Če imate doma šolarja, ki je s sošolci že opravljal čebulni test, vam bo gotovo znal razložiti, da je to preprosta in dostopna metoda za ugotavljanje splošne onesnaženosti vode s kemičnimi snovmi. V Sloveniji se v osnovi lahko pohvalimo z dobro pitno vodo, njeno ustreznost pa strokovnjaki redno preverjajo z zunanjimi (analize za to pristojnih javnih podjetij in ustanov) in notranjimi (vodo preverjajo oskrbovalci) nadzori. Kljub temu pa ravno rezultati šolskih čebulnih testov kažejo na to, da se posamezne pitne vode (tako tiste iz pipe kot ustekleničene) med sabo krepko razlikujejo.
Preprosto in učinkovito
Čeprav se glede čebulnega testa danes pojavljajo nekateri dvomi, so ga priporočali že v začetku 70. let na Kraljevski švedski akademiji znanosti, medtem ko je Mednarodni program rastlinskih bioloških testov (IPPS) čebulni test sprejel za biomonitoring in testiranje okoljskih onesnaževalcev. »Metafazni čebulni test je relativno nova smernica v raziskavah genotoksičnosti, saj kaže večjo občutljivost za najrazličnejše toksične in genotoksične snovi v preiskanih vzorcih,« pojasnjuje Peter Firbas, univ. dipl. biol., ki ravno tako poudarja, da biološki test ALLIUM ali čebulni test razkriva celosten vpliv na rast in razvoj živih celic ali organizmov ter zaznava prisotnost škodljivih snovi v koncentracijah, ki so bistveno nižje od mejnih sposobnosti analitskih metod. »Od približno 700 prepoznavnih toksičnih in genotoksičnih snovi, ki se lahko znajdejo v pitni vodi, jih z običajnimi fizikalno-kemijskimi analizami nadzorujemo le slabih 10 odstotkov.« Čeprav so mnoge pitne vode po kakovosti v tako imenovanih mejnih dovoljenih koncentracijah (MDK), je z izvajanjem čebulnih testov med njimi odkril dokaj različno kakovost. »Kakovost pitne vode je slabša tam, kjer jo črpajo pod kmetijskimi površinami, ki jih obdelujejo intenzivno, na primer Dravsko (južni del), Ptujsko, Apaško polje, spodnja Savinjska dolina. Neprimerljivo bolj kakovostne vode pa so tam, kjer so vrtine ali zajetja pitnih voda v večjih naravnih zaledjih in višjih nadmorskih višinah. Nesmiselno bi bilo govoriti o enaki kakovosti vode, ko ta vsebuje na primer 5 ali manj mg nitratov ali pa 50 mg nitratov (ponekod tudi več) na liter. Slednja koncentracija nitratov je po zakonodaji že oporečna. Lahko pa pijete vodo z 49 mg nitratov na liter, saj je vendar še v mejah dovoljenega. Pa na zdravje!«
Pasti čebulnega testa
Čebulni test naredimo z navadno čebulo, ki jo postavimo nad epruveto z vodo, katere kakovost želimo preveriti, nato pa v naslednjih dneh spremljamo rast koreninic. Daljše ko so koreninice, nižja je stopnja strupenih snovi v vodi in obratno. A preprostega testa se je treba pravilno lotiti, če želimo verodostojne rezultate. Nikolaj Pečenko v članku z naslovom O poskusih in čebulnem testu, ki ga najdemo na spletu, denimo opozarja, da dolžina korenin pri čebulnem testu kaže le na to, da se voda med sabo razlikuje, ne pa tudi na njeno boljšo ali slabšo kvaliteto, saj ne vemo konkretno, katere snovi povzročajo rast koreninic. Zaradi tega ne moremo z gotovostjo sklepati, da je voda, v kateri so koreninice daljše, bolj kakovostna. Ravno tako meni, da nekaj, kar je toksično za čebulo, ni nujno toksično za človeka. Kot najpogostejšo napako pri izvajanju čebulnega testa Pečenko navaja testiranje določene vode zgolj v eni epruveti. »Poskus moramo seveda izvesti tako, da vsako od voda preizkusimo v čim več epruvetah, vsaj petih, še bolje desetih, razlike med vodami pa ugotavljamo na osnovi povprečne dolžine koreninic,« poda nasvet, z upoštevanjem katerega se lahko izognemo popačenim in nepravilnim rezultatom.
Kaj razkrije test?
S čebulnim testom morda ne moremo opraviti poglobljene analize, vendar pa ta zadošča za razkritje genotoksičnih indikacij. Čebulni test nakaže tisto, česar strokovne analize kakovosti in zdravstvene ustreznosti pitne vode ne preverjajo. Na podlagi Pravilnika o pitni vodi in Pravilnika o naravni mineralni vodi, izvirski vodi in namizni vodi se kakovost vode preverja na podlagi meritev fizikalno-kemičnih in mikrobioloških parametrov ter dopustnih vrednosti za posamezne parametre. Sodobni standardni biološki testi za ugotavljanje genotoksičnosti zakonsko niso obvezni, čeprav ravno ti testi ugotavljajo, kako neželene snovi v vodi (onesnaževalci) vplivajo na človeške gene. Snov je genotoksična, kadar povzroča poškodbe genetskega materiala. To lahko privede do mutacij in posledično do nastanka raka in dednih bolezni
Čebulni test razkriva le del morebitne genotoksičnosti pitne vode, medtem ko mednarodno priznanega postopka za testiranje genotoksičnosti vode, ki bi bil primeren za obvezno rutinsko testiranje in bi dal dovolj zanesljive podatke, na podlagi katerih bi lahko vodo opredelili kot primerno oziroma neprimerno za pitje, še nimamo. Do takrat se lahko torej zanesemo na pogojno zanesljiv čebulni test.
