S svojim inštrumentom je prepotoval svet po dolgem in počez, nastopal v najprestižnejših dvoranah in pred najuglednejšim občinstvom. Na potovanjih uživa, vendar se s svetovnih turnej najraje vrača v svojo oazo miru na domačo Rakitno. Vsestranski ustvarjalec si je v zgornjem nadstropju hiše staršev ustvaril dom, prostor za vaje in nastajanje novih skladb.
»Moj dom je bivalni in ustvarjalni prostor hkrati. Čeprav sem videl že veliko sveta, si ne predstavljam, da bi živel kjerkoli drugje kot na Rakitni. Vas leži na idilični planoti na 800 metrih nadmorske višine, kjer je tudi klimatsko zdravilišče za otroke. Z vseh strani jo obdaja gozd, na sredini pa je prekrasno jezero. Kamorkoli seže pogled, se ponuja čudovit razgled. Ljubljana je kot na dlani ... Oba moja starša prihajata od tam. Na otroštvo imam lepe spomine. Rojen sem v glasbeni družini, lahko bi rekel, da sem se s harmoniko že rodil. Tako oče kot dedek igrata ta inštrument. Ne spomnim se več dobro, kdaj sem ga tudi sam prvič prijel v roke, toda dobro vem, da sem pri osmih letih začel hoditi v glasbeno šolo in se izobraževati s harmoniko. Zelo zgodaj sem začel hoditi po tekmovanjih in nastopati. Zato še danes nimam treme,« se spominja Miha, ki ga je oče kot otroka vozil celo v Trst na izobraževanje k svetovno priznanemu profesorju. »Takrat je bil to pravi podvig. Pred 25 leti so bili avti precej slabši kot danes, ceste pa tudi. To je bilo pravo potovanje, četudi Trst ni tako daleč. Med vožnjo domov sem sedel na zadnjem sedežu in vadil, kar sem se naučil pri profesorju. Še danes ne morem pozabiti, s kakšno vnemo in strastjo je name prenašal znanje. Znal me je tako navdušiti, da sem redno vadil, kar sicer ni prevelika odlika otrok, ki se učijo inštrumenta,« pripoveduje Miha, ki pa je kljub vadbi harmonike imel tudi prosti čas. Pozimi je skupaj z drugimi otroki drsal na zamrznjenem jezeru na Rakitni, poleti pa se kopali ali podili naokoli. Njegovi starši pa so bili medtem zelo pridni.
UŽIVANJE V NOVI HIŠI
Družina Debevec, Miha ima še sestro, je najprej živela v hiši njegovih starih staršev, nato pa sta starša, tako kot večina njunih vrstnikov v tistih časih, zgradila svojo hišo. S svojimi rokami in seveda precej veliko, kot so to počeli pred dobrimi 35 leti. Ker nista imela denarja za dokončanje, sta najprej za bivanje opremila srednje nadstropje, toliko, da so se preselili, nato pa jo počasi dokončevala. Z leti je dobila končno podobo in namembnost.
Mihi zelo ustreza, da je njihova hiša na krasni lokaciji, v naravi, čisto na samem. Za to, kar počne, je fino, da v bližini ni sosedov, ki bi jih motil z igranjem harmonike ob čudnih urah. Glasbenik se velikokrat ravna po navdihu – pogosto vstaja zelo zgodaj, med četrto in peto uro zjutraj, kar je neobičajno za umetnika, in vadi že ob šestih. »Če bi to počel v bloku, ne glede na to, kako dobro bi bili izolirani zidovi, bi se verjetno kaj slišalo ven in sosedje bi me izgnali,« se nagajivo smeji. Tako pa s svojim igranjem ne moti nikogar, sam pa se počuti zelo svobodnega. Ravno tako kot ima rad naravo, ima rad tudi mesto. Zato ima že dolgo poslovne prostore z manjšim stanovanjem še v Ljubljani. »Enako rad kot na Rakitni sem tudi v Ljubljani, kamor pobegnem zaradi obveznosti. Vse skupaj spakiram in grem v mesto, kjer opravim vse, kar moram. Srečam se z ljudmi, načrtujem nove projekte. Moj način življenja, pa tudi posel zahteva, da sem veliko v urbanem okolju. Sem v stresnem poklicu, veliko pred kamerami in na odru, kar me dodobra izžame. Pa tudi kakšni ljudje so lahko precej naporni. Zato ni čudno, da ko vse to opravim, pobegnem v domačo idilo na Rakitno, kjer se počutim svobodnega,« pravi in dodaja, da ga narava navdihuje. Rad ima naravo v vseh letnih časih. Pokrajina ni nikoli enaka. Na Rakitni je čudovit zrak, od domače hiše ima utrjeno stezo, po kateri se poda na sprehod po številnih poteh po Rakitni in bližnjem Krimu.
Okoli hiše imajo vrt. Odkar je njegov oče upokojen, poskrbi, da imajo vedno svežo solato in krompir. Kaj več pa je zaradi hladnejše klime prava umetnost pridelati.
NA SVOJEM
Pred leti se je Miha s starši dogovoril, da si lahko mansardni del uredi po svoje. Naredil si je preplet doma in ustvarjalnega prostora, v katerem se dobro počuti. »Šlo je za velik gradbeni podvig, saj prostori niso bili izdelani. Ker domov hodim ob čudnih nočnih urah, s seboj pa vedno nosim še harmonike in obleke za nastope, staršev nisem želel ponoči buditi in jim kratiti zasluženega spanca. Zato sem naredil svoj vhod v stanovanje. To je zahtevalo kar precej gradbenih del, izdelavo stopnišča in vhoda, treba je bilo dobesedno preluknjati hišo,« razlaga glasbenik, ki je tako ohranil stik s starši, po drugi strani pa se je osamosvojil. »Veliko sem tudi na terenu, bodisi, ko sem v Ljubljani, ali ko učim. Včasih sem tudi po dva, tri dni v Ljubljani, nato pa si zaželim Rakitne, pa tudi staršev. Ko pa se naveličamo drug drugega in me kličejo obveznosti, se spet podam v dolino,« razlaga.
Stanovanje si je uredil pred skoraj desetimi leti, ko je tudi kupil poslovni prostor v Ljubljani. Oboje je bil precejšen finančni zalogaj. Nekaj mu je z nasveti in delom pomagal oče, drugo je plod njegove domišljije. »Tako v glasbi kot na drugih področjih imam občutek za umeščanje stvari, koliko je treba dati česa, da ni ne preveč, ne premalo ... To mi priznavajo tudi kolegi,« razlaga Miha,
Osrednji prostor je kuhinja z jedilnico, ki se drži prostorne dnevne sobe. »Gledal sem, da bodo prostori čim bolj racionalni, pa tudi estetski. Nisem se šel blaznega prestiža, le pri kuhinji sem si privoščil malo boljše. Izbral sem Gorenjevo. Nekaj pohištva sem kupil v Ikei, saj sta moja bistvena kriterija racionalnost in praktičnost. Nesmiselno se mi zdi plačevati prestiž, tako pri pohištvu kot pri avtomobilu. Seveda pa morajo biti stvari tudi lepe na pogled,« je prepričan glasbenik, ki je čisto mahnjen na barve. Kuhinja je v posebnem odtenku zelene, zelo živa, tudi ploščice v kopalnici so podobne. »Saj veste, tiste barve benneton. Izbira takšnih odtenkov je tvegana, saj se zelo živih odtenkov z leti naveličaš. Pri meni ni bilo tako. Ko pogledam kuhinjo in kopalnico, so mi barve še vedno všeč. Tveganje se je izplačalo. Pri izbiri barve v kuhinji mi je bil zelo pomemben odtenek. Iskal sem ga po katalogih, na koncu sem našel približek. Predstavljal sem si, da če bodo vse stene in ploščice bele, bi takšna zelena imenitno pristajala.«
Živih barv so tudi preostali prostori. V kopalnici je zelena v kontrastu z vijolično. Mihi je bilo všeč, da so v njegovem domu tudi žive kombinacije. Na tleh si je želel naravnega materiala, da lahko hodi bos, zato so mu po celem prostoru položili hrastov parket. Tudi v kuhinji, kjer pa se je zgodila tudi kakšna manjša nesreča, denimo izliv vode, kar se pozna na parketu. To je rešil z nekaj preprogami.
MANJ JE VEČ
»Moje stanovanje je opremljeno zelo praktično, saj sem privrženec filozofije ‘manj je več’ in sem čedalje večji minimalist. Poskušam se izogibati vsega nepotrebnega tako v glasbi kot v življenju. Zato v svojem domu nimam nepotrebnih električnih naprav. Te stvari ti samo jemljejo čas in energijo. Stvari nas zasužnjijo. V potrošniški družbi nam na vsakem koraku ponujajo cele kupe stvari, ki jih bodisi ne potrebujemo ali pa jih le redko uporabljamo. Zato nimam pomivalnega stroja. Če bi imel družino, bi verjetno razmišljal drugače. Prav tako prav nič ne pogrešam raznih naprav – strojčka za jogurt, mikrovalovne pečice, električnega noža ...« Ima pa nekaj stvari, ki mu veliko pomenijo in je nanje zelo navezan. Denimo portret, ki ga je naredila akademska slikarka in so mu ga starši podarili za 30. rojstni dan. Ta slika visi v dnevni sobi. Poleg pa je ročno izrezljana skrinja iz orehovega lesa, ki jo je izdelal mojster domačin z Rakitne. In seveda harmonike. Ima jih šest, že zdaj pa se kot majhen otrok veseli sedme, ki jo je nedavno naročil in bo inovacija v svetovnem merilu. »Na svojem področju orjem ledino, da na inštrument, ki je ljudski, tehnično nadgrajujem in igram tudi druge žanre. Kot roker po duši na harmoniko igram za ta inštrument čisto netipične skladbe, « se smeji glasbenik.
