Dolgo je bil angažiran v gledališču, leta 1960, ko je dobil pogodbo za tri nemške filme, pa se je odločil za svoboden poklic. » Ker sem bil svobodnjak, nikoli nisem vedel, ali je film, ki sem ga nazadnje posnel, tudi moj zadnji film … Toda svoboda mi je omogočila pestro in zelo zanimivo življenje.« Pravi, da so ga tudi vse naveze z ženskami obogatila, pa naj so bila to krajša ali daljša razmerja. Ob tem pa doda, da so le štiri ženske, ki so mu pustile velik pečat: mama, prva žena Eva, ki je bila operna pevka, druga žena Renée in sedanja prijateljica Majda.
Čudovito otroštvo in mladost
Imel je lepo otroštvo in čudovita starša: »Do leta 1931, ko smo skupaj živeli v Ljubljani, me je oče še kot šolarja vodil v kino. Pozneje, ko sta bila starša oskrbnika in pozneje najemnika hotela Planica, pa sem bil v Ljubljani sam in sem dobro izkoristil nedeljsko možnost, ko smo za eno vstopnico lahko videli dva filma. Tako sem si ob nedeljah ogledal kar štiri filme zapored. Lep pa je spomin tudi na čas, ki sem ga preživljal pri starših na Gorenjskem. Bil sem dober športnik – poleti sem ob hotelu igral tenis, planinaril itd., pozimi sem pa smučal. Oče je za naše eminentne goste organiziral tudi šolo smučanja. Tam so se rojevale moje prve ljubezenske izkušnje,« se spominja mladostnih let. Tudi oče in mama sta bila dobrasmučarja, hodila pa sta tudi v hribe. Leta 1952 pa je njegova mama prevzela v oskrbo Staničevo kočo pod Triglavom, saj ji je dobro del gorski zrak. »Poleti sem po dva meseca preživel z njo med hribi. Ob divjih gorskih nevihtah sem se stiskal k mami, ona pa mi je pela, da bi me pomirila.«
Predviden za hotelirski poklic, je v Ljubljani obiskoval Trgovsko akademijo, ki jo je soustanovila Gospodarska zbornica: »Med našimi uglednimi profesorji je bil tudi Anton Slodnjak, ki je učil slovenščino in nas vodil tudi v gledališče. Sicer pa sem bil že prej navdušen nad opero, ki me je pritegnila z velikimi zgodbami in bliščem, in tudi nad gledališčem.« Še vedno se živo spominja predstave Hamleta iz leta 1938. Glavno vlogo je igral znameniti Zvonimir Rogoz – takratni prvak češkega gledališča, bil pa je tudi partner Ite Rine. Demetra Bitenca je predstava tako pritegnila, da si jo je večkrat ogledal; kupil pa si je tudi knjigo. To delo je v njem prižgalo igralski eros, toda za to, da je postal igralec, se je pozneje poklopilo še več srečnih naključij.
Igralec
Med vojno ga je oče poslal v Ljubljano k sorodniku, saj mu je na Gorenjskem grozila nemška mobilizacija. Pravi, da si takrat nihče ni mislil, da bo vojna tako dolgo trajala in da bo tako krvava. V Ljubljani je – tako kot v dijaških letih – hodil tudi v Dramo in ponovno je videl tudi Hamleta – tokrat ga je igral izvrstni Slavko Jan. Več njegovih predstav si je ogledal in vedno znova je bil očaran. Tako zelo, da je nekega dne zbral pogum in ga obiskal. Slavko Jan je v njem razpoznal talent in postal njegov mentor. Ko Demeter Bitenc pripoveduje o tem obdobju, je v ospredju le igralstvo; vojne, pravi, se skoraj ne spominja (čeprav je bil osem mesecev v taborišču Gonars). Leta 1943 je bil uspešen na avdiciji v ljubljanski Drami in dobil vlogo romantičnega ljubimca v Ibsenovem delu Normanski junaki. Takoj po debiju pa je v Drami dobil tudi redni angažma. Skupno je odigral 85 gledaliških del, večino velikih klasičnih vlog. Pozneje je bil nekaj let angažiran v gledališču na Reki in nato v Beogradu, Celju … V filmih pa je do leta 1958 odigral le nekajmanjših vlog; potem pa je dobil prvo večjo vlogo nemškega oficirja v Dobrem starem pianinu. Takrat, pravi, je v celoti začutil, kaj je film; odprl se mu je nov svet. Največjo prelomnico pa mu je prineslo leto 1960, ko so ga angažirali za tri nemške filme. Od takrat dalje je bil film njegov medij. Igral je v več kot 200 filmih, producenti pa so bili iz Nemčije, Italije, Španije, Anglije, Avstrije, Argentine, Švedske, Švice, ZDA, Kanade, Avstralije in Rusije. »Če bi bil še naprej redno angažiran v gledališču, to ne bi bilo mogoče; tveganje, da sem stopil v svoboden poklic, se mi je obrestovalo.«
Pripoveduje o » vseh podobah življenja s filmom « – od potovanj in hitenja, do takšnih in drugačnih avantur in razmerij. Pravi, da se je »prilagajal situacijam«, zato so se mu zgodila tudi srečanja z ženskami »by the way« (mimogrede); toda raje kot takšne »kratke stike« je imel osvajanja, ko se je posvetil ženski, ki ga je pritegnila – ali pa on njo.
Renée in Majda
Ko se je začasno preselil na Reko, je bil že poročen z operno pevko Evo. »Poročila sva se, ko sem bil star 24 let. Vsekakor sem bil premlad za zakon, ki je resna stvar.« Kot ilustracijo navede dve Shakespearovi deli: »Romeo in Julija je delo, ki govori o mladem paru in Julija je v tem odnosu vodilna, zrelejša. To tudi pove, da je mlada ženska lahko mati, ker ima v sebi že odgovornost; mlad moški pa sicer lahko zaplodi otroka, nima pa zrelosti, da bi mu bil oče. V drugem delu, Antonio in Kleopatra, pa govori o starejšem paru, kjer pa je vodilni on – Antonijo je v svoji zrelosti odgovoren in suveren moški, ki ve kako in kaj …«
Renée pa je spoznal na Reki in sicer na večerji, kamor sta bila oba povabljena. Na Reki je živela pri dedu, ki je imel ugledno mesto v avstrijski mornarici. To je bila ljubezen na prvi pogled. Ločitev od prve žene ni bila travmatična in ostala sta prijatelja vse do njene smrti. Renée Podhorsky je izhajala iz plemiške družine; njihov rod sega v 15. stoletje. Na Madžarskem so imeli svojo evangelistično faro, vendar plemiškega porekla niso poudarjali; nasprotno, bili so zelo liberalni. Njen praded je sodil med vodilne jezikoslovce, saj je obvladal dal kar 42 jezikov; že kot mladenič je prevajal iz stare grščine, pozneje pa je bil profesor na Sorboni. »Renée je bila čudovita, šarmantna, inteligentna, duhovita, romantična in – realna. Skratka, bila je prava dama. Najino skupno življenje je bilo čudovito.« Po njeni smrti se dolgo ni mogel pobrati.
Težko je doseči takšen odnos, kot sta ga imela z Renée: »V ženski vedno iščem osebnost; njena zunanja pojava mora izžarevati tudi njeno vsebino. Biti mora vabljiva in zanimiva in imeti mora karakter.« Poudari tudi, da se z leti odnos do nasprotnega spola spremeni; kot mladenič je bil bolj vihrav, dinamičen; vendar je vse življenje iskal tudi notranji kontakt. »Z leti pa si človek želi umirjen, harmoničen odnos brez stresov.« Zato je vesel, da je našel prijateljico, s katero se zelo dobro razumeta, čeprav je precej mlajša od njega. Poudari, da je težko najti človeka, s katerim si v sozvočju, zato je v tem odnosu zelo srečen. Sicer ne živita skupaj, sta pa le en kilometer narazen. Pojasni pa tudi, zakaj je to dobro: »Poroka je pogodba, ki je neke vrste garant za marsikaj, vendar sčasoma lahko tudi uniči romantiko. Če nisi poročen, se moraš vsak dan znova potrjevati in dokazovati svojo ljubezen. Zato se vsak dan znova potrudiva drug za drugega, se pričakujeva, se veseliva … Čeprav zveni čudno, ljubezen potrebuje svobodo, da lahko raste, da se razvija in da lahko traja.« To je tudi njegov kredo. Sicer pa poudari, da išče družbo mlajših ljudi, saj tako hodi v korak s sedanjostjo.
Femme fatale
Mnogo zanimivih žensk je srečal, ki so mu ostale v spominu; od gimnazijske profesorice fizike, pri kateri pa so fantje – bolj kot fiziko – občudovali njene lepe noge … do Elizabeth Taylor in še mnogih drugih dam. »Elizabeth Taylor sem spoznal na snemanju Sutjeske, kjer je njen mož Richard Burton igral Tita. Spremljala ga je skupaj z otroki – s svojimi in posvojenimi. Bila je velika dama z neverjetno lepimi očmi. Toda ni se obnašala vzvišeno, bila je prijazna in zato smo začetne zadržke hitro premagali, saj si je celo želela pogovorov.« Danes, pravi, da takšnih dam skoraj da ni več. Kot tudi ni »usodnih žensk«, čeprav ta naslov pri nas podeljujejo in pri tem očitno ne vedo, kaj 'femme fatale' sploh pomeni. »Femme fatale je izraz, ki je nastal v 19. stoletju, klasičen primer »femme fatale« pa je Dama s kamelijami. « Jezi ga pogosta in nepravilna uporaba tudi drugih pojmov, saj se tako izgublja prvoten pomen, vsebina pa je zato razvrednotena: »Ne le femme fatale, tudi genialec, umetnik in še bi lahko našteval, so besede, ki jih pripenjajo marsikomu, ki to ni.«
Slog življenja Demetra Bitenca je za današnji čas skoraj nepojmljiv. Vedno urejen in uglajen izraža spoštovanje ljudem okoli sebe in dogodkom, ki se jih udeležuje. Zato ga moti, da nekateri prihajajo tudi na svečane prireditve nespodobno oblečeni; celo v kavbojkah – s tem razvrednotijo dogodek in sebe! Opaža, da se sicer počasi le izboljšuje kultura oblačenja, še zlasti pri ženskah; problem pa je čas! Kajti ženska gre zjutraj v službo, ki traja do večera, in od tu v gledališče, na zabavo. »Včasih pa so se preoblekle večkrat na dan!«
Kritičen je do neselektivnega povzemanja modnih smernic; neprimerno je, da ženske – ne glede na postavo ali na leta – nosijo minice: »Človek mora imeti svoj slog, ki odraža njegovo osebnost, trendom pa lahko sledimo le do neke mere, ne pa, da se jim v celoti podrejamo. «
Doda, da danes žal tudi ni časa in ne posluha za pozornosti, za drobne stvari, ki lepšajo odnos in življenje. Ugotavlja, da ni več osvajanja in dvorjenja, ampak le »skoki v posteljo«, da so današnje zabave pogosto plehke, včasih celo vulgarne. Zato se rad spomni svojega skoraj desetletnega rimskega obdobja; bilo je to v času »dolce vita« (sladko življenje). Na enem od snemanj se je spoprijateljil z ameriško igralko (noče navajati imen); ta pa se je pozneje poročila z italijanskim plemičem. Pogosto ga je povabila na njihove zabave, kjer so bili ljudje iz politike, gospodarstva, visoki cerkveni dostojanstveniki, umetniki itd. »Ko so se pozno ponoči zredčile vrste povabljenih, je na koncu ostal le še intimni krog gostiteljev in takrat se je šele začela prava večerja in prava zabava. To so bile »nobel« zabave v velikem slogu – pogovori ob prijetnem druženju – kot hvalnice življenja.«
Demeter Bitenc se ne pusti speljati v ta sedanji površni svet, ampak se umika v svoj krog prijateljev, somišljenikov in v svojo intimo. K dvema čudovitima ženskama – hčerki Marini in prijateljici Majdi. Tu je življenje lepo, čustveno bogato in harmonično.
