Kako se vrvež ruske prestolnice, človeškega mravljišča z najmanj dvanajstimi milijoni prebivalcev (toliko je uradno prijavljenih), razlikuje od idilične Ljubljane, smo spoznali že v prvih urah. Čeprav je bil petek zvečer, so bile ceste zatrpane z avtomobili, turisti pa smo se drenjali med še vedno številnimi potniki v umetniško dodelanih postajah moskovskega metroja v središču mesta.
Vlaki podzemske železnice so nenehno prihajali in odhajali, ljudje so hiteli po visokih tekočih stopnicah, pod katerimi so v steklenih kletkah sedele že vidno utrujene nadzornice, ki pazijo na varnost potnikov na stopnicah. Da bi zagotovili varnost pred terorističnimi napadi, pa so obvezni strogi varnostni pregledi pred vstopom v metro. Z varnostniki smo se nenehno srečevali na številnih točkah v mestu, medtem ko policije v Moskvi in v drugih krajih, ki smo jih obiskali, skoraj nismo opažali.
KAM SO VSI BREZDOMCI ŠLI?
Moskovski metro deluje od leta 1935 in je največji v Evropi. Z rastjo mesta se nenehno širi, ima že dvesto postaj, z njim pa se dnevno prepelje že devet milijonov potnikov! Kljub tej množici na metroju, pa tudi na drugih javnih prostorih nismo opazili nobenih odvrženih cigaretnih ogorkov, papirčkov in plastenk. Pa tudi ne beračev, brezdomcev ali ljudi, ki so pregloboko pogledali v kozarec. No, vsaj mi jih nismo videli, z izjemo mladega dekleta na postaji metroja. Kje neki se zadržujejo ti ljudje z družbenega obrobja, smo se spraševali? Nismo pa mogli spregledati izrazite nenaklonjenosti, ki jo domačini kažejo do priseljencev iz kavkaških in azijskih republik nekdanje Sovjetske zveze, pa tudi do prišlekov iz Kitajske in drugih azijskih držav, ki v Rusiji prebivajo in delajo »na črno«. Zaradi teh ilegalnih priseljencev je uradno število prebivalcev Moskve manjše od dejanskega.
KREMELJ IN RDEČI TRG
Je mogoče povedati še kaj novega o najbolj obiskanih turističnih točkah v Moskvi? Ogledali smo si mesto s cestne in rečne strani, obiskali smo nekdanjo mestno utrdbo Kremelj, nekaj katedral, Tretjakovsko galerijo, muzej Borodinske bitke in trgovsko središče GUM. Ob robu Rdečega trga je tudi nas presunila lepota znamenite katedrale Vasilija Blaženega. Znotraj kremeljskega obzidja je še nekaj cerkvenih hramov; v katedrali Marijinega vnebovzetja so kronali ruske carje, katedrala nadangela Mihaela pa hrani grobnice vladarjev iz dinastije Rurikov. Veličina ruske države se med drugim razkriva v kremeljskih muzejih orožja in carskih zakladov, v katerih je nakopičenih ogromno dragocenosti, orožja, vladarskih kron, darov, okrasja, slavnostnih oblek, kočij in drugega. Na temni strani te bleščeče preteklosti pa ostajajo usode, trud in trpljenje ljudi, ki so to bogastvo ustvarjali.
Radi bi pokukali še v tisti del Kremlja, kjer je sedež predsednika Ruske federacije, a je ta del zaprt za nepovabljene obiskovalce. Namesto tega smo se sprehodili po slovitem Rdečem trgu, prizorišču vojaških parad ob dnevu zmage, ki se začenjajo ob udarcih ure v Kremeljskem stolpu. Izvorno ime Rdečega trga pa ni povezano z Rdečo armado in »rdečo revolucijo«; beseda »krasnij« v ruščini pomeni tudi lep.
Vrsta radovednežev, ki je v nedeljskem dopoldnevu čakala na ogled Leninovega mavzoleja in grobov nekdanjih sovjetskih voditeljev ob zidu Kremlja, je bila veliko krajša od tistih, ki jih poznamo iz starih fotografij. Eden od naših sopotnikov je z ljubljanskim Akademskim pevskim zborom Tone Tomšič Leninov mavzolej obiskal pred petdesetimi leti in takrat so člani zbora kot tuja »delegacija« vrsto čakajočih preprosto obšli. No, mi protekcije nismo potrebovali, v družbi državljanov Rusije in turistov z vsega sveta smo razmeroma hitro, kljub še enemu varnostnemu pregledu, prišli do zatemnjenega, praznega prostora, v katerem že več kot devetdeset let leži Leninovo balzamirano truplo. Kako dolgo še? Stalin je že zdavnaj pokopan ob kremeljskem zidu, Leninov mavzolej, ki je uvrščen v Unescov seznam svetovne dediščine, pa ostaja. Vztrajajo pa tudi mnogi Leninovi spomeniki in ulice po ruskih krajih.
KREPITEV PRAVOSLAVJA IN POTROŠNIŠTVA
Ob reki Moskvi, nedaleč od Rdečega trga, stoji največja moskovska katedrala Kristusa Odrešenika. Zgradili so jo v 19. stoletju kot spomin padlim v vojni z Napoleonom, leta 1931 pa so jo po Stalinovem ukazu porušili. Načrtovane palače Sovjetov na tistem mestu niso postavili, tudi zaradi vojne, po njej pa so v gradbeni jami uredili velikanski plavalni bazen. V devetdesetih letih, po spremembi oblasti, so katedralo ponovno zgradili v prvotni obliki. Podobno usodo so doživeli številni sakralni objekti v Rusiji, ki jih obnavljajo oziroma so jih že obnovili ob veliki podpori države. Prazničnih verskih obredov v katedrali Kristusa Odrešenika, ki jih vodi patriarh, se redno udeležuje tudi najvišje državno vodstvo.
Velike spremembe so se po propadu prejšnjega družbenega sistema dogodile tudi na drugih področjih. Med najbolj opaznimi sta dvig življenjske ravni in hiter razvoj potrošništva. V nekdanjo največjo trgovino v Sovjetski zvezi, imenovano GUM, ki stoji ob Rdečem trgu, so zaradi njene boljše založenosti prihajali nakupovat ljudje iz vse države. Danes v tem ogromnem trgovskem poslopju najdete najbolj uveljavljene svetovne trgovske znamke, saj Moskva slovi po kupni moči svojih bogatašev. Navadni smrtniki imajo na izbiro trgovine s prijaznejšimi cenami in ljudje na ulicah sledijo isti modi kot drugje po Evropi: nekateri so oblečeni nadvse izbrano, drugi športno, tretji skromno. Tudi vozni park na največkrat prenatrpanihmoskovskih ulicah in primestnih cestah se ne razlikuje od našega. Po besedah naše ruske vodičke so plače v Moskvi v primerjavi z manjšimi kraji precej višje, zato prestolnica kot magnet privlači ljudi od blizu in daleč. Družbene razlike so se tudi pri njih povečale in mnogi, zlasti upokojenci, morajo preživeti s skromnimi dohodki. Rubelj je zaradi finančne krize, nižjih cen nafte in mednarodnih gospodarskih sankcij po zasedbi Krima izgubil precej vrednosti, vendar so cene osnovnih živil in potrebščin nižje kot pri nas, nižje so najemnine v še vedno prevladujočih manjših stanovanjih, cenejši so stroški ogrevanja, otroški vrtci in še kaj. Kljub brezplačnemu osnovnemu zdravstvu pa tudi v Rusiji ne gre brez medijske podpore dobrodelnim akcijam, s katerimi zbirajo denar za zdravljenje težko bolnih otrok. In čeprav gradijo v Moskvi poleg poslovnih stavb veliko novih stanovanj, je nakup stanovanja, podobno kot pri nas, za mnoge nedosegljivi sen.
ZGODOVINSKI KRAJI »ZLATEGA PRSTANA«
Ime »Zlati prstan« je pred petdesetimi leti prvi uporabil ruski novinar, ki je opisoval zgodovinska mesta v namišljenem krogu severno in vzhodno od prestolnice. Prvotnim osmim mestom v tem krogu se v zadnjem času pridružujejo še nova, v skladu s potrebami hitro rastoče turistične ponudbe. Mi smo obiskali tri kraje »Zlatega prstana«v bližini Moskve, ki so znani po svoji zgodovinski vlogi pri oblikovanju ruske kulture in države.
SUZDAL, MESTO MUZEJ
Suzdal je z deset tisoč prebivalci najmanjši med vsemi mesti »Zlatega prstana«, a je v njem ohranjenih čez tristo zgodovinskih, večinoma sakralnih spomenikov, zato ga upravičeno imenujejo mesto muzej. Kraj ima dolgo zgodovino, že v 11. stoletju je bil sedež istoimenske kneževine. Med številnimi cerkvami in samostani v Suzdalu je tudi znani Pokrovski ženski samostan, v katerega so srednjeveški velikaši »odlagali« svoje nezaželene ali neubogljive žene, hčere in sestre. Samostan so v času sovjetske oblasti zaprli, danes ponovno deluje, vendar ni odprt za obiskovalce. V Suzdalu je muzej lesnega stavbarstva na prostem, precej lesenih stanovanjskih hiš vidimo tudi na ulicah in celo hotel, v katerem smo prenočili, je domiselno zgrajen iz debelih brun. Tradicionalne lesene hiše smo opazovali tudi med vožnjo iz Moskve v kraje »Zlatega prstana« in opazili smo, da je nekatere že krepko načel zob časa. Po besedah vodičke v njih največkrat živijo starejši ljudje, ki nimajo denarja, moči in volje, da bi se lotili popravil. Mladi zaradi nižjih plač in manjše izbire delovnih mest kljub napredku na podeželju še vedno odhajajo v mesta.
Suzdal je znan še po »prvih sovjetskih milijonarjih «, ki so obogateli s pridelovanjem kumaric na svojih ohišnicah. V času Sovjetske zveze, ko je v trgovinah močno primanjkovalo zelenjave (in vsega drugega), so podjetni suzdalski pridelovalci kumar zaslužili več denarja, kot so ga lahko porabili. No, danes s tem nimajo več težav, kumaram, ki jih še vedno pridelujejo, pa so postavili celo spomenik.
VLADIMIRSKA »ZLATA VRATA«
Vladimir je največji med kraji Zlatega prstana, ki smo jih obiskali. S tristo petdeset tisoč prebivalci je živahno industrijsko in upravno središče. Mesto je bilo v 12. stoletju sedež knežje in cerkvene oblasti, dokler po napadu Mongolov, ki so ga delno požgali, njegova moč ni oslabela. S svojo izvirno arhitekturo in poslikavami nam o mojstrstvu srednjeveških graditeljev pričajo čudovite vladimirske katedrale. Dobro so ohranjena tudi mestna »zlata vrata«, ki so bila del srednjeveškega mestnega obzidja. Čez Vladimir je že od nekdaj vodila glavna cesta iz Moskve proti vzhodu, zato so skozi ta vrata stoletja hodili tudi kaznjenci, ki so jih pošiljali v Sibirijo. Ko se je v 18. stoletju ob obisku carice Katarine Velike njena kočija zagozdila v mestnih vratih, so promet speljali levo in desno ob njih, kar je pripomoglo k temu, da se je njihova podoba obdržala do današnjega časa.
SERGIJEV POSAD, SRCE RUSKEGA PRAVOSLAVJA
Za gozdovi, ki se širijo severno od Moskve, je sredi 14. stoletja mladi Sergej Radoženski postavil majhno leseno cerkev in tako zasnoval Sergijev Posad, poznejši mogočen samostan oziroma lavro svetega Sergeja in svete Trojice. Naziv »lavra« pripada v pravoslavni cerkvi pomembnim moškim samostanom. Eden največjih ruskih svetnikov, Sergej Radoženski, se je zavzemal za združitev ruskih kneževin in za duhovno prenovo ljudstva, zato se njegovim relikvijam v katedrali svete Trojice v Sergijevem Posadu še danes priklanjajo množice vernikov. Sergijev Posad je bil pomemben romarski kraj že v srednjem veku. V samostan so iz Moskve romali in se potrebi v njem skrivali velikaši, knezi in carji, ki so jim sovražniki stregli po življenju. Kraj je ravno prav odročen, zato ga niso pogosto oblegali, njegovega obzidja pa niso nikoli zavzeli. V letih po sovjetski revoluciji so samostan in njegove cerkve zaprli, kraj pa so po nekem revolucionarju preimenovali v Zagorsk. Med 2. svetovno vojno je Stalin iskal in tudi dobil podporo pri vernikih in ruski pravoslavni cerkvi, v zahvalo so po koncu vojne samostan vrnili cerkvi in dovolili verske obrede. Sergijev Posad, ki so mu prvotno ime vrnili šele leta 1991, je postal duhovno in romarsko središče ruske pravoslavne cerkve; sedež ruskega patriarha pa je sicer od leta 1983 v Moskvi.
Galerija
Poglej vse fotografije (8)
