Odnos sorojencev je izrednega pomena za otrokovo osebnost, saj močno vpliva na njegovo samopodobo, odraža pa se tudi kasneje, v odrasli dobi. Sorojenci nasprotnega spola med seboj niso tako tekmovalni kot sorojenci istega spola, saj pri slednjih običajno prihaja do identitetnih težav in posledično tudi do rivalstva, ki včasih preraste celo v fizično obračunavanje. Starši se pri tem običajno le nemočno sprašujejo, kaj storiti. Kaj torej storiti?
Mlajši posnemajo starejše
V družinah z enim otrokom ali s sinom in hčerjo do identitetnih težav običajno ne prihaja, ker se deček v ojdipalni fazi (nekje med 3. in 6. letom) običajno identificira z očetom, deklica pa z mamo. Pri sorojencih istega spola pa pogosto prihaja do rivalstva, še posebno če je starostna razlika med otrokoma tri leta ali manj (to lahko izhaja tudi iz zgodnjega otroštva, ko se je starejši otrok morda počutil odrinjenega zaradi mlajšega sorojenca). Večinoma se mlajši otrok poskuša identificirati s starejšim, saj starejši otroci mlajšim predstavljajo zgled. Tako mlajši navadno posnemajo starejše po vedenju, reakcijah, interesih, zanimanju za šport, po raziskavah sodeč pa celo po nasilnem kriminalnem vedenju. Ker se mlajši trudijo dohiteti starejšega sorojenca, se starejši otroci zato včasih počutijo ogrožene, to pa lahko vodi v rivalstvo in spore, ki večkrat pripeljejo tudi do nasilja med sorojenci.
Večni rivali
Sorojenci so večni rivali (vsaj dokler ne odrastejo), zato se družba večinoma ne ukvarja z nasiljem med njimi. Občasno pričkanje, zbadanje in pretepi (vse to je najbolj izrazito med 8. in 12. letom starosti) tako veljajo za nekaj povsem normalnega. Vendar pa to lahko preraste v resen problem, še posebno če je agresor vedno isti otrok.
Otroci se odnosov, vedenja in odzivanja na situacije naučijo v primarni družini, torej z zgledom staršev. Če se starša ne spoštujeta med seboj, če grdo govorita drug z drugim, če ne znata reševati težav na konstruktiven način in sta celo nasilna drug do drugega (bodisi fizično bodisi psihično ali spolno nasilje), se bodo takšnega vedenja naučili tudi njuni otroci. Dinamika odnosa med očetom in materjo torej močno vpliva na odnos med sorojenci, kasneje v življenju pa tudi na njihove partnerske odnose.
Tekmovalnost med sorojenci se običajno razvije, kadar sorojenci tekmujejo za ljubezen in naklonjenost staršev, kar se največkrat kaže kot pretepanje, žaljenje, nenehni prepiri in otročje vedenje.
Velik problem je, če starši za nasilno vedenje prepogosto kaznujejo vedno istega otroka (običajno je to starejši otrok in običajno deček), drugega pa pomilujejo. S tem pri kaznovanem otroku sprožijo le še večjo napadalnost in tvegajo še več agresivnega vedenja.
Eden izmed dejavnikov, ki lahko sproži (večjo) agresivnost med sorojenci, je tudi stalno primerjanje otrok s strani staršev. Starši namreč pogosteje (nezavedno) spodbujajo enega otroka za določeno stvar oziroma pri določenem interesu, kar pri drugem večkrat izzove tekmovalnost.
Rivalstvo med otroki se pogosteje pojavi tudi, če je moral starejši otrok pogosto paziti na mlajšega, kar je za otroka povsem neprimerna in prezahtevna naloga.
Če so otroci pretirano izpostavljeni nasilju, naj bo to v družini ali po televiziji, internetu, pri vrstnikih, je pri njih prav tako opaziti večjo tendenco po agresivnejšem vedenju.
Zavezniki za vse življenje
Čeprav so si sorojenci včasih kot psi in mačke, pa so pogosto tudi dobri prijatelji in največji zavezniki. To se večkrat pokaže že v otroštvu med skupno igro, pa tudi na igrišču, ko starejši običajno branijo mlajše pred nasilneži in vsiljivci. Še bolj pa je to opazno v odrasli dobi, ko mnogi med njimi postanejo neločljivi ali pa vsaj dobri prijatelji in si drug brez drugega sploh ne predstavljajo življenja. Ja, bratje in sestre so darilo, ki ga večinoma začnemo ceniti šele takrat, ko odrastemo.
Starši kot mediatorji
Ne vmešavajte se v vsak prepir
Prvo pravilo je, da dopustite otrokom, da sami uredijo spor, če je to le mogoče. Otroci se morajo namreč naučiti samostojno reševati težave. Če vidite, da do rešitve ne bo prišlo ali če se je prepir sprevrgel v fizično obračunavanje, pa je čas, da posežete vmes.
Posredujte v hujših sporih
V sporih naj starši posredujejo predvsem takrat, ko je med otroki prišlo do fizičnega obračunavanja. V takšnih primerih je treba otroka najprej fizično ločiti med seboj oziroma jima preprečiti stik. Ko se strasti umirijo, pa naj vsak izmed njiju pove svojo zgodbo in zaupa svoje občutke, ki so ga gnali v napad. Pomembno je tudi, da za nastalo situacijo ne iščete krivca. Otroci se bodo na ta način naučili izražati svoja čustva ter prepoznati in upoštevati čustva drugih ljudi.
Postavite jasne meje
Tudi pri pričkanju morajo obstajati jasne meje, ki jih morajo otroci spoštovati in upoštevati. Na primer: v tej hiši ne kričimo in se ne pretepamo. Poznati/ izkusiti pa morajo tudi posledice neprimernega vedenja oziroma primerno kazen.
Določite pravila
Če se otroci neprestano kregajo, kateri bo kaj gledal po televiziji ali uporabljal računalnik oziroma tablico, lahko to ustavite oziroma nekoliko umirite le tako, da določite jasna pravila uporabe. Na primer: Mojca lahko gleda program na televiziji po lastni izbiri med šesto in pol sedmo uro, Jure pa naslednje pol ure. Enako velja za uporabo računalnika in tablice.
Vsak otrok je zgodba zase
Vedite, da si niti dva otroka nista enaka, in imejte to vedno v mislih. Spoštujte vsakega izmed otrok in upoštevajte njegove interese, želje, potrebe, sposobnosti in ambicije.
Nikoli ne primerjajte otrok med seboj
Kot rečeno, je vsak otrok zgodba zase, zato otrok med seboj nikoli ne primerjajte, tudi če opazite razlike med njimi oziroma njihovimi sposobnostmi. Vsak otrok je v čem dober - od vas pa je odvisno, ali boste to znali videti oziroma prepoznati.
Ljubezen in spodbuda
Včasih je povod za nasilje med sorojenci zgolj iskanje pozornosti enega ali obeh staršev. Zato bodite svojim otrokom na voljo za pogovor, kadar vas bodo potrebovali. Če vas prosijo za nasvet, jim ga ponudite. Pomembno pa je tudi, da vsakemu otroku namenite svoj čas ter mu vsak dan poveste, da ga imate radi.
Dober zgled
Ne pozabite, da ste starši najboljši zgled; če znate sami reševati težave konstruktivno, se bodo tega naučili tudi vaši otroci. V nasprotnem primeru pa je čas, da začnete delati na sebi, če želite dati otrokom dobro popotnico za življenje.
