Čeprav se vam morda zdi, da partnerja tako dobro poznate, da veste celo, kaj misli, ne pozabite, da se ljudje vsak dan oziroma vsak trenutek spreminjamo. Zato v odnosu do partnerja ostanite radovedni in odprti ter nikar ne sklepajte prehitro. Partnerju dopustite, da se vam vsak dan znova predstavi takšen, kakršen tisti trenutek je. Veliko parov namreč ob ločitvi ugotovi, da sploh ne vedo, s kom so živeli, saj so že zdavnaj izgubili zanimanje za medsebojno spoznavanje, v prepričanju, da o partnerju tako in tako že vse vedo. In potem zelo pogosto sledi šok, ko partner stori nekaj, česar mu nikoli ne bi pripisali. Zato si partnerja predstavljajte kot skrinjo zakladov in skrivnosti, ki jih morate vsak dan znova odkrivati.
Spominjajta se
Iz predalov in škatel povlecite stare fotografije, ko sta bila še sama oziroma brez otrok, poročni album, ljubezenska pisma in vse tisto dragoceno, kar vas spominja na čase, ko je ogenj vajine ljubezni gorel najmočneje. Spominjata se lahko tudi s pogovorom o prvem zmenku, o občutkih hrepenenja in spolnega poželenja, ki so vaju prevevali na začetku vajinega partnerstva. Če boste partnerju zaupali tudi kakšno »poredno« misel, ki vas je takrat preganjala in za katero morda še ne ve, se nikar ne čudite, če bosta pristala med rjuhami.
Skupaj sanjajta
Ko imamo enkrat otroke, se pogovori med partnerjema pogosto sprevržejo le v delovne pogovore, po kaj je treba v trgovino, kdaj bo večerja, kdo bo šel po otroke v vrtec in podobno. Zato se s partnerjem nikar ne pozabita pogovarjati tudi o »filozofskih« temah: kaj je smisel življenja, kaj se dogaja v vajinih dušah, kaj si želita v prihodnosti in kakšne sanje gojita v srcu. Spodbujajta drug drugega k temu, da »odsanjarita«, tako kot to počnejo mladostniki na pragu svojega življenja z občutki, da je vse mogoče. Dokler namreč ohranimo zaupanje vase, v svet in življenje, imamo veliko več možnosti, da svoje življenje spremenimo v praznik, kot če se obupani pridružimo zagrenjenim starcem, ki »dobronamerno« svarijo mlade z besedami: »Ja, ja, boš že še videl, kaj je pravo življenje.« Zato skupaj sanjajta in sanjarita brez slabe vesti in predsodkov, da se to za odrasle odgovorne ljudi že ne spodobi.
Poslovita se od ideala
K psihološkemu razvoju človeka spada tudi ustvarjanje idealov. Od katerih se zrela odrasla oseba zmore posloviti in sprejeti resnično življenje takšno, kakršno je. Toda takšnih čustveno zrelih ljudi je v resnici zelo malo. Večina se nas še daleč v odraslosti oklepa idealov, ki jih nosimo v sebi in varujemo, kot da bomo brez njih razpadli. Ko gre za partnerstvo, se celo raje poslovimo od resničnega partnerja, ki ne ustreza idealu »pravega« partnerja, kot da bi se poslovili od podobe v glavi, ki ji – to je treba poudariti! – v resničnem svetu noben potencialni partner ne more zadostiti. Zato se zavestno poslovite od podobe idealnega partnerja ter se radovedno in brez obsojanja lotite raziskovanja resničnega partnerja, ki diha in živi poleg vas. In ne pozabite: zdravi odnosi prinašajo tudi razočaranja in bolečine, ki v resnici odpirajo le naše lastne nepredelane rane in nam tako omogočajo, da pridemo bliže sebi.
Skupno slovo od ideala
Po navadi se najdemo združljivi partnerji, zato je velika verjetnost, da tudi partner skrivoma hrepeni po idealni ženski, če vi težko sprejmete partnerja takšnega, kot je, ker ne ustreza vaši podobi »pravega« moškega. Partnerju lahko predlagate obred, v katerem vsak na list papirja zapiše najpomembnejše lastnosti idealnega partnerja (seznama vama ni treba pokazati drug drugemu, če vaju je strah, da boste z njim razočarali ali prizadeli partnerja), ga nekoliko podrži v rokah, nato pa vrže v ogenj, ki ga zakurita posebej za ta namen. Pri tem lahko na glas ali potihoma na primer izrečeta: »Zbogom, idealni moški/ženska!« Zatem počakajta nekaj minut, da vsak v tišini predela slovo od svojega ideala, nato pa se zazrita drug drugemu v oči in se pozdravita: »Pozdravljen, moj resnični partner! Veselim se vsakodnevnega odkrivanja, kdo si, in življenja s teboj.«
