Glede svoje karierne poti je Zakrajšek med drugim povedal, da je moral leta 2002 zaradi odločitve politike iti v tujino. "Veste, kdo je bil takrat na oblasti in kdo je kadroval v NLB," je dejal in na Logarjevo vprašanje, če finančni minister, odgovoril, da predsednik vlade. "A kadrovik je bil nekdo drug. Ne bom razlagal javno," je dodal.
Na vprašanje, ali se čuti odgovornega za bančno luknjo, je odgovoril, da se subjektivna odgovornost presoja "vemo, kje", objektivna pa da vedno obstoja. "Vsak je imel določena pooblastila in določeno odgovornost. Je pa ta bančna luknja ena nesrečna zgodba," je ocenil, a za njo po njegovem stojijo imena in priimki. Obseg bančne luknje se mu zdi "absolutno diskutabilen". Bistvo zanjo pa je po njegovem to, da je bila rast kreditnega portfelja "absolutno previsoka, za kar je odgovorna centralna banka" ter "katastrofalno počasen odziv na krizo".
Kot na pričanju pred prvo bančno komisijo je spomnil, da je v letih 2009 in 2010 iz slovenskega prostora izšlo 11 milijard evrov denarja, saj so tuje banke v Sloveniji poslale denar bankam maticam. Zato so podjetja iskala vire pri domačih bankah, "ki so bile preveč radodarne", je ocenil.
Izrazil je obžalovanje, da se v drugi bančni sanaciji oblast ni obrnila na monetarne strokovnjake, ki so uspešno izpeljali prvo sanacijo. "Sanacija bi bila mnogo cenejša, če bi bil koncept drug," je menil. Ponovil je tudi stališče glede reševanja obveznosti do hrvaških varčevalcev, ki jih je podal na zaslišanju pred prvo komisijo.
Nekaterih dokumentov se ne spomni
Čeprav je zatrjeval, da je LHB ob svojem slovesu pustil v dobri kondiciji, se večine poslov, ki mu jih je kot primere neprimernih bančnih praks našteval predsednik preiskovalne bančne komisije Anže Logar (SDS), ni spomnil. Večkrat je protestiral, da Logar bere iz dokumentov, ki se jih sam ne spomni in jih nima "pred seboj".
Logar ga je denimo povpraševal o poslih banke z družbo SCT, kjer je bil Zakrajšek tudi predsednik nadzornega sveta. Zanimal ga je posel, ko se je podružnica LHB v Ljubljani zadolžila pri SCT, hkrati dala kredit Delfiju v lasti vodilnih SCT, ta pa isti dan kredit LHB Ljubljani z zastavljenimi deleži v SCT, ki bi v primeru neplačila prešli v last Defija. Zakrajšek se posla ni spomnil.
Logarja je zanimala tudi zgodba prodaje LB Maksima Istrabenzu in nazaj NLB, vloga Igorja Bavčarja v nadzornem svetu LHB in povezave. A Zakrajšek je zatrdil, da je sam iz Maksime odšel na željo kadrovika, ki pa ga ni želel poimenovati. Na vprašanje, zakaj je imela Maksima Holding v istem času v LHB boniteto a, v NLB pa c, ni znal odgovoriti.
Tudi o kreditiranju podjetij iz bančnih oaz, kot so Bahami, Britanski Deviški otoki, katerih skupna točka naj bi bilo kreditiranje poslov po Balkanu, ni vedel nič. Logar mu je predočil primer kreditiranja Light blue trading iz Bahamov, kjer v kreditni mapi ni bilo niti kreditne pogodbe, posel pa je imel znake pranja denarja. Zakrajšek ni vedel ničesar, je pa Logarju obljubil, da bo pri kolegu, ki je bil zadolžen za kreditiranje, preveril te podatke.
Zakrajšek je zatrjeval, da so poslovali v skladu z zakoni in predpisi ter ni poznal poročil nadzornih institucij, ki so poročale o slabem upravljanju s kreditnim tveganjem, tveganih poslih ipd. Skliceval se je na ugotovitve hiše Ernst & Young, ki jih sam ni videl. A mu je Logar povedal, da je tudi ta hiša ugotovila podobno kot druge.
Tega, da banka ni imela ustrezno oblikovane politike kreditiranja in zavarovanj, na kar je leta 2007 opozorila služba za notranjo revizijo NLB, se ni spomnil. Je pa Logarju predlagal, naj komisija zasliši še druge člane uprave LHB, kot na primer Nikolo Mrkiča, dolgoletnega člana uprave, in Vlada Juraka, pa tudi Matjaža Jevniška, ki ga je nasledil na čelu banke.
"Luknja se ne začne s podelitvijo kredita," je poudaril ter zagotavljal, da so bili vsi krediti zavarovani. Zakaj jih pozneje niso unovčili, ni vedel povedati. "Vprašajte tistega, ki je bil za mano," je predlagal. Sicer pa so kreditne mape, kot je dejal, obsežna zgodba: "Jaz sem bil samo predsednik ..."
