Bogdan se nas je prav razveselil, ko smo ga poklicali in se napovedali na obisk in pogovor. V Trbovlje, kjer je bil nekoč župan, pa so ga potem kar malo pozabili. Bil je gromoglasen državni poslanec, morda preveč, in po izpadu stranke iz parlamenta ni dobil nobene službe. To ga je tako prizadelo, da je zbolel za depresijo, popuščati mu je začelo srce. Trajalo je precej časa, da se je pobral. Kajenju se pa ne bo odpovedal, pravi. Rešujejo ga ustvarjalnost, pisanje, slikanje, druženje, sprehodi. In pozitivne misli in vodilo »korak za korakom«.
Slovenska javnost se vas gotovo spomni kot radijca, nato televizijca, pa kot poslanca v parlamentu in trboveljskega župana. Potem ste pa kar izginili iz javnosti. Kam?
Ker sem zelo nemiren človek, sem res zamenjal več poklicev. Najprej sem bil na trboveljskem radiu, pet let na TV Slovenija, kot urednik v uredništvu razvedrilnega programa, potem spet na radiu. V politiko sem šel, ker sem radoveden in me je zanimalo, kaj je na »drugi strani reke«. Leta 2000 sem bil kot član Slovenske nacionalne stranke sprejet v parlament in tam sem bil tri mandate, skoraj dvanajst let. To je bil zanimiv čas, a sem šel v to naivno, neumno, da bi naredil kaj pametnega in po ljudsko povedal, kaj je narobe. A to je bil boj z mlini na veter. S svojim delom sem bil sicer zadovoljen, mislim, da sem bil tistih enajst let dokaj uspešen. Od leta 2002 do 2010 pa sem bil v vmesnem obdobju dva mandata še župan občine Trbovlje, to je bilo takrat še združljivo. Potem pa sem sam sebi pljunil v skledo, bil sem pobudnik tega, da sta ti dve funkciji nezdružljivi, in sem se moral odločiti, kaj bom. Odločil sem se za poslanca, čeprav bi bil kot župan zagotovo spet sprejet. Odločil sem se narobe – leto pozneje je šla stranka iz parlamenta, isti dan je umrla in takrat se je začela moja kalvarija. Eno leto sem bil preskrbljen, potem pa sem pristal na Zavodu za zaposlovanje, kar me je zelo potrlo. Po toliko letih dvojnega dela si nisem predstavljal, da bom kljub pridnosti pristal na zavodu. Kot posledica stisk in stresa se mi je pojavilo hudo popuščanje srca, dobil sem spodbujevalnik z defibrilatorjem. Avgusta leta 2013 so me invalidsko upokojili. Tako so bila moja zadnja leta kar travmatična, ni mi bilo dobro.
Bili ste na vrhu, poslanec in še župan, potem pa kar naenkrat ročna zavora!
Carski rez. Še hujše je bilo pa to, da so me vsi pozabili! Potreboval sem tri leta zaposlitve do redne upokojitve, a vsi, ki sem jim kdaj pomagal, so pozabili name. Napisal sem kakšnih 150 prošenj, a niti eden mi ni hotel pomagati. Ker me niso več potrebovali.
Ker ste bili politično truplo?
Absolutno. In star sem bil 55, 56 let.
A imeli ste dovolj znanja.
Saj to me je najbolj bolelo! Še danes me pokličejo znanci, parlamentarci iz tujine, od naših pa niti eden. Največ stikov imam s Sašem Pečetom. In posledica tega, da sem se moral tako naenkrat ustaviti, pasti z višine na dno, je bila tudi depresija. Huda depresija.
Kako pa ste spoznali, da ste v depresiji?
Imel sem hudo tesnobo, brezčutnost, apatijo, nedelavnost, črne misli, nisem se družil z ljudmi, izogibal sem se tudi domačim, nisem se hotel pogovarjati … Malo sem se tolažil z alkoholom, a na srečo ne preveč. Vedel sem, da to ne vodi nikamor. Po letu dni sem spet s pokončno glavo šel ven, na ulico, nekateri so me pozdravljali, drugi ne. Potem pridejo družinske in materialne težave, to je bil kar globok padec. Do vratu sem bil v blatu. Če si ne bi bil priznal, če bi bil gojil žalost in jezo do sveta, ne bi nikoli prišel ven. A sem zlezel. Kmalu se bo upokojila tudi žena in potem mi bo lažje, ker bova dva. Sam ni dobro biti. Skrbim tudi za ostarelo mamo. Dobre odnose imam s sinovoma, eden živi na Primorskem, dela v Luki Koper, drugi živi tukaj.
Kako ste zlezli ven?
Povedano po pravici, s pomočjo psihiatra, brez njega ne bi šlo. Pojasnil mi je, da sem hudo bolan, da je to resna bolezen. Najprej sem dobil zdravila, antidepresive, a mi niso dobro deli. Nekako so me držali na dnu. Zato sem jih po letu in pol opustil. Psihiatra sem nehal obiskovati, ko mi je povedal vse, kar mi je imel povedati, a pogovori z njim so mi pomagali ven. Odločil sem se, da bom začel živeti drugače: spet bom hodil med ljudi, začel slikati, ustvarjati, aktivno živeti. Kupil sem palice za nordijsko hojo in hodil na sprehode. In danes sem čisto zadovoljen s tem, kar sem dosegel v preteklosti, tudi s svojim poklicnim življenjem, od televizije do politike. Na posteljnini preteklega dela mirno spim. Sebe moraš ceniti, ne smeš izgubiti samospoštovanja. Vmes sem ga izgubil. In ko sem si začel to priznavati, sem splaval.
Torej ste morali spremeniti razmišljanje?
Da, samo to. Ni lahko, ampak brez tega ne gre. In nazaj sem moral dobiti samospoštovanje.
Ste brali kakšne knjige o boleznih, depresiji?
Sem. V povezavi z alkoholizmom, o depresiji. Prebral sem kar nekaj knjig.
Kako pa je bilo z alkoholom, kako ste se ga rešili?
Ja, to pa ni drugega, kot da nehaš! (smeh) In da zamenjaš družbo. Saj se nisem opijal, a vsak dan sem spil nekaj malega. In seveda tudi doma niso bili veseli. Meni se to kar hitro pozna pri govorjenju. Kakšnih resnih posledic na srečo še ni bilo, nisem še bil zasvojen. In sem prenehal. Pri depresiji pa ni tako preprosto. Premlad sem še za vse te bolezni.
Kaj je bilo s srčnim popuščanjem, za to ste bili res še premladi.
Srce mi je delalo samo še 15-odstotno. Imel sem srečo, da sem šel na koronografijo, in so me poslali naprej na preglede ter čez teden dni na operacijo. Moj spodbujevalnik dela nenehno, ne samo občasno. In zdaj sem na 45 odstotkih, to je zadovoljivo. 60 odstotkov bi bilo normalno za moja leta, minimalna meja.
In to popuščanje pripisujete posledicam stresa?
Srčno popuščanje je posledica prevelikih naporov in nezdravega načina življenja. Opazil sem, da sem zadihan, da ne zmorem naenkrat po stopnicah, noge so mi zatekale. Če me ne bi pravočasno operirali, bi bil kandidat za novo srce. A zaradi svojega kajenja bi bil na vrsti čisto zadnji.
Kaj pa je z vašim kajenjem?
Nič. Kadil sem in kadil bom. Bral sem, da abstinenčna kriza hudega kadilca traja od tedna do deset dni, potem pa naj bi popustila. Potem se nevroni v glavi povežejo z drugimi stvarmi. A ne bom se odvadil. Kadil bom, dokler bom. Saj sem tudi astmatik, a … ne bom preveč jamral, da me ne bodo imeli za Jeremijo iz Alana Forda. (smeh)
Pred depresijo ste bili zavzet slikar in pisec, napisali ste dva kriminalno politična romana, politična trilerja.
Slikam že 25 let, obe knjigi pa sta nastali v prvem letu, ko sem bil na zavodu. Z njima sem se malo tolažil, mislil pa sem, da bom tudi kaj zaslužil, a nisem. Prodalo se je kakšnih 400, 500 izvodov vsake.
Zaplodili ste sina, napisali knjigi, ali ste posadili kaj dreves?
Zaplodil dva sinova, posadil več dreves, imel čez sto razstav, izdal sem zgoščenko, ki sem jo delil prijateljem. Za 50. rojstni dan sem pel na Melodijah morja in sonca, to je bila moja želja, pesem je celo dobila nagrado žirije za glasbo.
Kaj vas zdaj zaposluje?
Spravljam se k pisanju tretje knjige, na temo depresije in alkohola. Iz izkušenj bom napisal »napol« avtobiografski roman. Obljubil sem si, da še letos. Ko se lotim pisanja, me je težko spraviti stran. Tudi sliko naredim od začetka do konca, brez premora.
Koliko slik ste naslikali?
Nekaj sto. Veliko sem jih dal v dobrodelne namene, ravno pred nekaj časa eno na dražbo za fantiča z multiplo sklerozo. Kupila jo je menda občina, za 600 evrov, in sem zadovoljen, da sem naredil nekaj dobrega. Pred leti pa je prvo mojo podarjeno sliko kupila županja Vika Potočnik, prav tako na dražbi, prav tako za 600 evrov, za onkološki oddelek Pediatrične klinike.
Med depresijo niste slikali?
Ne, še žarnice se mi ni dalo zamenjati ali sendviča narediti, čeprav sem bil lačen. Bil sem čisto brezvoljen. ¶Se ukvarjate z jogo, meditacijo? Malo sem poskusil, a fizično tega nisem sposoben, joga je kar zahtevna, čeprav ni videti. Zame je že telovadba preveč. Malo razmigavanja zjutraj.
Kako zdaj gledate na vse te svoje izkušnje z boleznimi, srcem, depresijo? Zdaj sem kar zadovoljen. Rad tudi govorim o vseh svojih težavah, da se ljudje lahko kaj naučijo iz tega in vidijo, kaj jih lahko še čaka v življenju. Nikomur pa se nočem smiliti.
Imate kakšen nasvet, kako je treba živeti?
Vsak mora zase najti način življenja, ki mu ustreza, o tem razmišljati, se opazovati in delati korak za korakom. Jutri je nov dan.
Smisel življenja?
Je en sam: živeti. V dobrem in slabem. Če ne veš, kaj je slabo, ne veš, kaj je dobro. Spoštovati bližnje, ki so ob tebi, ko ti je hudo in imaš težave. Smisel življenja pa je življenje samo. Moraš živeti in si najti kakšno veselje
Kakšno je življenje s srčnim spodbujevalnikom?
»Primerno mojim letom, 62 jih imam. Normalno življenje je dovoljeno, veselje, hoja, rahel tek, ne morem pa biti vrhunski alpinist, igrati košarke, rokometa, teči na sto metrov, ne smem dvigati težkih predmetov, lahko pa plavam. Ne smem skozi skener na letališču, ker lahko sproži napačno delovanje spodbujevalnika. Ne smem v termoelektrarno. Sicer pa od seksa do normalne prehrane, vse to je dovoljeno.«
Kako gresta skupaj seks in depresija?
»Nikakor. Depresija uniči spolno slo, človek ni impotenten, ampak je slaba erekcija posledica depresije, nezainteresiranosti, nejevolje, utesnjenosti, strahu pred neuspehom … to pride vse naenkrat. Breme je veliko. In je obdobje, ko seksa ni. Iskati moraš duševne zadovoljitve – biti moraš čist, urejen, z normalno zunanjo podobo, da greš med ljudi, se pogovarjaš. Tudi s partnerjem o seksu. In potem počasi pride nazaj. Korak za korakom.«
Z branjem nad depresijo
»Sem velik knjigojed. V depresiji je dobro, če misli preusmeriš z branjem knjig. Prebiral sem romane, ki so doživeli ekranizacije, pa tudi Cankarja, saj sem v njegovih delih videl, kako so živeli včasih, da so bili še na slabšem, kot sem sam. Zaradi depresije pa sem rad prebiral tudi kriminalke in trilerje, da sem vso jezo preusmeril v negativca v teh knjigah. In se prepričal, da dobro zmaga nad zlim.«
