vednozeleni polgrm doseže od 1,3 do 8 metrov višine. V komercialni uporabi so predvsem pritlikave sorte, ki jih gojimo kot enoletnice; v zmernem podnebju zrastejo do 30 centimetrov. Sejemo jih v ogrevane grede januarja in februarja ali pa jih vzgojimo iz potaknjencev. Rdeča kadulja je priljubljena zaradi bogatih škrlatno rdečih cvetov, ki se razvijajo vse poletje in jesen, do prve zmrzali. Danes se novi kultivarji že ponašajo z drugimi barvami cvetov, nekateri celo z dvobarvnimi.
Druga najpogostejša okrasna kadulja pri nas je Salvia farinacea ali moknata kadulja. Je sicer hitro rastoča trajnica, vendar jo pri nas večinoma gojimo kot enoletnico. Izvira iz Mehike, zato je prezimno občutljiva sorta. Zraste do meter visoko, ima žareče temno modre do svetlo modre ali bele cvetove in gladke bleščeče suličaste liste. Cvetno steblo je videti, kot bi bilo potreseno z belim prahom, od tod izvira njeno ime. Odlično se obnese na sončnih gredicah, njeni cvetovi na tankih steblih pa dajejo vtis, kot da lebdijo v zraku.
Zanimiva je tudi Salvia horminum, znana tudi kot S. viridis oziroma zmajevkasta kadulja. Priljubljena je zaradi obarvanih cvetnih vršičkov modre, rožnate in bele barve. Ima velike, belorožnate ali modre ovršne liste ter bele ali svetlo vijoličaste venčne liste z lepo vidnimi žilami na mestu obarvanja. Vzgojimo jo iz semen, ki jih lahko sejemo spomladi na prosto, se pa rada kar sama zaseje, če je rastišče primerno, saj se njena domovina razteza po Sredozemlju vse do Irana.
Ne le rdeče in modre, tudi rumene kadulje poznamo
Tople barve cvetov so med salvijami zelo redke, cvetov rumene barve skorajda ni, izjeme pa na srečo vseeno obstajajo. Salvia madrensis je ena izmed redkih vrst kadulj, katere cvetovi se barvajo v živo kanarsko rumeno barvo. Raste kot polgrm, saj lahko doseže višino 3 metrov, v širino se lahko razteza do 150 centimetrov. V celinskem podnebju navadno doseže samo 150 centimetrov višine. Ima velike svetlozelene liste srčaste oblike. V celinskem podnebju cveti od zgodnje jeseni do prve zmrzali. Prenesla bi naj temperature do minus 17 °C. Izvira z gorovja Sierra Madre v Mehiki, kjer raste do nadmorske višine 1500 metrov, zato bi jo pri nas lahko celo gojili kot zelnato trajnico. Za rastišče ji bolj prija delna senca kot pa močno osončene lege.
Podobno kot žajbelj je tudi drobnolistna kadulja (Salvia microphylla) vednozelen grm, ki raste v delu Severne Amerike in gorah Mehike. Strokovno ime nam pove, da ima majhne liste, manjše od večine drugih kadulj. Rada se križa, zato poznamo nemalo kultivarjev. Barve cvetov se gibljejo od rdečih in roza tonov do belih in dvobarvnih. V krajih z ugodnejšo zimsko klimo jo gojijo kot grmovnico, saj prenese temperature do minus 10 °C. Zraste do 120 centimetrov visoko, zato je odlična tudi za nižje žive meje, ki ostanejo cvetoče vso sezono.
Travniška kadulja lahko cveti tudi belo in rožnato
Leta 2014 so v Botaničnem vrtu v Ljubljani popisali in pregledali naravna rastišča naše travniške kadulje, pri čemer so v kultivacijo uspešno prenesli dve novi sorti, Salvia pratensis 'Roza' in Salvia pratensis 'Bela'. Že sortni imeni povesta, da gre za belo in rožnato različico kadulje, ki je ponavadi temno vijolično-modre barve. Travniška kadulja je drugje po Evropi že med ogroženimi rastlinskimi vrstami, saj ne raste na intenzivno obdelanih travnikih, temveč na cvetočih, najpogosteje suhih travnikih. Pri nas jih na srečo še imamo, kadulja je razširjena po vsej Sloveniji, vendar zaradi vse bolj intenzivne obdelave travnikov tudi pri nas njen habitat počasi izginja. Lahko jo tudi vi zasejete ali posadite na svoje gredice, lahko pa si celo omislite cvetoč travnik namesto zelenice. Prispevali boste k ohranjanju slovenskih vrst in sort kadulj ter drugih travniških cvetlic, pa še čebele vam bodo hvaležne.
