Kratek obisk Rahe Moharak v Sloveniji decembra lani je bil prekratek za boljše spoznavanje naših krajev in pogovor v živo. K nam je prišla delovno in le za toliko časa, da je spoznala ekipo, s katero je takoj zatem odšla na snemanje reklamnega videa v Avstrijo. A v sodobnem času je dovolj priložnosti tudi za pogovor po spletu. Zato smo mlado Savdijko prosili za srečanje v tej obliki takoj zatem, ko se je vrnila z napornega delovnega potovanja.
Raha Moharak je izjemna ženska. Kot najmlajša Arabka in kot prva Savdijka je leta 2013 torej osvojila Mount Everest, poleg tega se je le v letu dni pred tem povzpela še na sedem drugih vrhov med najvišjimi gorami na svetu, tudi na Kilimandžaro, Aconcaguo in Elbrus. Vse je še toliko bolj presenetljivo, ker Moharakova prej ni imela alpinističnih izkušenj in na začetku tudi ne ambicij. A včasih nas vodijo nevidne sile in potreba po tem, da se človek izkaže ter premika meje zmogljivosti in razuma.
Dodati je še treba, da je Moharakova doma v tradicionalnem okolju, kjer se ženske težko dokažejo. Savdska Arabija je izjemno stroga in konservativna do ženskih pravic celo v očeh sosednjih arabskih držav. Ženske ne morejo brez odobritve moža ali očeta imeti potnega lista, ne smejo voziti avtomobilov ali trenirati športov. Tega jim ne preprečujejo zakoni, ampak stroga verska prepričanja. Stvari se zelo počasi spreminjajo v prid večjih pravic in svoboščin, kar velja tudi za šport. Leta 2012 je prva Savdijka lahko nastopila na olimpijskih igrah v Londonu, lani so v Riu lahko nastopile štiri, kljub temu pa jih doma ni pričakalo navdušenje, saj jim v državi ni dovoljeno tekmovati. Zato je treba alpinistične in osebne dosežke Rahe Moharak presojati tudi v povezavi s temi okoliščinami.
Pravkar je dopolnila 31 let. Rodila se je v Džedi v Savdski Arabiji, na Ameriški univerzi Šarjah v Združenih arabskih emiratih je študirala vizualne komunikacije, zadnjih devet let živi v Dubaju in dela kot grafična oblikovalka, čeprav ji za to zmanjkuje časa, kot pove nasmejano. Vsakomur, ki ga zanimajo njeno delo in projekti, svetuje, naj jo spremlja na družbenih omrežjih, veliko fotografij objavlja na Instagramu.
Raha Moharak govori umirjeno, jasno in odločno. Njene besede so natančno izbrane, ko želi izraziti svoje misli in občutke. Z veseljem in navdušenjem opiše vse, kar se ji je dogajalo z zadnjih letih, in se nostalgično spominja otroštva. Izjemni dosežki zadnjih let se ji zdijo skoraj samoumevni in nekaj, kar ne pripada le njej, ampak njeni skupnosti, ženskam iz arabskega sveta, ki želijo pokazati, kaj zmorejo, Savdijkam v iskanju nove vloge v tradicionalni družbi, ki se mora spremeniti.
Kako bi se opisali glede na to, da združujete v sebi toliko različnih vlog: ste alpinistka, ob tem še poslovna ženska, fotomodel, grafična oblikovalka in najbrž še kaj?
Mislim, da bi se tudi sama težko opredelila (smeh). Živim zelo aktivno, veliko potujem, obožujem gore, obenem pa tudi modo, tako da je v meni najbrž vsega po malo. Včasih sem malce fantovska, a takšna je pač moja narava in moje dosedanje življenje je bilo zelo pisano.
Če omeniva vaš obisk v Sloveniji – z našo ekipo ste posneli reklamo, ki jo bo ena od svetovnih multinacionalk predvajala na spletu. Pred vami še nobena Savdijka ni nastopila v reklami, kajne?
»Ekipa, s katero sem posnela reklamo, je bila v celoti iz Slovenije. Imeli smo ogromno dela, v gorah je bilo izjemno hladno, a kljub temu prijetno. Vsi so bili tako zelo prijazni z mano. Ko sem o Sloveniji z navdušenjem pripovedovala mami, mi je rekla, naj se takoj vrnem in si tam najdem moža … Prosim, napišite, da sem se imela s slovensko ekipo nepozabno!«
Da, in to je bila zame zelo težka odločitev. A na koncu je prevladalo, kar mi je dejal moj oče: imaš enkratno priložnost, da spremeniš razmišljanje ljudi.
Kakšno je bilo vaše zgodnje otroštvo?
Rodila sem se v Džedi, velikem mestu ob Rdečem morju. Spominjam se, da sem bila vedno zelo drugačna od deklic svoje starosti. Družila sem se z dečki in tekmovala z njimi. Bila sem zelo živahna in nisem se igrala z drugimi deklicami. Nisem si mislila, da je s tem kaj narobe, a počasi sem ugotovila, da moram kot deklica slediti pravilom, ki veljajo v naši kulturi. Moj oče se spominja, da je že takoj po mojem rojstvu ugotovil, da bom drugačna in po svoje zahtevna. Imel je prav. Vedno sem se upirala pravilom, težko sem jim sledila. Številni me sprašujejo, kdaj sem postala takšna, a jim lahko le odgovorim, da sem od nekdaj takšna.
Kako so to razumeli vaši starši?
Seveda smo se pogosto sprli, a me nikoli niso silili, da bi bila drugačna. Vem, da veliko deklic ni bilo tako srečnih in so jih vzgajali zelo strogo, kar prinese s sabo veliko trpljenja. Zato lahko rečem, da sem takšna, kakršna sem danes, predvsem po zaslugi svojih staršev. Mama in oče sta me sprejela takšno, kakor sem v resnici. Gotovo sta včasih želela, da bi bila podobna drugim deklicam, in to ju je tudi skrbelo, kar je razumljivo. Še posebej za očeta je v naši družbi zelo težko, če ne zmore usmerjati hčere in nadzorovati njenih odločitev. To se tudi ne zgodi pogosto. Zahtevno je biti drugačen v družbi s tako močnimi pravili. Še sanjati si ni upal, kako daleč me bo pripeljala moja odločnost. Danes lahko trdim, da se je moje ime zapisalo v zgodovino.
Zagotovo, opravili ste osem pomembnih alpinističnih vzponov v enem letu! Niste se rodili v Alpah, da bi bilo to nekoliko bolj samoumevno. Kako se ženska iz Savdske Arabije sploh odloči za alpinizem?
Bila sem nesrečna, ker se je od mene pričakovalo le še to, da se bom poročila. Starši so zelo prijazni, a še vedno so živeli s svojimi pričakovanji, ki pa jih jaz nisem izpolnjevala. Veliko smo se prepirali, ker sem želela živeti drugače.
Nisem želela le hoditi naokrog, želela sem dokazati, kaj zmorem. Čutila sem, da sem več kot le nevesta, ki čaka na ženina. Želela sem spremeniti takšno miselnost, in to je postal moj izziv. Alpinizem sem izbrala najbrž zato, ker sem športnica in sem potrebovala drugačnost in cilj, ki je neverjetno daleč in visoko od tega, kjer sem bila takrat. Nisem si mogla prizadevati, da bi prišla v olimpijsko ekipo, ker nobenega od športov nisem trenirala od otroštva. V moji državi šport za ženske sploh ni dovoljen. Težko popolnoma pojasnim, zakaj se je to zgodilo.
A tudi v alpinizmu se niste dokazovali postopno, ampak ste že na začetku izbrali najvišje vrhove, na primer Kilimandžaro.
Vse se je zgodilo po naključju. Prijateljica mi je omenila, da gre med počitnicami na plezalno odpravo na Kilimandžaro. Vprašala sem jo, kaj je Kilimandžaro (smeh), in že takoj ko sem slišala to ime, sem začutila, da je prava stvar. Ne znam razložiti: delovalo je, kot da sem to ime že velikokrat slišala, a ga v resnici nisem.
Kako ste prepričali starše, da so vam dovolili na odpravo?
Starši so seveda na začetku zelo nasprotovali, a počasi sem jih prepričala. To je bil še en dokaz zame osebno: pomembne stvari nikoli ne pridejo kar same in na lahek način, tudi če se včasih zdi tako. Ne, zanje se je treba bojevati! In izkušnja je bila telesno zelo naporna. Bila sem popolnoma brez izkušenj in kondicije.
A takrat ste že živeli v Dubaju, neodvisno od družine?
»Vedela sem, da je moja vloga na svetu drugačna, pomembnejša. Imeti družino in otroke je čudovito, a ni edina stvar, za katero se lahko odločiš. Seveda sem bila tudi zagrenjena, ker nisem zadostila pričakovanjem. Vendar v takšni trenutkih postaneš močnejši. Dokazati želiš, da imaš prav.«
Nikoli nisem bila povsem stran od družine in neodvisna. Seveda sem živela samostojno in navadila sem starše, da sem drugačna. Kljub temu smo zelo povezani in to je še vedno del naše kulture. Oče je nekako privolil, da lahko grem na »tisto goro«, a obenem je pričakoval, da bo to pač le ena gora. Ubogi človek si ni mislil, da se bo vse spremenilo v popolno odvisnost. Ni si mogel predstavljati, kako se bo vse končalo.
Kako je potekalo vaše začetno srečevanje z gorami?
Z vsake nove odprave sem se vrnila povsem prevzeta. Začela sem se resno pripravljati in trenirati, vse sem v celoti opravila in spoznavala sama. Raziskovala sem, spraševala, kaj je dobro in kaj nevarno, kakšna oprema je potrebna. Res ni bilo preprosto. Seveda sem vedno plezala v skupini oziroma odpravi, a vse priprave sem opravila sama.
Lahko opišete še izjemno izkušnjo, ko ste 18. maja 2013 osvojili Mount Everest?
Predvsem mislim, da te gore nihče zares ne osvoji – morda je nekdo dovolj srečen, da se prikrade nanjo. Na njej preživiš nekaj minut, a takšne gore ne moreš zares osvojiti. Tako velika in mogočna je, človek pa je tako majhen in nebogljen! Si kot drobec v vesolju. Kakor koli je že bil nor poskus z veliko trpljenja in bolečin, da splezam na Mount Everest, pa je bilo to vredno doživeti.
Ste prva ženska iz Savdske Arabije, ki se ji je uspelo povzpeti na najvišjo goro sveta.
Vse je bila tudi zelo osebna notranja izkušnja. Ugotovila sem, da smo tako zelo boljši in mnogo sposobnejši narediti stvari, kot si sploh predstavljamo. Tako zelo veliko lahko dajemo, če smo le dovolj pogumni, če poskušamo in si prizadevamo. Moj primer dokazuje, da ne bi veliko dosegla, če bi se bala vprašati očeta, ali smem oditi na odprave. Bilo me je strah, seveda, a ta mi ni preprečil, da ne bi verjela v svoje sanje. Moj cilj ni bil osvajanje vrhov, ampak to, da sem srečna in – podobna sebi.
Vendar se je vaš dosežek kljub vsemu spremenil v pravo sporočilo vašemu okolju, kjer ste odraščali.
»Na svetu smo tako zelo malo časa. Če sem vsaj nekomu spremenila pogled na svet in služila za navdih, potem je bilo vredno živeti!«
Povsem po naključju. Nikoli si nisem načrtno prizadevala za to, kar sem postala. Želela sem le biti dovolj pogumna, da pokažem, kdo sem, in slediti svoji poti. Ni pomembno, kaj bodo druga dekleta dosegla, morda olimpijske medalje ali bodo postale mamice, pomembno je, da si podoben sebi. Seveda mi je všeč, da sem lahko koga tudi navdihnila. Na svetu smo tako zelo malo časa. Če sem vsaj nekomu spremenila pogled na svet in služila za navdih, potem je bilo vredno živeti. Bilo bi mi žal doživeti starost, pogledati nazaj in ugotoviti, da obžalujem, ker me je bilo strah narediti nekatere stvari. Tega si res ne želim.
Kljub vsemu ste najbrž preživljali veliko težkih trenutkov.
Seveda. Nikomur, ki je kadar koli naredil kaj velikega, ni bilo lahko. Vsaka revolucija na svetu se je začela z bolečino, potrebo, ideali. Vedela sem, da počnem nekaj pomembnega, ker sem videla pozitivne odzive ljudi. Želeli so me srečati, se pogovarjati z mano. Težke trenutke sem doživela, ko se je plaz kritik usul na očeta. V naši družbi ima oče vlogo tistega, ki usmerja in nadzira stvari. Zasmehovali so ga, ker mi je dovolil, da sem bila to, kar sem želela biti. To je bila tudi zame težka čustvena preizkušnja. Druga je bila povsem telesna. Prišla sem iz Savdske Arabije in dva meseca sodelovala v odpravi v Nepalu. Telo je bilo razboleno, obenem me je skrbelo, ali moja družina trpi zaradi mojih odločitev.
Kljub izjemnemu uspehu ste torej doživeli hude kritike. Kakšna družba je Savdska Arabija?
Kritike so prihajale predvsem od nepoučenih ljudi, ki si stvari razlagajo po svoje. Veliko ljudi je omenjalo to, da nisem poročena, da sem ženska, ki bi morala imeti drugačno vlogo. Nikoli nisem ravnala proti naši religiji ali brez blagoslova svojega očeta. Ničesar nisem naredila po svoje, tudi nič škandaloznega, prav nasprotno! Kot prva Savdijka sem dvignila zastavo naše države na najvišjem vrhu sveta. Tudi nacionalni mediji so poročali o mojem dosežku, a kot rečeno, v dveh različnih tonih.
A zdaj je jasno, da ste mejo tega, kar lahko dosežejo savdske ženske, dvignili.
»Mislim, da s tem, kakšna sem, nisem nikogar prizadela, zato se mi ni treba nikomur opravičevati.«
Zdaj nihče ne more več reči, da Savdijke niso sposobne ženske, če je ena od njih splezala na Mount Everest. Prav enako sposobne smo kot katere koli ženske na planetu. Ne želim si pripisovati zaslug, a vseeno upam, da so moja pot, boj in uspeh navdihnili rojakinje k novim podvigom.
Boste izkušnje res opisali v knjigi?
Res je, napisala sem knjigo, ki je zdaj v pripravi in fazi urejanja.
Kaj ostane v načrtih tako pogumni ženski, kot ste vi, potem ko je dosegla vrh sveta?
Vesolje! (nasmejano) Že dolgo si prizadevam, da bi naredila korak k takšnemu podvigu.
Zanima vas tudi modni svet in snemate reklame.
Sodelujem z nekaterimi blagovnimi znamkami, a si bolj želim delati v humanitarnih projektih, pomagati ljudem v stiskah po svetu, želim opozarjati na njihove težave. Upam, da mi bo to v prihodnje še bolje uspevalo. Ves čas seveda tudi delam v svojem poklicu, grafičnem oblikovanju. Trenutno imam veliko obveznosti in posel mora včasih nekoliko počakati. Veliko potujem.
