»Vozniški izpit sem naredil pri enaindvajsetih, v Kraljevini Jugoslaviji. Ker pa povojna Jugoslavija ni priznavala dokumentov kraljevine, so mi izdali potrdilo, da sem izpit opravil leta 1946.«
Gospod Jurca še danes skoraj vsak dan sede v svoj rdeči clio. »Na leto prevozim dobrih dva tisoč kilometrov. Največkrat se odpeljem do bližnjega nakupovalnega središča in na obiske k sorodnikom in prijateljem.« Pogosto se odpelje tudi v Tržič, tam je podjetje, kjer ureja vse za računalnik. Lani se je dvakrat odpeljal v toplice, enkrat v Šmarješke, drugič v Moravske.
»Ko sem bil otrok, sva z bratom opazovala čevljarske vajence, ki so na dvorišče delavnice prinesli granato. Povedali so nama, da jo bodo odprli in iz nje pobrali smodnik. Medtem ko sva opazovala, kako razbijajo po granati, naju je za kosilo prišla iskat mama.«
Vožnja z avtomobilom ga ohranja vitalnega. »Vsako leto imam pregled pri zdravniku. Zadnji dve leti ne smem več voziti ponoči.« V skoraj osemdesetih letih, odkar je prvič sedel za volan, je imel le dve prometni nesreči, obe v Ilirski Bistrici, obe, ko je bil še službeno aktiven. Če ga ne bi spremljala sreča, bi bili nesreči lahko zanj usodni. »Prvič se je vame od zadaj zaletel avto – tako močno, da mi je odtrgalo vozniški sedež in me vrglo na zadnjo klop.« Medtem ko je ležal zadaj, se je njegov avto odpeljal na polje, in to natančno med dvema drevesoma. »Drugič sem prehiteval spačka, ko se je voznik nenadoma odločil, da zavije na levo. Zrinil me je s ceste, tako da se je moj avto začel kotaliti po pobočju.« Ko je do njega pritekel prestrašen voznik, je Jurca najprej izključil radio, potem pa odprl okno in ga prosil, naj mu pomaga zlesti iz avtomobila.
Sreča, pravi, ga spremlja že od otroštva. »Ko sem bil otrok, sva z bratom opazovala čevljarske vajence, ki so na dvorišče delavnice prinesli granato. Povedali so nama, da jo bodo odprli in iz nje pobrali smodnik. Medtem ko sva opazovala, kako razbijajo po granati, naju je za kosilo prišla iskat mama.« Ko je družina sedla za mizo, je počilo …
Letos boste dopolnili sto let. Kaj je poleg sreče še potrebno, da človek dočaka takšno starost?
Ne vem, mogoče moraš imeti tudi dobre gene? Čeprav sva v naši družini, bilo nas je pet otrok, živa samo še jaz in sedem let mlajša sestra. Ena sestra, dvojčica te sestre, ki je zdaj stara 93 let, je umrla, ko je bila stara štiri leta. Med igro je po nesreči pojedla jekleno kroglico, ki ji je razžrla črevesje. Druga sestra je za rakom umrla, ko je bila stara približno 50 let, enako starejši brat. Tudi mama in oče sta umrla zelo mlada, oče za pljučnico, mama za rakom na maternici.
Ste bili kdaj resno bolni?
Ne spomnim se, da bi bil kdaj bolan, tudi starostnih zdravstvenih težav, kot sta povišan tlak in sladkor, nikoli nisem imel. Zadnja leta le težje hodim. So mi pa pred kratkim odkrili raka na mehurju. Hoteli so me operirati, pa mi je znanec urolog svetoval, naj se ne operiram, ker je narkoza v mojih letih zelo tvegana. Odpovedal sem operacijo in čakam, kaj bo. Eno operacijo v življenju sem pa imel, pa še ta ni bila zaradi bolezni! Ko sem bil v zaporu, so me hoteli Nemci poslati v taborišče v Dachauu. Zdravnik, ki je bil na naši strani, mi je svetoval, naj si dam operirati slepič. Tako mi je zdrav slepič rešil življenje.
Kdo pa skrbi za vas?
Občasno pride hči, sicer pa že 21 let, odkar mi je umrla žena, živim sam. Vsake toliko časa pokličem neko gospo, da mi pride počistit stanovanje.
Si tudi kuhate sami?
Seveda. Za zajtrk si pripravim kapučino in piškote, enako si naredim tudi za večerjo. Za kosilo pojem kakšno juho iz kocke. Pred časom sem videl reklamo za mešalnik za zdrave napitke in si ga kupil, zdaj si v njem zmiksam sadje. Pogosto pa jem zunaj. Imam veliko sorodnikov in prijateljev, ki me vabijo na kosila. Ravno danes sem povabljen na kosilo k znanki, ki sem jo naučil uporabljati računalnik. Jutri gremo pa za njen rojstni dan na kosilo v restavracijo pod Šmarno goro.
Kaj pa najraje jeste?
Ne pojem veliko, saj pazim, da se ne zredim. Najraje imam jedi na žlico, tudi mastno mi prija, pa sladkarije. Mesa pa ne maram, nikoli ga nisem veliko jedel. Še najrajši sem imel piščančje meso. Juhe, to pa ja! Ko sem še hodil v službo, sem si vsak dan privoščil toplo juho.
Kaj pa alkohol in cigarete?
"Od nikotina sem imel čisto rjave prste."
Če jem doma, si rad po kosilu privoščim kozarček ali dva vina, potem pa grem počivat. Kadar jem zunaj, se alkohola niti pritaknem ne. Nikoli ne pijem, ko sem z avtom. Kadil sem pa veliko. Takrat so po službah vsi kadili. Od nikotina sem imel čisto rjave prste. Kaditi sem nehal tisti dan, ko je umrl Tito. Sem se rad pošalil, da sem nehal kaditi od žalosti.
Ste se kdaj ukvarjali s športom?
Ko sem bil mlad, sem igral nogomet in telovadil pri Sokolu na Taboru. Zadnjo nogometno tekmo sem odigral, ko sem bil že v službi. Sicer pa je bila moja ljubezen glasba. Igral sem na violino, še danes najraje poslušam klasično glasbo.
Kaj pa pozneje, ko ste bili že v pokoju, ste se takrat še kaj ukvarjali s športom?
Niti ne. Rad sem hodil, dokler sem lahko, pa do predlani sem obdeloval vrt pred hišo. Čeprav mi delo ni bilo preveč v veselje, sem vseeno vrtnaril. Škoda se mi je zdelo, da bi bila zemlja neizkoriščena, pa še telovadil sem zraven.
Pravite, da težko hodite. Kako znosite stvari iz trgovine po strmih stopnicah, ki vodijo v vaše stanovanje?
Do vhodnih vrat se pripeljem z avtom, tam jih zložim ven, potem pa jih počasi premikam po stopnicah navzgor.
Kaj vam je tako všeč pri vožnji?
Rad vozim. To sem počel vse življenje. Naučil me je sosed, ki je bil voznik pogrebnega avtomobila. Potem mi je v moji prvi službi, bil sem pomočnik direktorice podjetja Strojpis, direktorica naložila, da priskrbim službeni avto. Podjetje je pokrivalo vse knjigarne in papirnice in smo za prevoz nujno potrebovali avto. V naslednji službi, v Talisu v Mariboru, sem pa že delal kot trgovski potnik. Njihove izdelke sem prodajal po vsej Sloveniji, po Bosni in na Hrvaškem.
Kdaj ste se nazadnje peljali kam dlje?
Pri 85 letih sem se dvakrat peljal v Milano, pa enkrat do Laga di Como.
Koliko avtomobilov ste zamenjali?
Tega pa ne vem. Ogromno. Spominjam se prvega, bil je ford taunus. Najlepši pa je bil opel rekord, ki sem ga šel iskat v Rüsselsheim. To je bila limuzina črne barve z belimi pnevmatikami in belo streho.
Ste bolj tehnični tip, nove tehnologije so vas menda vedno zanimale. V stanovanju imate štiri plazma televizorje, prenosni računalnik, mobilni telefon in cel kup gospodinjskih aparatov.
"Imam tako nastavljeno, da tudi če me kdo kliče na stacionarni telefon, se mi klic prenese na mobilnega."
To pa res. V vsaki sobi imam televizijo, poleg prenosnika imam še tablico in velik računalnik. Ves čas imam pri sebi mobilni telefon. Imam tako nastavljeno, da tudi če me kdo kliče na stacionarni telefon, se mi klic prenese na mobilnega. Leta 2009 sem začel uporabljati elektronsko pošto, kar mi je še danes v veliko veselje. Ob računalniku imam zvezek, v katerega si zapišem vse podatke o elektronskem sporočilu: kdo mi ga je poslal, kdaj sem ga prejel, kaj v njem piše.
Kdo vas je naučil uporabljati vse te naprave?
V svet računalnikov me je začel uvajati nečak, ki je živel v spodnjem stanovanju hiše. On mi je uredil tudi elektronski račun. Veliko pa sem se naučil sam. Sem namreč zelo radoveden. Pogosto se odpeljem tudi v računalniško podjetje v Tržič, kjer mi urejajo vse v zvezi z računalniki. Tudi hčerki in vnuku sem tam kupil računalnika. Na računalnik sem naučil tudi svojo sestrično, ki je 20 let mlajša od mene. Začela je na mojem starem računalniku, zdaj si je kupila svojega.
Kaj še počnete?
Največ časa mi vzame prebiranje elektronske pošte. Če tega ne bi imel, bi mi bilo dolgčas. Rešujem tudi križanke in preberem kakšen časopis. Ponoči, ko ne morem spati, pa poslušam radio. Človek mora biti nenehno z nečim zaposlen. Če nimam ničesar za početi, pa pomijem posodo. (haha)
Kakšen človek ste?
Nikoli se nisem kregal z ljudmi, tudi sekiral se nisem. Nimam sovražnikov, žal mi je za vsakega človeka.
Kako se spopadate s starostnimi tegobami?
Saj jih sploh nimam! No, razen raka na mehurju.
Kako sprejemate staranje?
Vse sem sprejel tako, kot je. Že dvajset let sem prijavljen v domu za ostarele, in ko ne bom mogel več živeti sam, bom odšel v dom. Enako je z vožnjo. Ko ne bom več gotov, bom nehal voziti avto. Tako pač je.
Ste si kdaj mislili, da boste tako dolgo živeli?
Nikoli. Leta so šla tako hitro.
Vas je česa strah?
Ne. Zakaj bi me bilo česa strah? No, mogoče me je strah le neprevidnih voznikov.
Kaj pa si želite?
(haha) S sorodnikom, ki je živel v Avstraliji, sva se šalila, da bova dočakala 103 leta.
Kako komentirate današnje čase?
Življenje je zelo drugačno, kot je bilo takrat, ko sem bil mlad. Še najbolj se to pozna v tehniki. Ves svet se spreminja zaradi tehnologije. Po eni strani je to dobro, ker imamo lažje življenje, odvisnost od teh naprav pa ni dobra. Sicer se pa se po svetu dogaja zelo veliko žalostnih stvari. Vsi ti potresi, ste videli, kaj se je zgodilo v Italiji, koliko ljudi je ostalo pod plazom, pa hiša, ki se je zaradi malomarnosti porušila v Teheranu ... Ampak tako je. Veliko pa so ljudje tudi sami krivi.
