Tudi stereotipi, da gre za moški šport, so že zdavnaj padli. In Tina, ki se na tatamiju bori kot levinja, v sebi nosi nežno žensko dušo, zato kimono občasno z veseljem zamenja za elegantno obleko in visoke petke.
Tina se na prvi pogled ne razlikuje prav veliko od svojih vrstnic. Nekoliko pa zbega drugi pogled, ko jo zagledaš v kimonu, kako se na treningu nepopustljivo bori s precej krepkimi fanti. A prej kot s Tino se srečam z njenim trenerjem Marjanom Fabjanom, saj je Tina ena od vrste njegovih uspešnih varovank oziroma članic njegovega kluba Judo klub Z’ dežele Sankaku Celje. Tudi medtem ko midva prijetno klepetava, ima Fabjan vse, kar se dogaja, pod kontrolo in svojim varovancem kar vmes daje navodila. Ko gre na primer mimo naju ena od judoistk, ji naroči, naj stehta Tino in mu nemudoma sporoči težo. Ko potem pride Tina, jo Fabjan takoj pobara, koliko kilogramov ima. Odgovori, da 67,5 – kar je za 2,5 kg preveč. »Daj mi ključe od avta, domov boš pa tekla,« odvrne kratko in jedrnato. Ob prizoru, ki sem mu bila priča, sem kot laik seveda zgrožena. Tina pa na mizo mirno položi ključe od avta, ne da bi pokazala kakršno koli čustvo. Ko ostaneva sami, jo radovedno pobaram o tem, kar se je zgodilo. Vzame mi sapo.
Vojaška disciplina
»Tekmujem v kategoriji do 63 kg, in seveda je moja teža izredno pomembna. Zato se večkrat tehtamo, a nikoli ne vemo, kdaj. Če je teža previsoka, nemudoma sledijo ukrepi. To ni nič nenavadnega, tega sem navajena. Takrat se moram potem malo več potiti na treningu in urediti prehrano, kar pomeni predvsem manj sladkih pregreh. Moja razvada je čokolada, a če je treba, preživim tudi brez nje. Pa tudi tisti tri kilometre dolg tek do doma bom že zmogla. Ne bo mi škodilo, ampak le koristilo!« Priznam, da me Tinino trezno razmišljanje kar malce osupne, a kaj drugega pričakovati od šestindvajsetletnice, ki se treningu juda požrtvovalno posveča že od svojega osmega leta.
Judo jo je pritegnil, ker je nekaj drugačnega
Tina je športnica od nog do glave. Že kot dekletce so jo starši vpisali v športno šolo, v kateri je kot otrok razvijala gibalne sposobnosti in koordinacijo ter se spoznavala z različnimi športi, vse pa se dogaja skozi igro. »Trenirala sem atletiko, ples, namizni tenis, plavanje, a ko sem poskusila z judom, sem takoj vedela, da je to tisto pravo zame. Judo je namreč drugačen kot drugi športi. Drugačni gibi, pravila, obleka, vendar zdaleč od tega, da bi bil to grob šport, kot številni zmotno mislijo.« Legendarna pa je že anekdota, da je za to, da se je Tina sploh začela ukvarjati z japonskim borilnim športom, »kriva« tudi njena babica. Ko se je namreč z mamo in očetom vozila k njej na obisk, ju je vedno znova spraševala, kaj počnejo v telovadnici na Lopati, kjer ima sedež najuspešnejši slovenski klub Sankaku. Ker je bila tako zelo radovedna, sta jo nekoč – natančneje septembra 1998 – odpeljala tja in potem je tam tudi ostala.
Urška Žolnir kot navdih
Tinina prva trenerka je bila Urška Žolnir, pod Fabjanovo okrilje pa je prišla, ko se je začela spogledovati s članskimi kategorijami. »Na samem začetku, ko sem se kot deklica začela kaliti v tem športu, nisem niti razmišljala o kakšnih večjih tekmovalnih, kaj šele, da bi sanjala o olimpijskih igrah. Kako tudi bi, saj se najprej učiš osnovnih elementov, pa tega, kako padeš, in nabiraš fizično kondicijo. Toda ko sem nekoliko odrasla in je začela Urška dosegati uspeh za uspehom, so se tudi v meni prebudile tekmovalne želje. Na olimpijskih igrah v Londonu sem bila Urškina 'sparing partnerica', kar pomeni, da se je z menoj ogrevala pred tekmami. In takrat se je v meni nekaj premaknilo. Odločila sem se, da bom začela trenirati s polno paro, da bom dala res vse od sebe, živela le z enim ciljem. To je bilo prelomno. Imela sem veliko volje in dobro motivacijo, garala sem kot nora. Ko sem videla tisti žar v Urškinih očeh, sem vedela, da si želim to izkušnjo.«
Zbrana, umirjena in osredotočena
»V klubu nimamo psihologa, saj to nalogo opravlja kar trener Marjan Fabjan. Z vsakim posameznim tekmovalcem se pogovori, mu svetuje in da napotke. Jaz sem denimo mesec dni pred odhodom v Rio izklopila telefon in se osredotočila samo na trening. Na olimpijske igre sem prišla s prazno glavo oziroma osredotočena samo na to, kaj bom naredila, da bo kolajna moja. Bila sem skoncentrirana, umirjena in osredotočena na zastavljeni cilj. Natanko sem vedela, kaj se bo dogajalo, ko bom prišla v prostor za ogrevanje, kam bom odložila športno torbo, kako bodo stvari, ki jih potrebujem, zložene v njej. Sicer imam tudi običajno doma rada red, pa vendar nisem tako natančna. No, na koncu se je vse izteklo tako, kot sem si zamislila.«
Nimam počitnic
Šokira me, ko mi pove, da nikoli nimajo premora, počitnic. »Treniramo šest dni v tednu, po dvakrat na dan. Prvi trening je med šesto in osmo uro zjutraj in je namenjen predvsem fizični pripravi, zvečer med sedmo in deveto uro pa treniramo borbe. Spat hodim dokaj zgodaj, takoj po treningu. Utrujena sem in si moram nabrati dovolj moči, da sem spočita za jutranji trening. Ob nedeljah spim nekoliko dlje, dan pa povečini izkoristim za počitek. Odklopa pri nas tako rekoč ni, sezona traja vse leto. Po olimpijskih igrah sem si izjemoma privoščila teden dni oddiha na grškem otoku Kos, kjer sem predvsem počivala in si ogledovala znamenitosti. Nisem se kaj dosti gibala, kar mi je prijalo, a če bi trajalo več kot teden, bi se hitro naveličala tako lagodnega življenja.«
Doma me ne ujčkajo
Tinči, kakor jo tudi kličejo, je edinka, starši pa so jo že od malega usmerjali v šport. »Oče je bil nogometaš in mali nogomet je igral še pri veteranih, mama se je kot srednješolka ukvarjala z atletiko, a ni bilo iz tega nič bolj resnega. Sta mi pa prav onadva dajala dober zgled, za kar jima bom vedno hvaležna. Nista me strogo vzgajala, a kljub temu nisem bila problematičen otrok. Šport te nauči biti discipliniran, in potem si tak tudi v običajnem življenju. Sicer pa to ne pomeni, da sem razvajena edinkica. Ko sem bila mlajša, sem si želela, da bi imela kakšnega brata ali sestro, zdaj pa tega čisto nič več ne pogrešam. Vesela sem, ker me oče in mama podpirata in mi stojita ob strani. V oporo sta mi bila tudi, ko sem izgubljala. Takrat še posebej potrebuješ koga, ki ti trdno stoji ob strani. Zanimivo pa je, da sta, ko mi še ni šlo tako dobro, bučneje navijala.«
Žure sem prerasla
Mladostniki, ki tako resno trenirajo kot Tina, svoje življenje brezpogojno posvečajo športu, zato za zabave ni kaj dosti časa. »Priznam, da sem včasih to pogrešala. Prijatelji so se šli zvečer zabavat, jaz pa spat. S treninga sem se vrnila utrujena, zjutraj pa je bilo treba zgodaj vstati. Sicer pa nam je ponočevanje prepovedal tudi trener. Zdaj sem željo po nočnih izhodih prerasla. Tudi po alkoholu nisem kaj dosti posegala in ga nič ne pogrešam. Izjema je za novo leto, ko si nazdravimo, pa tudi po olimpijskih igrah sem si privoščila kozarček.«
Rada sem ženska
Tino v javnosti največkrat vidimo v športnih oblačilih ali kimonu. »To je seveda povezano z načinom mojega življenja, ki ga po večini določajo treningi in tekme. Ko pa pridejo posebne priložnosti, si z veseljem oblečem elegantno obleko in si nataknem visoke petke. Ne boste verjeli, tudi hoditi znam v njih. (smeh) Takrat se tudi naličim, a prisegam na manj opazno in čim boj naravno ličenje. V vsakdanjem življenju pa se le redko šminkam, tudi na treningih ali tekmah nikoli ne nosim ličil.«
Vseskozi skromna in prizemljena
Seveda se je Tinino življenje po tem, ko je osvojila medaljo na olimpijskih igrah, nekoliko spremenilo, prišle so dodatne obveznosti, radovednost javnosti, prepoznavanje na ulici. A ob tem hitro doda: »Sama pa sem ostala enaka, skromna in na trdnih tleh. Zavedam se, da morata biti trening in počitek na prvem mestu.«
Še vedno samska
Tina tudi odkrito pove, da je samska in nima fanta. »Ob tako napornih treningih in pogosti odsotnosti od doma za ljubezen in partnerstvo preprosto ni časa. Zdaj je vse podrejeno treningom in te stvari pridejo na vrsto po končani karieri. Tako kot potovanja. Želim si ogledati svet, spoznati druge dežele in njihove navade. Kot športnica sicer veliko potujem, a poleg hotela in športne dvorane ne vidim ničesar drugega. Vedno je vse zelo tempirano in po tekmovanju se v čim hitreje vrnemo domov. Vse to je seveda povezano s stroški in časom, ki ga je vedno premalo. A zavedam se, da bo prišel čas tudi za to – še prej pa imam kar nekaj zastavljenih ciljev,« je odločna.
