Bernarda Jeklin in Bernarda Marovt

Samostojne ženske potrebujejo močnega dedca

Marija Šelek / Zarja
28. 5. 2017, 13.40
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Kako je, ko se srečata dve Bernardi? Obe znani in uspešni, strastni pri delu pa malce težavni za moške. Slovenska lepotica stoletja, še vedno zelo zaposlena, nenehno na poti med Italijo in Slovenijo, ter prva dama slovenskega revijalnega tiska, ki ima kot upokojenka končno na voljo razkošje časa.

Šimen Zupančič
Legendarna urednica in najuspešnejša slovenska lepotica.

Tri dni pred našim pogovorom je praznovala rojstni dan. »Biti v 82. letu je prav luštno, čisto nič hudega mi ni!« je priznala Jeklinova, ki ogromno bere, navdušeno spremlja medije in še vedno potuje – sama. Tudi Bernie ima rada potovanja, a bolj malo časa za spremljanje medijev. Druga druge sta se razveselili in takoj padli v pogovor.

Akademija za ženske, ekskluzivni tečaj za ženske Bernarde Marovt
Najuspešnejši slovenski model, miss Jugoslavije, top model Italije in top model Evrope, najbolj fotografirani obraz na svetu in slovenska lepotica stoletja je zdaj poslovna ženska, modna skavtinja in agentka, izobražuje mlade bodoče manekene in manekenke (BernieModels) ter prireja ekskluzivne tečaje za ženske, imenovane Akademija za ženske (Donnakademy) – in se širi po Evropi. V ljubljanskem BTC že drugo leto prireja izobraževanje za ženske – o vsem, kar zanima dame. Na voljo bo deset praktičnih delavnic (ličenje, frizura, oblačenje, psihologija, estetika telesa, hoja v visokih petah …), ki se bodo zvrstile v štirih dneh. Lahko se prijavite na štiridnevni tečaj ali na posamezne delavnice. Akademija za ženske bo potekala od 25. do 29. maja, prijavite pa se lahko na: info@donnakademy.com. Več informacij najdete na njihovi spletni ali Facebookovi strani (www.donnakademy.com). Vabljene vse ženske in mlade dame od 25 do 70 let!

Prvič sta se srečali, ko je bila Bernarda Marovt že miss Jugoslavije in je že tri leta delala v Zagrebu. Jeklinova je organizirala pogovor štirih Bernard in takrat sta prvič trčili druga z drugo. »Takrat je bilo ime Bernarda še zelo redko in to, da smo padle štiri skupaj, je bil kar štos,« se spominja Jeklinova.

Mlajše generacije se morda ne spomnijo tako dobro, vi pa boste najbolje povedali, kako je takrat odmevalo ime Bernarda Marovt.

Jeklin: Bernarda nas je naučila, kaj pomeni zvezdništvo. Saj smo imeli pred njo tudi že miss Evrope Sašo Zajc, ampak zvezdice, ki se prižigajo okoli ene slavne osebe, so se pa začele prav z njo! Njeno slavno pojavljanje v Startu – reviji, ki smo jo vsi brali – takih fotografij prej še ni bilo. To je bil uvod v zvezdništvo. Do neke mere ne samo po slovensko, ampak tudi po jugoslovansko. To, da je bil Start v hrvaškem jeziku, ni bilo nobena ovira. Za silo smo vsi vse razumeli, drugače od sedanje generacije, ki hrvaško in srbsko skoraj ne razume več. Včasih me to kar preseneti.

Marovt: Ko sem šla delat v Zagreb, sem govorila kar po slovensko, pa so mi hitro povedali, da če hočem delati v Zagrebu kot model, se moram najprej naučiti jezika. Ne rečem, da me niso marali, so me sprejeli, ampak pod pogojem, da se naučim hrvaško. Slovenci smo torej znali, a slovensko ni znal nobeden. Sprašujem se, zakaj mi moramo poznati njihov jezik, oni pa našega ne.

Jeklin: Ni bilo potrebe. Pri tem ti ostaneta dva mogoča odgovora. Prvi pravi: več jezikov znaš, preprosteje je živeti. Drugi pa, da vsakemu takoj v rit zlezemo.

Na izboru za miss sveta se je dvigalo precej prahu okoli vas.

Marovt: Julie Morley, direktorici izbora za miss sveta, je šlo na živce, da sem bila že uveljavljen model. Predvsem pa je bilo problematično, da sem bila iz komunistične države, in prav zaradi tega ne bi mogla nikoli zmagati. Organizatorji so prišli v zakulisje, tam so mi povedali, da sem se uvrstila med prvih sedem in da moram biti s tem zadovoljna. Uradno sem potem prišla med prvih petnajst, čeprav sem dobila nagrado za najbolj fotogenično na svetu in bi že zaradi tega morala biti med prvimi tremi. Spomnim se, da so številni stavili, saj so bili prepričani, da bo zmagala miss Jugoslavije. Ampak ne, komunistična država ne more zmagati! Politične igre.

Kako se pa vi spominjate Bernarde Jeklin? Kakšen glas se je razširjal o njej?

Marovt: O njej se je takrat mnogo govorilo, da je vedno v akciji, zelo inteligentna – vedno same krasne stvari o njej. Njeno revijo so kupovali, ker so vedeli, da je ona urednica. Vse, kar je napisala, mi je bilo všeč, vsi smo brali, sledili … In če so me iz njenega uredništva povabili na intervju, sem šla takoj. Vedno sva udarili zanimive debate.

Obedve sta imeli nenehno opravka z veliko ljudmi, v modnem (sploh mednarodnem) okolju pa se je verjetno odpiralo tudi precej temnih brezen?

Marovt: Tudi nevarnosti so bile, ampak naučiš se spoznavati ljudi. Naletela sem na raznovrstne ponudbe, tudi »kupiti« me je že hotel kdo, vendar me je težko katera premamila. Delo je bilo vedno na prvem mestu. Uživam v stikih z ljudmi. Okoli sebe ohranim pozitivne osebe, negativce »odstranim«. Zdaj sem jaz tista, ki drugim daje delo, in okoli sebe imam ljudi, s katerimi se dobro razumemo.

Šimen Zupančič
Legendarni Bernardi.

Veliko delate z mladimi, tako v Italiji kot tukaj.

Marovt: "Če hočeš, da te ljudje spoštujejo, se tako tudi obnašaj. Do določene meje lahko spustiš človeka, potem pa se konča. Če to vzpostaviš, se ljudje ustavijo, niti ne poskušajo naprej. Preprosto se moraš zaščititi."

Jeklin: "Ti to odlično obvladaš. In moram reči, da je postaviti mejo ena od največjih umetnosti življenja."

Marovt: Delo z mladimi me osrečuje. V modnem svetu sem res dolgo in generacije se zelo spreminjajo. Mi smo bili čisto nekaj drugega. Nasploh se vse slabša, posebno pa odnosi.

Lahko ohranjate prijateljstva, prijateljice?

Marovt: Imam tri prijateljice, s katerimi že zelo dolgo prijateljujem. Ne vidimo se pogosto, a ko se pokličemo, je, kot da se nikoli ne bi ločile. Niso iz modnega sveta. Pazim, da to prijateljstvo vzdržujem in si vzamem čas – v tem pogledu se izboljšujem.

Kaj pa vi, vam je uspelo imeti kakšno prijateljico, zaupnico?

Jeklin: Nikoli nobene. Zadnjo prijateljico sem imela v gimnaziji. Z babnicami sem nasploh zelo na švoh. Babji krožki mi gredo na jetra. Mene zanima veliki svet, Evropa, seveda tudi Slovenija, ampak nad njo sem že obupala. V nedeljo sem do polnoči dežurala in spremljala izid francoskih volitev na CNN in BBC – to mene zanima, ne babji čvek! Glede dela pa imava z Bernardo obe zelo pomembno lastnost: da nama je delo hkrati hobi in užitek. Tako je čisto drugače delati, kot če ti je delo tlaka, breme. Zato potem tudi v penzijo niti nočeš. Da imaš rad svoje delo, je zame največji blagoslov od vseh.

Marovt: To je velika sreča! Še vedno delam kot model in še vedno uživam.

Koliko je še povpraševanja po zrelejših modelih?

Marovt: Je. V tem smislu se stvari izboljšujejo; danes ni več povpraševanja zgolj po 17- ali 20-letnicah, ampak klienti iščejo tudi ženske mojih let. Niti let ti ni treba več skrivati. Trenutno čakam, da mi potrdijo termin za snemanje oglasa svetovnega merila. Nedavno sem bila na križarjenju po Sredozemlju, na katerem smo snemali. Tako da grem novim podvigom naproti, dokler bom iskana za delo, bom na voljo.

Vsaka od vaju je imela veliko opravkov z moškimi. Kaj opažata o moških nekoč in danes?

Jeklin: Poženščujejo se. Postajajo mamini sinki. V zgodnjem socializmu so bili moški mnogo bolj samozavestni, iniciativni, samostojni, več pravega dedca je bilo v njih kakor zdaj.

Marovt: Se strinjam! Vsepovsod po Evropi je tako. Včasih so morda kaj skrivali oziroma prikrili, danes so se moški sprostili, češ, sem, kakršen pač sem. Nič več se ne trudijo.

Še vedno menite, da so najlepši moški najslabši?

Marovt: Večinoma ja. Ker so lepi, so po navadi zaljubljeni sami vase in se večkrat gledajo v ogledalo kot ženska. Teh se je treba bati.

Jeklin (prikimava): In se jim izogibati.

Marovt: Težko, da so ti moški zvesti. Boljši so kot prijatelji. Težko je najti lepega in zvestega. Zanimivo je, da so lepi moški lahko tudi zelo negotovi.

Jeklinova: Verjetno so lepe ženske bolj samozavestne kot lepi moški?

Marovt: Odvisno. Spoznala sem veliko lepih žensk, ki so popolnoma zakompleksane. Sicer tega nočejo pokazati, ampak ugotoviš, da so. Med lepim in lepim je razlika. Lepa ženska mora imeti značaj, če pa zraven oddaja še pravo energijo, se je ne naveličajo.

Kdo si upa osvajati take ženske?

Marovt: Pravi moški. Tisti, ki se samo v ogledalo gledajo, se niti ne znajo pripraviti za osvajanje. Vidijo samo sebe. Tisti, ki so res pravi moški, pa so lahko nekje v prostoru, te gledajo in se ti niti ne približajo, a čutiš, da te občudujejo in si jim všeč.

Jeklin: Meni se z moškimi nikoli ni ljubilo preveč ukvarjat. Nikoli nisem bila brez dedca – po navadi sem šla od enega k drugemu. Nisem imela premorov. Ampak moškim ni bilo prav fino ob meni. Sem mnogo preveč samostojna in se mi ne ljubi prav preveč prilagajati. Drugim pustim, da so, kar so – ne vključujem moških v svoj model, ampak jaz tudi hočem svojo svobodo. Ženske, ki hočejo svojo svobodo, potrebujejo zelo močnega moškega, pa še ta trpi ob njih. Takih je pa zelo malo. Ampak saj ni nič hudega! Moram reči, da nikoli nisem iskala moških, ker sem imela mnogo preveč dela.

Marovt: Veš, kako me rečemo – nimam časa, ampak če se spotaknem obenj, ga pa pogledam.

Jeklin: To je odličen izraz! Jaz sem se spotaknila ... So bili pa ubogi ob meni.

Dejali ste, da zdaj razumete moške, medtem ko jih mlajši niste.

Jeklin: Moškega razumeti je stvar izkušnje. Odraščamo s šablonami, kaj je ženska in kaj moški, in v partnerstva vkorakamo s temi vzorci. Me se postavimo na svoje ženske noge šele z izkušnjami. Poleg tega je pa tvoj karakter zelo pomemben. Jaz sem hotela svojo svobodo, svoje delo in sem oboje imela. In najlepše je, če gre dedec ob pol enajstih domov, ti pa še televizijo doma pogledaš – sama. Kaj takega moški spol težko vzame v zakup in jaz to čisto razumem. Partnerke, ki te ob desetih naženejo domov, ker hočejo še kakšen politični dokumentarec v miru pogledati, pač niso zaželene.

Prej ste omenili, da ste kar malce razočarani nad svojimi vrstnicami …

Marovt: Nekaj svojih znank iz srednje šole sem povabila, naj se vpišejo v akademijo za ženske. Od večine sploh nisem dobila odgovora, niti ene same besede – ena sama mi je odgovorila takole: jaz sem že skoraj pri šestdesetih, imam vnuke, sem doma, kaj se bom zdaj učila na akademiji, brez zveze. In na tak način razmišlja večina žensk. Pa saj pri šestdesetih še nisi za pokopati! Malo se zbudi, saj če si babica, nisi za stran!

Jeklin: Veš, Bernarda, težava je, da ljudem ugasne energija, in ko se to zgodi, izgubijo zanimanja. Jaz se na primer sploh ne ličim več, danes sem si po pol leta spet namazala trepalnice, sicer pa nanesem še kakšno šminko, za drugo mi ni mar. No, ampak pred 20 leti sem se še fino ličila. Moj videz me zdaj preprosto ne zanima več …

Ko vas pogledam, se mi ne zdi tako.

Jeklin: Nisem bila dovolj natančna. Želim učinkovati, kakor pač učinkujem. Ko sem bila tvojih let, Bernarda, sem mislila prav tako kot ti zdaj. Boš videla čez 20 let, boš drugačna! Na tak način se mi ne da več ukvarjati z videzom, še vedno pa imam rada, da generalno dobro zgledam. In komplimente še vedno rada slišim. Ampak brez naličenih trepalnic.