Donedavnega smo jo poznali predvsem kot odlično novinarsko pero, komentatorko, avtorico potopisnih reportaž in prevajalko, zadnje čase pa je njeno ime slišati predvsem v zvezi s pisanjem in literaturo – ter znanostjo. Literaturo zaradi tega, ker sta v zadnjih dveh letih izšli dve njeni knjigi, izbor esejev in potopisnih reportaž, ki so nastajale za časopis Delo, Zakaj potujete v take dežele?, pred tem pa še literarni prvenec, zbirka kratkih zgodb s pomenljivim naslovom Česar ne moreš povedati frizerki. S svetom znanosti jo povezuje njena nova služba, saj je iz novinarske redakcije tako rekoč čez noč prišla v vrste elitne znanstvene ustanove, kot je ZRC SAZU, kjer skrbi za promocijo raziskovalnih rezultatov in ureja njihov spletni časopis.
Duhovita, z zmerno dozo (samo)ironije in filozofskega optimizma do današnjega časa hitrih vzponov in padcev, pripoveduje o svetu okoli sebe z nenavadne perspektive nekoga, ki si kot Kafka v senci za vsakogar lahko izmisli neko posebno, paralelno stvarnost. Zgodbo. Je ena tistih srečnic, ki v službi, ki jo opravlja zdaj, uživa in vidi v njej še velik potencial. Potovanja v nevarne kraje pa je, odkar je starejša in se je malo zresnila, kot pravi, prestavila v neki drugi plan.
Več kot deset let ste bili eno od najbolj prepoznavnih peres pri časniku Delo in Pogledih, potem pa ste se tudi vi znašli v valu odpuščanja, ki je na cesto postavil kar nekaj znanih novinarskih imen. Kako gledate na stanje novinarstva danes, na poklic, ki je vedno bolj podcenjen in vedno bolj izgublja prostor svojega delovanja?
Ne vem, če sem ravno sodila med najbolj znana imena tega časnika, saj nisem nikoli pokrivala tem, ki bi se znašle na prvih straneh, kultura pa zagotovo ne sodi mednje. Da so me odpustili, me ni presenetilo. Na to sem se pripravljala že nekaj časa. Že ko sem leta 2001 podpisala pogodbo o redni zaposlitvi, mi je bilo jasno, da tam ne bom delala do upokojitve, že takrat se je napovedovala kriza tiskanih medijev. Zanimivo je, da sem dobila odpoved, ker sem bila neposlušna in jezikava, kar naj bi bilo pravzaprav bistvo novinarstva, pogoj za ta poklic. Ko je uprava začela uvajati popolnoma nesmiselno normo 1350 vrstic na mesec za novinarje, sem namreč zastavila vprašanje, kakšna je norma uprave. Nanj nikoli nisem dobila odgovora in ga tudi ne čakam več, ker je jasno, da so tudi tej upravi šteti dnevi.
Stanje novinarstva je danes primerno reku za malo denarja malo muzike. To je zelo banalen rek, ki pa povzema bistvo. Stvari so jasne, ekonomski model medijev je postal nevzdržen, oglaševalci so šli drugam, pisci, vsaj nekateri, pa tudi. Temu se za zdaj še najbolj uspešno upirajo tedniki in mesečniki, kjer gre za branje, ki ni dnevno aktualno, saj ne zastara takoj. Sprijazniti se bo treba s tem, da se prodaja vsebina, ne pa oglasni prostor, kakor je navsezadnje nekoč že bilo.
Vendar ste ena tistih, ki je odšla z nekakšno fatalistično držo. Brez jadikovanja in obtožb, odvetnikov, pisanja po spletu … Nekje ste celo izjavili, da tega ne jemljete kot nekaj zelo tragičnega, ampak bolj kot priložnost za nove izzive.
Takrat sem si pravzaprav pošteno oddahnila, saj je za takšno vodstvo hiše, kakršno je bilo ob mojem odhodu, govorim o upravi in o vrhu uredniškega kolegija, pravzaprav poniževalno delati (zdaj pa je, kot slišim, še huje). Osebno sem bila vsakokrat, ko sem se morala s kom od njih soočiti ali pogovarjati, kar na srečo ni bilo prav pogosto, zelo žalostna. Njihov intelektualni domet je skromen, nekdo od zunaj si to težko predstavlja. Prav zato imam še toliko bolj rada in cenim svojo novo službo in ljudi, ki tukaj delajo.
V vas še zadrhti stara ljubezen po vonju in vsakodnevnem listanju časopisa, po redakcijskem adrenalinu?
Redakcijskega adrenalina tam, kjer sem delala, nisem prav veliko užila, ker nisem nikoli delala v dnevnopolitičnem delu časopisa. Kot gledam danes, sem se morda usmerila v novinarstvo pomotoma, morda predvsem zato, ker zelo rada pišem. Pri novinarstvu pa je seveda pomembno tudi, o čem pišeš, da imaš lahko neko družbeno angažirano držo, da se lahko izrekaš, posebej v mnenjskih besedilih. Tega pa nisem prav veliko počela. Berem še vedno veliko, ni pa ostalo več kaj veliko za brati. A ne občutim nobenih zamer, upam le, da se bo mojim nekdanjim sodelavcem postopoma uspelo rešiti. Še vedno ostajam naročnica časopisa.
Pomeni vaš »prestop« v umirjene akademske vode, kjer pri ZRC SAZU skrbite za promocijo raziskovalnih rezultatov, to, da ste zamenjali breg? Kaj pravzaprav počne novinarka, potopiska in pisateljica Agata Tomažič v tej novi vlogi?
Te vode niso tako mirne, kot se zdi. V instituciji, kot je Znanstvenoraziskovalni center SAZU, je zaposlenih več kot 300 ljudi, od tega 250 raziskovalcev, in vsi veliko in dobro delajo. Ena prvih nalog, ki sem si jih zadala ob začetku službe, je bila dopovedati ljudem, da ZRC in SAZU nista isto, čeprav je SAZU ustanovila ZRC, in to leta 1981. Akademija je stara in častitljiva ustanova, ki vedno dobro pretehta, kaj reče, ZRC pa pod svojim okriljem združuje 18 inštitutov, ki delujejo na področju družboslovja in humanistike, pa tudi naravoslovja, opravljajo pomembne in odmevne raziskave, ki zadevajo vse, pa naj gre za kakovost vode v kraških vodonosnikih ali za izdajo zadnjega temeljnega jezikovnega priročnika, Sinonimnega slovarja slovenskega jezika. ZRC obsega tudi založbo, ki izdaja knjige in pripravlja dogodke za najširši krog ljudi. Prav zato sem se tega dela lotila z veseljem, kot rečeno, delo s takšnimi sodelavci mi je v užitek. Ni pa to mirno delo v zatišju, daleč od tega, ves čas se veliko dogaja.
Zagnali ste ZRCalnik, spletni časopis ZRC-ja, torej se le niste povsem uprli svojemu novinarsko-uredniškemu nagonu, da pišete in objavljate?
ZRCalnik je nastal kot odgovor na situacijo v slovenski medijski krajini. Mediji, kakršni so, če niso ravno subvencionirani iz državnega proračuna oziroma ne delujejo kot javni zavodi, si prizadevajo predvsem za zaslužek, kar je razumljivo. Toda veliko branost in poslušanost ali gledanost najlažje dosežeš s škandaloznimi in senzacionalističnimi temami, ki pa nimajo veliko skupnega z znanostjo. Dosežki znanosti in delo znanstvenikov tako v medije vse redkeje zaidejo, zakaj ne bi torej izkoristili neverjetnih možnosti, ki jih ponuja svetovni splet in o njih poročali v spletnem mediju. ZRCalnik je neka takšna platforma, ki bo, upam, sčasoma prerasla v kaj večjega. Za zdaj jo promoviramo po ustaljenih kanalih, socialnih omrežjih itd., ko pa bo vpisan v razvid medijev, bo možnosti še več.
Kaj pa vsebinsko? Bo zavezan predvsem promoviranju in predstavljanju dosežkov, ki nastajajo v vaši ustanovi?
Seveda, predvsem to, saj gre za izjemno zanimive raziskave in objave, ki jih pišejo ljudje, ki so zelo pametni in razgledani, verjamem, da bo to pritegnilo tudi bralce, ki jih morda zanimajo še druga področja zunaj dnevnega časopisja. Poleg tega promocije ZRC ne gre razumeti kot nekaj strogo komercialno naravnanega, saj je delo raziskovalcev zvečine financirano iz javnih sredstev, zato ima javnost pravico izvedeti, za kaj gre njihov denar – v ZRCalniku se bodo o tem lahko poučili iz prve roke. Zato verjamem, da ima ZRCalnik še precejšen potencial. Za zdaj smo šele na začetku.
Znanstvenoraziskovalni center izda veliko strokovnih knjig, publikacij, ampak mi nekako ne izvemo kaj dosti o njihovem delu. Je akademski svet preveč zaprt, premalo zanimiv, da bi prišel v medije?
Mislim, da ne gre kriviti znanstvenikov. V bistvu je prav to moja naloga, da tisto, s čimer se ukvarjajo, predstavim v neki poljudnejši obliki širši javnosti, ne pa čisto vsem. Vedeti je treba, da je velik del knjig in publikacij, ki jih izdaja Založba ZRC, namenjenih tudi samo strokovni javnosti, se pravi ožjemu znanstvenemu krogu, znotraj katerega že imajo svoje odjemalce. In prav je tako. Seveda pa je veliko tudi takšnih izdaj, ki niso našle vseh, ki bi jih te teme zanimale. Morda, ker doslej niso znali dovolj dobro posredovati vesti o tem, a stvari se spreminjajo.
Še v novinarskih časih ste bili pojem za odlične potopisne reportaže in svež, bolj oseben način novinarskega pripovedovanja, komentiranja. Iz tega je nastala celo knjiga potopisov Zakaj potujete v take dežele. Kakšne dežele vas privlačijo?
Naslov sem vzela po stavku izraelskega carinika, ki mi ga je zastavil na letališču na Brniku, ko sem mu pomolila pod nos svoj potni list. Izraelski carinik vas je pregledal v Ljubljani? Ja, pri izraelskih letih te pregleda njihov človek že pred vkrcanjem na letalo. Vedela sem za ta postopek in sem zavestno naredila tako, čeprav so me opozarjali, naj tega ne počnem in si dam izdelati nov potni list. Toda, ker sem bila na službenem potovanju za svojo hišo na festival odrskih umetnosti v Tel Avivu, nad čimer je bedelo tudi izraelsko ministrstvo za zunanje zadeve, sem si to lahko privoščila. V potnem listu je carinik kaj kmalu naletel na žige Sirije, Libije, Maroka in drugih, samih Izraelu sovražnih držav, ki jih ni malo, in bil popolnoma zgrožen. Iskreno se je čudil, zakaj bi si nekdo želel potovati v takšne dežele.
Je imelo to zate kakšne posledice?
Potem so si me podajali različni agenti, Mosad itd. … (smeh), če ni to že neka nova zgodba. Sem pa prišla na cilj. In zdaj vem, da njihove uradne osebe, kljub visoko strokovni usposobljenosti, nimajo nikakršnega smisla za humor. (smeh)
Vaš slog je poseben, ne trudite se zliti z okoljem, domačini, ne pretvarjate se, da ste »povsod kot doma« in ne kujete iz tega pisateljskega kapitala vsevedne popotnice, potopiske. Brez deljenja nasvetov, kot to počnejo mnogi profesionalni popotniki. Včasih ste skoraj malo cinični, do enih in drugih …
Neumno je, da bi šel tja in se pretvarjal, kako si pameten. Največ, kar lahko narediš, ko nekam potuješ, je, da se čudiš. Ko prvič prideš nekam, največ vidiš. To je po mojem tudi eden glavnih razlogov, zakaj ljudje potujemo. Da vidimo nove stvari, mogoče v novih stvareh tudi stare. Kamor koli že greš, vedno pelješ s seboj sebe, samemu sebi ne moreš pobegniti. Sploh se ne delam, da sem kak popotnik, ne, sem turist. Kamor koli grem, sem turist, ker imam pri sebi povratno letalsko karto, in čeprav se zamaskiram z vojaškimi hlačami, gojzarji in ruzakom, sem vedno več kot očitno le turist.
Se potuje tudi pozimi in zakaj vedno samo v tople kraje? Popotniki neradi odkrivate kaj na bolj »hladnem« koncu, zemljevidu sveta? Vsi gredo vedno v Afriko, Azijo …
Predvsem, ker je tam ceneje. Z veseljem bi se podala tudi kam drugam, sploh nekam, kjer ni sonca, pred katerim se skrivam. Globalne turistične migracije, ki smo jim priča v zadnjih letih, so usmerjene v Azijo, zlasti Vietnam in na Tajsko. Če so mladi Britanci šli včasih na »grand tour« po Italiji, kjer so spoznavali umetnost in kulturo, danes potujejo na Tajsko, kjer se seznanjajo, recimo, z dostopnimi drogami, seksom in še čim. Posebej mladi, ki nimajo veliko denarja, gredo radi v Azijo, letalske karte do tja so relativno poceni. In tam je vse prilagojeno turistom, to je kuga sodobnega časa, ki uničuje te dežele. Nisem še bila tam, ampak si dobro predstavljam, kako je. Sicer pa si ne delam utvar, da tudi jaz, kamor koli že grem, ne uničujem tamkajšnjega življenja. Nič ne bi imela proti, če bi šla na Norveško, kjer še nisem bila; tudi Finska, kjer sem bila nekaj dni, mi je zelo všeč, že zaradi enega mojih najljubših režiserjev, Akija Kaurismäkija, pa knjig Arta Paasilinne. Tamkajšnji ljudje so zares premaknjeni, in to v pozitivnem smislu. Vseeno pa je treba pretehtati, ali bi bil za ta denar rajši tri dni na Finskem ali tri tedne na Tajskem.
Se še vedno podajate na ta vsakoletna potovanja v »težavne« dežele, zdaj ko niste več zavezana časopisu in sprotnemu pisanju?
Zdaj sem starejša in sem se malo zresnila. Zadnja tri leta sem po srečnem spletu okoliščin – po zaslugi prijatelja, ki je tam služboval – odkrivala predvsem Italijo. Poleg tega so danes časi zelo nenaklonjeni daljšim potovanjem v bližnjevzhodne dežele, ki so mi pri srcu.
Odkrivali ste jih tik, preden se je začela ta huda kriza in vojna, ki jo od daleč spremljamo vsak dan.
V Siriji sem bila leta 2008, v Libijo sem potovala še leta 2005. Takrat se je zdelo, da bodo te države in režimi večno trajali. Prav zato sem se odločila, da besedila, ki so nastajala ob potovanjih v dežele, ki jih danes ni več ali so na tem, da izginejo, uvrstim v to knjigo. Drugo področje, ki je prav tako opustošeno, je novinarstvo – knjiga Zakaj potujete v take dežele? je tudi neke vrste moje slovo od tega poklica.
Še preden ste izgubili službo, ste izdala tudi zbirko kratkih zgodb Česar ne moreš povedati frizerki. Tam notri pa se odpirajo neki zelo drugačni svetovi, kot smo jih bili doslej vajeni pri publicistki Agati Tomažič. Ste dali na pašo svojo temno plat domišljije?
Prav to. Ker sem bila pri svojem novinarskem delu veliko na poti in veliko opazovala ljudi, okolico, sem to izkoristila za svoje druge zgodbe. Ljudje, ki me poznajo, marsikdaj ugotovijo, da v ničemer ne ustrezam likom iz teh svojih zgodb. Mogoče gre za nekaj podobnega kot pri maškaradi. Ne maskiraš se samo v tisto, kar bi si morda želel biti, ampak predvsem v nekoga ali nekaj, kar nikoli ne boš. S tem pisanjem si dam duška, da odkrivam neke druge, temačne blodnjake in hodnike človeške zavesti, za katere pa vem, da obstajajo. O tem lahko bereš v časopisnih svetovalnih rubrikah, recimo. To so resnični svetovi. Neka gospa me je vprašala, ali se vam zdijo zares vsi ljudje psihopati?! Odgovorila sem ji, upam, da ja, ker so normalni zelo dolgočasni.
Od kod pa vzniknejo ti bizarni liki biznismenov, gospodinj, zakonskih parov, družin, sosedov v vaših zgodbah? Ta kafkovska tesnoba, celo grozljivost zgodb, učinkuje še posebej, ker se nam zdi, kot da gre za nam domače okolje, odnose, nekaj, kar gledamo okoli sebe vsak dan. Spodaj pa brbota nekaj mračnega, neki paralelen svet, ki deluje po svoje.
Rada opazujem in si pri tem marsikaj predstavljam. Zagotovo ste tudi vi že kdaj opazovala ljudi pri sosednji mizi v restavraciji, kako se šopirijo, in si predstavljala, kaj vse mora biti narobe z njimi, da so tako oholi. Ali pa, ko si ujetnik kolone na cesti, sediš v avtu in nimaš drugega početi, kot da opazuješ voznike okoli sebe. Tako sem se pogosto šla to igro. Gledaš moškega, sklonjenega za volan, in si misliš, kdo je ta človek, kaj, če je mogoče možganski kirurg. Mogoče je pravkar nekoga ubil … Mene zgodbe spremljajo že od otroštva, kadar sem zbolela, mi je mama vedno pripovedovala napete zgodbe o bakterijah, ki se upirajo antibiotikom, ampak morajo potem priznati poraz, spakirati kovčke in oditi.
Poleg človeške psihe se znajdejo tam tudi svetovi živali, rastlin. Od kod vam znanje o ptičih ali japonskem dresniku?
O tem v resnici nimam pojma, nikoli se nisem ukvarjala z biologijo ali s čim podobnim. Gonjo proti temu nesrečnemu dresniku sem pobrala iz medijev, kjer se je o tem veliko pisalo. Odgovor, od kod izvira moje znanje na to temo, je zelo preprost: splet. Tam najdeš vse in še več. Dresnik je res nekakšen grešni kozel za vse rastlinske migrante. Nad njim izvajajo takšne pogrome, da se je zasmilil še meni. Konec koncev gre za neko naravno delovanje. Iztok Geister, ornitolog in zagovornik narave, ki ve o tem veliko več od mene, je nekje zapisal, da je ta gonja popolnoma nesmiselna, da skušamo zajeziti neki proces v naravi. Tudi mi smo od nekod prišli sem na ta prostor, kot tudi mnoga druga bitja. Torej, bomo zdaj vse vrgli ven? Vsi smo prišli od nekod.
Za potrebe promocije nekaterih knjig, ki so izšle pri vaši hiši, se menda podate tudi na teren, v okolje, ki je tako ali drugače povezano z njihovo zgodbo. Knjigo Fičko po Jugoslaviji, Zvezda domačega avtomobilizma med cestami in spomini ste predstavljali tudi med veterani in lastniki starih fičkov v Tolminu?
Ja, tam je bilo čudovito. Zasluga za to gre izključno Zdravku Duši in njegovemu neskončnemu gostoljubju v njegovi hiši, kjer gosti vse, ki so pripravljeni priti na tisti konec. Tako se je tja nekega poletnega dne odpravila tudi kolona nas z ZRC, ne ravno v fičku, na literarni večer, kjer so predstavili obe knjigi. Poleg Fička po Jugoslaviji še Made in Yu 2015, ki je bila tudi nedavna nagrajenka knjižnega sejma v Ljubljani za najboljšo oblikovano med znanstvenimi izdajami. Bilo nas je več in v tistem okolju smo zlahka odvrgli svoje socialne maske in se lotili prodajanja knjig in izpolnjevanja računovodskih blokov, ki so za to potrebni, kuhanja in pogrevanja pasulja, deljenja kokte iz stekleničk. Kot pravi paraziti smo nato ostali dvakrat dlje, kot smo sprva nameravali. In Zdravko Duša je kot dober gostitelj vse to toleriral. (smeh)
Kako pa so komentirali knjigo veterani in poznavalci fička, ki so prišli tja? So bili kaj kritični?
Glede na to, da se je med njimi v dveh dneh prodalo neverjetno veliko knjig, bi rekla, da jim je bilo v čast, da je izšla knjiga, ki piše o fičku, njegovi zgodovini in stvareh, povezanih z njegovo zgodbo.
Gostujete pa tudi v različnih pisateljskih kavarnah, na knjižnih sejmih in festivalih knjig. Pravkar ste se vrnili iz Pulja, kjer ste bili v močni pisateljsko-umetniški zasedbi dvajsetih avtorjev iz Slovenije, ki je bila v fokusu tamkajšnjega knjižnega.
Tam smo bili v sklopu predstavitve Ljubljana bere. Bilo je prijetno, pa tudi zelo delovno. Zanimiva izkušnja, najbolj me je presunilo, kako daleč je zdaj za nas ta kulturni prostor, ki nam je bil nekdaj skupen. Kljub temu, da mislimo, da znamo hrvaško, ne beremo več, kar tam nastaja. Včasih smo brali njihove časopise in revije, spremljali televizijo in poznali pomembne figure v medijih, literaturi, književnike, kolumniste in novinarje. Nekaj malega vezi in izmenjave se je obdržalo le še pri filmu, drugače pa nam je hrvaški kulturni prostor zares postal daleč, nekaj, kar se vedno bolj izgublja, pri mlajših generacijah pa še bolj.
Seže slovenska literatura tudi zunaj meja ali je bolj ali manj omejena na lasten teritorij?
Seže, a slovenski avtor se v tujini zelo težko prodaja. Prav je, da država subvencionira te prevode, kolikor jih lahko. Žal je tako, da so eni prostori bolj, drugi pa manj dojemljivi za to, kar nastaja drugje. Anglosaški trg je absolutno neosvojljiva trdnjava. So pa tudi države, ki kažejo več zanimanja za našo literaturo, a zato nimajo financ. Nobena založba ne bo financirala prevoda in promocije avtorja, za katerega ni še nikoli slišala in iz države, ki se zelo redko omenja, če sploh. Tudi oni stavijo predvsem na preverjene konje. K sreči ima poleg Javne agencije za knjigo RS tudi Evropska unija neke sklade, ki skrbijo za boljšo izmenjavo in prepoznavnost na tem področju, in tako vsaj malo korigirajo trg. Če vse skupaj diktira samo trg, postane precej bedno.
Knjiga, branje in časopisi torej še ne bodo izumrli, čeprav jim nove igračke in hitri mediji delajo hudo konkurenco?!
Tudi te stvari navsezadnje beremo, no, lahko tudi samo gledaš slikice. Morda se bližajo tudi takšni časi. Proti temu se ne moremo bojevati. Vse je treba jemati in izbirati z zrncem soli, poiskati vsebine, ki ti ustrezajo. Novi mediji ne prinašajo samo slabih strani, ampak tudi vrsto udobnih, ki smo se jih zelo navadili, recimo elektronsko dopisovanje itd. Tudi internet je sam po sebi dobra stvar, da ne govorim o Twitterju, ki ga obožujem. Mislim, da ne smemo biti preveč pesimistični.
Ali bo branje knjig in literature postalo omejeno samo na neki ozek krog, na elito?
Saj tako je vedno bilo, zakaj bi bilo danes kaj drugače. Žal. Ob slabih trenutkih začnem bentiti in se spraševati, kaj bi se zgodilo, če bi hipotetično živeli v neki zgolj visoko kulturni družbi, kjer bi imeli na voljo v knjižnicah samo klasike in bi se poslušala samo klasična glasba, gledale samo tako imenovane kakovostne stvari, kar koli to že je. Bi zato postali boljši ljudje? O tem nisem prepričana.
Se medtem rojeva »material« že za kakšno novo knjigo?
Ja, do konca leta 2017 moram oddati besedilo, ki je začelo nastajati kot kratka zgodba, a se je razraslo v roman. Delovni naslov je Beseda ni bitcoin, kar že malce namiguje na vsebino …
Če ne bi bilo omejitev, kaj bi si izbrali: potovanje, pisanje knjig, s fičkom okoli sveta?
Izmenično najprej potovanje in potem pisanje knjig.
