Andrej je res zelo zgovoren človek. Mislim, da bi lahko govoril ure in ure, tudi brez mojih vprašanj. Na koncu najinega srečanja, že v lokalu, se mi je sicer opravičil, češ da je veliko sam in se zato razgovori, kadar je priložnost. Ampak mi sploh ni bilo težko poslušati, saj sem v dveh urah izvedela ogromno zanimivih stvari, česar žal ne morem reči za čisto vsak dvourni pogovor. Veliko o Linhartu, Vodniku, Prešernu, veliko o Andreju in njegovem pogledu na svet. In na Slovenijo. Na begunce. Na kristjane. Na ljubezen. Še največ o pogledu na ljubezen.
Sam
Andrej trenutno živi sam, v majhni hiški nekdanje partnerke, ona pa živi v njihovem nekdanjem skupnem stanovanju. Skozi okno lahko opazuje razpadajočo Cukrarno, kjer sta umrla naša mlada pesnika Josip Murn Aleksandrov in Dragotin Kette. Andrej pravi, da mu ta pogled daje navdih. (Meni se je zdel pogled na stavbo z vdrto streho in luknjami namesto oken zelo zelo žalosten.) Če bo Cukrarna nekoč res postala razstavna galerija in kulturni hram, Andrej upa, da bo v njej tudi sam našel mesto zase in za svoje stvaritve. Skozi okno zelo rad opazuje ptice, naštel jih je kar nekaj vrst, ki hodijo po lojene kroglice, viseče z drevesnih vej, in po semena, ki jih jim natrosi v dve hiški. Včasih drobne vrabčke in ščinkavce prepodijo golobi, ki mu gredo malo na živce.
Zakaj je sam?
(Če mu je neprijetno, si Andrej kuštra sive lase.) »Ne vem, kaj bi rekel, to so res intimne stvari. Rad se imam z vsemi svojimi prejšnjimi partnerkami. Ne sovražimo se. Ampak kdaj pa kdaj se kaj konča in ustavi. In gre drugam. To mi sicer ni v veselje, a trenutno sem bolj ločen kot ne. Nisem pa skregan. Ni lahko živeti sam, a mislim, da je vsak človek že v osnovi sam. Vesel sem, da sem se naučil biti sam, to se mi zdi pomembno. Ugotovil sem namreč, da sem bil v bistvu vse svoje 'odraslo' življenje v partnerskih zvezah, prehajal sem iz ene v drugo. Zdaj se mi je prvič zgodilo, da sem sam. Odkril sem, da je to bistvo človeka. In sem se s tem čisto sprijaznil, to mi daje neko moč in veselje. Po srcu pa sem tudi družabno bitje. Če smo za skupaj, smo skupaj, če nismo, pa nismo. Moja težava s partnerskimi odnosi pa je bila ravno v tem, da sem tak presneti egoist in da sem preveč navezan na svoje delo. Moja obsedenost z ustvarjanjem in to, da ga postavljam v ospredje, namesto da bi se ukvarjal s tistimi, ki bi si zaslužili več mojega časa in pozornosti. Ker sem deloholičen. In to ni najboljše za odnos.«
Vnuk, vnukinja, sinova
»S sinovoma in vnukoma živimo dokaj blizu, tako da se kar pogosto videvamo. Zdaj čakam, da vnuka še malo zrasteta in da me bosta malo bolj potrebovala. Ta čas se hitro bliža. Imam slabo vest, kadar ugotovim, da že štirinajst dni nisem bil pri njiju. Bilo bi zelo slabo, če bi kar naenkrat ugotovil, da sta že v puberteti. In da se nismo dovolj zbližali.« (smeh) »Sinova sta zdaj stara že toliko, da smo lahko edino prijatelji. Se kar lepo razumemo. O marsičem nimamo enotnega mnenja, se tudi skregamo, politično sem zagotovo najbolj radikalen v družini, bolj kot onadva.«(smeh)
Partizanski otrok
»Včeraj sem se pogovarjal z mladim Škotom in ugotovil, da je moja vera – vera v komunizem. Moja najbližja, ki sta me vzgajala, stara stric in teta, sta bila razočarana partizana. Verjela sta v komunizem. Komunizem niso Tito, Stalin ali Ceausescu, tako kot krščanstvo ni inkvizicija ali protestantizem, ni Kalvin, ki je zažigal drugače misleče. Vse vere imajo izrazito slabe, zločinske prakse. A moja vera v komunizem je enakovredna in poštena. Komunizem je vera. In globoko globoko upam, da Bog obstaja. Da bo dal vetra pokvarjencem, ki delajo ljudi nesrečne v njegovem imenu. To sem ugotovil v pogovoru s tem Škotom.«
Kaj rad počne
Če nas je strah
Če nas je strah, se reče po domače,
da nam srce je padlo v hlače.
V hlačah pa, kot veste sami,
so sami sramežljivi organi,
in ko med njih nam pade srce,
vsemu svetu se s tem odpove,
se na toplo in varno skrije
in pri naši zadnji plati tiho bije.
Ker v svojem srcu imamo ljubezen,
je ta s srcem v hlačah zmeraj jezen,
saj mu zdaj namesto na srce
vse samo še na jetra gre.
In ker sredi duše besneče
ne more bit prave sreče,
naša glava, v kateri vlada razum,
svetuje: »Za srečo je potreben pogum,
ki nam v prsih ohrani ljubezen,
ker sovraštvo je huda bolezen.«
»Gledam ptičke skozi okno. Rad pišem. Rad gledam filme. Rad se pogovarjam. Grem na morje. V hribe. V tuja mesta. Zadnje čase berem krajše zgodbe ali poezijo, debele knjige mi ostanejo neprebrane. Lani sem imel več časa do konca aprila, takrat sem nazadnje kot nalašč prebral knjigo Dylan Chronicles, njegove beležke, in ravno takrat sem zaštekal, da je Dylan največji umetnik mojega časa, kar jih priznam. Ugotovil sem, da je večji genialec, kot sem kdaj mislil, in potem mi je ta Nobelova nagrada zelo lepo 'padla'.«
Prešeren in Julija
»Mislim, da Slovenci ne znamo biti kritični do Prešerna, do njegovega odnosa do Primicove Julije. Da je tako izpostavil ljubezen z žensko, za katero je trdil, da jo ima rad! V nasprotju z njenimi željami. Kateri kreten bi to naredil, če bi imel z njo kakšne resne namene? To ni normalno. To je bilo zelo grobo in to ni odraz ljubezni. Zdrava distanca do 'največjega pesnika' se mi zdi odraz zrelosti naroda. Tako pa so Prešerna postavili za neke vrste brezmadežnega svetnika, Koseskega, ki je bil v usodnih časih našega naroda veliko bolj priljubljen, pa so odstranili iz narodovega spomina kot slabega pesnika. A to, da so se naši predniki tako navduševali nad njegovo grobo in bojevito nacionalistično poezijo, je pomemben del naše narodne identitete. Če bi priznali Koseskega, bi priznali, da smo veliko manj kulturni, kot se delamo, da smo.«
O Vodniku, prvem novinarju
Vodnika se je lotil, ker so mu ga predlagale gospe iz Vodnikove domačije. Ugotovil je, da je Vodnik direktno nadaljevanje Linharta, s katerim se je ukvarjal prej. In da je to najpomembnejši del slovenske zgodovine v jezikovnem in identitetnem smislu. Takrat je nastalo vprašanje jezika: Vodnik je bil zadnji, ki je pisal v starem knjižnem jeziku, ki je bil bliže živemu jeziku, Prešeren pa prvi, ki je uporabil nov, umetni, Kopitarjev jezik: Lublana je postala Ljubljana. Vodnik je bil tudi naš prvi novinar, ki je našel ali iznašel mnogo do tedaj neuporabljanih besede, ki so bile potrebne za pisanje časopisnih novic.
Cigan
Za Andreja je narodna pripadnost stvar osebne odločitve in se je pred kratkim iz protesta, da ga sprašujejo take stvari, v brezcarinski trgovini na letališču izrekel za Cigana. Šele pozneje je ugotovil, da ima kot umetnik veliko s cigansko dušo. Ne loči namreč dela od življenja. Živi, da dela, in dela, da živi. To je zanj eno in isto: da ne hodi v službo, da dela doma in se druži z ljudmi, s katerimi se želi. To so ciganske vrednote, bolj kot slovenske.
Kakšni so Slovenci
"Smo takrat res potrebovali vstop v Nato? Kako so takrat vsi naši politiki trobili v en, v tujini uglašeni rog, to je zame slovenski karakter."
»Pridni. Ubogljivi. Dostikrat se podrejajo tujim zahtevam, ne da bi bilo to sploh treba. Vsi naši politiki se predvsem podrejajo tujim interesom. Ker smo v Natu, smo zdaj zavezani, da gremo v vse vojne, v katerih nas vidijo Američani. Zdaj smo pod Donaldom Trumpom. Smo takrat res potrebovali vstop v Nato? Kako so takrat vsi naši politiki trobili v en, v tujini uglašeni rog, to je zame slovenski karakter. Hkrati pa je veliko Slovenk in Slovencev ponosnih na našo uporniško tradicijo, ki sega od kmečkih puntov do partizanov.«
Nastopi
»Vabijo me v šole, kar dosti nastopam. Nastopal sem tudi na protestih in včasih sem na naše politike res zelo jezen. Eni me zato tudi ne marajo, a čutim, da me imajo mnogi radi. Presenečen sem, kako dobro javno podobo imam glede na to, da nisem zmeraj prijazen. Počutim se kot absolutna avantgarda. Če zdaj pogledam, kaj sem si mislil o plebiscitu decembra leta 1990, sem že takrat čutil, da so moji sonarodnjaki preveč samozaslepljeni, da bi zmogli sami voditi svojo državo. Slovenci so nekaj zelo predmodernega, jaz pa se imam za globaliziranega sodobnega človeka. Od druge gimnazije naprej sem šel vsako leto do Londona, Pariza, Amsterdama, z veseljem sem se globaliziral in morda sem zato bolj na tekočem, kaj se dogaja, kot večina od slovenskih medijev shisteriziranih ljudi. Kadar koli poslušam poročila nacionalnega programa, ne morem verjeti. Včeraj so rekli, da je zadnja novica na žalost tragična, moški je ustrelil žensko. Sami so se odločili, da bodo to osebno tragedijo, ki ni javnega pomena, objavili zadnjo. Pa naj rajši vsakodnevno objavljajo, koliko ljudi je naredilo samomor! Saj jih več umre zaradi samomora kot zaradi prometnih nesreč. A tega ne bodo objavili, saj sta za to krivi družba in država. Nalašč so končali s tragično novico, da nas delajo tesnobne in si bomo pustili še lažje vzeti še več svobode.«
Begunci
"Cerar naj se umakne, dokler ne bo prepozno, če želi imeti čisto vest. Naj pusti Janši, naj vlada, če smo že fašistoiden narod!"
»Zaradi zakona o beguncih me je sram, boli me kot domoljuba. Mojo državo postavlja ob bok najstrahopetnejših držav. Najbolj nekrščanskih – v ljudskem pomenu besede krščanstvo. Ne upamo se soočiti s sočlovekom, in to v imenu Boga. Idioti dirigirajo kurz. Strahopetnost generira sovraštvo, sovraštvo pa je nasprotje ljubezni. Ljubezen je sinonim za Boga. Oni to počnejo v imenu Boga, a Bog je ljubezen. Skeptiki nismo proti Bogu. Jaz doživljam božjo milost vsak dan, ker ima Bog rajši skeptike kakor lažnivce, bleferje, akademske katolike. Oni ne razumejo bistva božje milosti na tej zemlji. Bog je ljubezen, drugače ne more biti. Zato bi vsi, ki se nanj sklicujejo, morali biti sposobni vsakega begunca posebej pogledati v oči in mu po svojih močeh pomagati. Pomagati bi jim bili dolžni zaradi občutka lastne humanosti. Ker pa smo pomagali mešati drek v Afganistanu in Iraku, ker smo tudi mi pomagali ustvariti Isis, smo za begunce soodgovorni. Stroške za njihovo nastanitev bi morale plačati vojaške zveze, ki so sodelovale v uničenju njihovih držav. Najhujše, kar počne država z begunci, pa je, da jih hoče dati v Črnomelj. To je slabonamerno. Morajo jih dati v Ljubljano, ker tu živimo odprti ljudje. Zato živimo tukaj, ker nočemo živeti v majhnih skupnostih. To je grozljivo. Cerar naj se umakne, dokler ne bo prepozno, če želi imeti čisto vest. Naj pusti Janši, naj vlada, če smo že fašistoiden narod!«
Kje bi živel? In zakaj bi šel živet v tujino?
Kadar sem jezen na svoje sodržavljane, ki z dvotretjinskimi večinami ubijajo naš skupni nacionalni ponos, me ima, da bi se izselil. Pa se seveda ne bom, ker je Ljubljana z najširšo okolico edini svet, kjer sem doma. Ta svet je čudovito raznolik in ima tudi veliko vode, ki bo vse večje bogastvo. Poleg ožje domovine, ki posega v teritorije vseh sosednjih držav, potrebujem tudi taktične umike v bolj prijazna okolja širše domovine, ki obsega ves svet. Povsem sem se sprijaznil s tem, da velike večine sveta ne bom nikoli povohal. In prav ničesar ne bom nikoli pogrešal. Od krajev, kjer še nisem bil, si najbolj želim spoznati Teheran, ki ga poznam le iz filmov in me zanima stara kultura v sodobni izvedbi, in Nepal, ker leži na sončni strani Himalaje.
