Vsak drugi petek me v računalniku pričaka obvestilce o skupnostnem nakupu; virtualna verzija moje najljubše bonboniere, le da so v njej biodinamične češnje (o bog, kako dobre, nič škropljene, nič gnile!), jagode, križane z gozdnimi (sinu se ob njih zasvetijo oči kakor lučke), najslajši lešnikov namaz na svetu (iz prve roke vem, da je skrit celo pred prijatelji, »da ga bo zame dovolj ostalo«) in podobne dobrote, ki jih ni mogoče dobiti v nobeni drugi trgovini. Vsa reč ima eno samo pomanjkljivost: da je teh omamnosti premalo za vse in če nisi pri računalniku med prvimi, je že zdavnaj vse prodano. A tako pač je: medtem ko se pulti v marketih šibijo pod hrano iz vsega sveta, dodobra impregnirano, da zdrži dneve in dneve, pravi kmetje, ki niso podlegli industriji, pridelajo le toliko, kolikor narava da. In tako sva z mojo najljubšo prodajalko v prodajalni lokalnega kmeta (ja, podjeten pa je!) lahko le družno gubali čelo ob misli na letošnje cene domačega sadja. Škandal, sem ji namreč v šali rekla, italijanske češnje prodajate, kaj nimamo svojih? Ne, letos bo slabo, malo jih bo, drage bodo, pozeba je naredila svoje, dež pozneje pa še vse drugo.
In tako se bomo, dragi moji, sčasoma očitno morali naučiti spet ceniti domače. Ker bo, če se bodo pretople pomladi z nenadnimi ohladitvami nadaljevale – in zagotovo se bodo – postalo razkošje. Ki ga doma ne bo mogoče pridelati niti za vzorec. V domačem sadovnjaku bo letos drevje počivalo: nič ni ostalo na njem. Žalosten pogled. Zato pač veselo sadimo maline, jagode in, ja, nerodno mi je povedati, »padli« smo tudi na jamline, križance med malino in jagodo, bogpomagaj. Bomo pač bolj jedli tudi paradižnike (napovedujejo namreč peklensko poletje, idealno za rajsko jabolko). Mimogrede, v tej številki nikar ne prezrite nasvetov Antona Komata, ki paradižnikom ne gradi nikakršnih nadstreškov, temveč jih le zalaga z jajčnimi lupinami, zaliva z morsko vodo in škropi s sodo bikarbono. Zajamčeno nobene plesni!
Oh, ne bom vam spet naštevala vseh lepih zgodb v tej številki, odkrivajte jih zlagoma sami, želim vam le, da čim bolje izkoristite lepe dni, ki so pred vami, v svoji ali kakšni drugi najboljši družbi, vsekakor pa v naravi. Vidimo se spet 17. julija.
