63-letni Vandi Klemenc življenje zadnjih nekaj let ni prizanašalo. Pred približno desetimi let, ko so tekstilne tovarne množično zapirale svoja vrata, je oblikovalka oblačil ostala brez službe. »Takrat so me iz duševne krize spravili piškoti. Bolj kot peka me je privlačilo njihovo oblikovanje in okraševanje.« Ko je nekaj let pozneje zbolela za rakom in je postala peka zanjo prenaporna, se je posvetila kostumografiji. »Med zdravljenjem sem ves čas, tudi ko sem hodila na obsevanja in kemoterapijo, kot kostumografka sodelovala z ljubiteljsko gledališko skupino KD Rudija Jedretiča Ribno. Še celo takrat, ko sem začela izgubljati svoje čudovite lase, kar me je prizadelo bolj kakor izguba dojke, sem redno hodila na vaje. Pripravljali smo Cankarjev Za narodov blagor, režiral ga je pokojni režiser Sergej Verč.« Satirična komedija jo je vlekla nazaj v življenje in ji pomagala prebroditi hude trenutke med zdravljenjem. Vanda kot kostumografka dela še danes, piškote pa peče le še za posebne priložnosti. Ena takih je bilo srečanje z ekipo naše revije. Zaupala nam je tudi nekaj preizkušenih receptov, peka po njih menda uspe vsakemu.
Služba je postala nočna mora
Večji del svoje delovne dobe je preživela v tekstilnem podjetju Gorenjska oblačila. »Trideset let, od leta 1977, sem delala tam. Ko se je odprl nov obrat na Javorniku, sem dobila službo oblikovalke.« Klemenčeva je bila dolga leta tam vodja razvoja in oblikovalka. »Ko je v podjetje prišla kolegica, ki je imela višjo izobrazbo od mene, sama imam nedokončano fakulteto za oblikovanje v Zagrebu, so vodenje razvoja zaupali njej. To me je prizadelo. « Slabše ko je šlo podjetju, slabši so bili odnosi med sodelavci. »Nad mano so na koncu izvajali hud mobing. Nekateri ljudje so mi celo očitali, da ne bi propadli, če bi bila jaz kreirala boljše modele oblačil. Očitali so mi tudi, da kreiram samo oblačila za starejše ženske, kar sploh ni bilo res. Če sem naredila kaj bolj mladostnega, so načrti in modeli ostali v omari.« Zadnje leto, preden je šlo podjetje v stečaj, je bilo še posebej hudo. Stečajni upravitelj jo je povabil v pisarno in ji povedal, da so jo sodelavci označili za krivca propada podjetja. »Bila sem med prvimi na vrsti za odstrel. Takrat se je v meni nekaj prelomilo in sem se uprla. Postavila sem se zase in mu povedala, da sem ves čas delala samo to, kar so pričakovali od mene. Po pogovoru mi je ponudil še eno priložnost. Rekel mi je, naj ostanem doma in naredim kolekcijo po svoje. Ko sem mu čez nekaj dni prinesla skice, je bil navdušen.« Tudi to veselje so ji sodelavci zagrenili. »Ena od sodelavk je poklicala mojo kolegico in jo vprašala, ali mi je ona narisala modele. Res je bilo grdo.« Podjetje je poslovalo še eno leto, dokler ga leta 2007 niso dokončno zaprli. »Čeprav je bila Evelina, nova linija oblačil za močnejše postave, uspešna, firme ni bilo več mogoče rešiti. Po stečaju je našo blagovno znamko in linijo za močnejše postave – bili smo prvo konfekcijsko podjetje v Sloveniji, ki smo ustvarjali modo za močnejše – odkupil Labod.« V Labodu je Klemenčeva delala pogodbeno eno leto, potem je bila nekaj časa na zavodu za zaposlovanje in nato leto dni za polovični delovni čas še v podjetju Ona-On. Nazadnje je spet pristala na zavodu za zaposlovanje.
Piškoti ji pomagajo iz krize
Ko je ostala doma, je za sprostitev začela peči piškote. »V pritličju hiše sem si uredila majhno pekarno in se lotila dela. Najprej sem pripravila različne vrste testa in jih pospravila na hladno. Ob večerih, še pogosteje pa ob koncu tedna, ko je elektrika cenejša, sem pekla. Teden pa sem začela s svojim najljubšim delom – okraševanjem piškotov. Ker sem bila zelo sistematična, sem bila ves teden zaposlena.« Okraševanje piškotov je bilo hkrati protistresna terapija, zadostila pa je tudi svoji potrebi po umetniškem izražanju. »Moji piškoti niso samo dobri, ampak tudi lepi na pogled. Z recepti sicer ne eksperimentiram, zato pa si dam duška pri oblikovanju. Zame so piškoti umetniško delo, ki ga opravljam zavzeto in z ljubeznijo. « Niti bolečine v križu in vratu je niso odvrnile od dela. Največ pa so ji pomenile pohvala njenih odjemalcev. »Kadar sem piškote nazadnje zložila v lično škatlo in jih podarila sorodnikom in prijateljem, sem bila zadovoljna. Za rojstne dneve sploh nisem več kupovala daril, le kakšno lepo škatlo.« Krog ljubiteljev njenih piškotov se je vztrajno širil, dokler ji svakinja nekoč ni predlagala, naj jih napeče za neko zabavo, in ji prinesla denar zanje. »Odtlej mi je včasih, potem ko sem poplačala stroške za sestavine, celo ostal kakšen evro. Zelo mi je prišel prav, saj je sin Vid takrat še študiral.« S peko si je tako krajšala čas leto dni, potem pa so jo poklicali z zavoda za zaposlovanje in ji ponudili službo pri javnih delih. »Dobila sem delo na osnovni šoli s prilagojenim programom. Čeprav je bilo delo s temi otroki eno najlepših obdobij v mojem življenju, sem ga opravljala čedalje težje. Slabo sem se počutila, bila sem brez energije. Ves čas sem bila nekaj bolna. Celo peka piškotov mi je postala breme.«
Usodni oktober 2011
Dolgoletni stres je terjali svoj davek. »Ko sem se nekega jutra prhala, sem pod desno pazduho zatipala zatrdlino. 11. 11. 2011 sem stala pred okenčkom Onkološkega inštituta. Bilo mi je slabo. Ko sem izvedela svojo diagnozo, sem pomislila tudi na smrt, potem pa sem v sebi začutila, da bo še vse v redu.« Še danes se iz stisk rešuje podobno. Kadar jo zagrabi strah, ki se ga pri taki diagnozi nikoli ne znebiš popolnoma, posluša nasvet zdravnice Mateje Lopuh, ki v jeseniški bolnišnici vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo. »Kadar me nekaj časa boli na istem mestu, se spomnim, da mi je doktorica Lapuhova rekla, da je strah nekaj dobrega. Če ga zanemarimo, lahko prezremo tudi opozorila, da je z nami nekaj narobe, in potem je prepozno. Na srečo imam super zdravnike, od splošne zdravnice, ginekologa do zdravnice na onkološkem inštitutu, ki te moje strahove razumejo.«
Rak jo je spravil v gibanje
Ko je izvedela diagnozo, ji je skozi glavo šlo na tisoče misli. »Želela sem si, da bi moj Vid diplomiral in dobil službo. Diagnozo sem hitro sprejela in vsem povedala, da imam raka. To je bila moja prva osebna terapija.« Potem je začela hoditi. Povsod je šla peš, v trgovino, začela se je potepati po mestu, pohajati po hribih, s prijateljico ali z možem je začela odkrivati zanimive kotičke v Sloveniji in tujini. Ko po operaciji, zaradi roke, ki ji je zatekala, ni več mogla več peči piškotov, se je še z večjim veseljem začela ukvarjati s kostumografijo. »Prav takrat, ko sem dobila diagnozo, so me spet, kot že večkrat prej, klicali iz gledališke skupine KD Rudija Jedretiča Ribno, Sergej Verč me je vprašal, ali bi bila kostumografinja pri njegovi predstavi. Ker sem čutila, da bom ob zdravljenju potrebovala čim bolj normalno življenje, sem ponudbo sprejela. Ves čas, tudi ko sem hodila na obsevanja in kemoterapijo, sem hodila tudi na vaje. Manjkala nisem niti takrat, ko sem začela izgubljati svoje čudovite lase. Moj zaščitni znak so bili gosti dolgi, skodrani lasje živo rdeče barve. To, da sem izgubile svoje lepe lase, sem sprejela težje kakor izgubo dojke. Potem pa sem si rekla, tudi brez las sem še vedno jaz. Ko se danes pogledam v ogledalo in vidim tistih svojih pet las na glavi, na žalost mi niso ponovno zrasli, tako kot nekaterim drugim bolnicam, si rečem: Imam jih in živa sem.« Na kemoterapije se je sama z vlakom vozila z Jesenic v Ljubljano, le na obsevanja jo je spremljal mož. »Hodila sva popoldne, da sva dan izkoristila še za pohajkovanje po Ljubljani. Zdravljenje sem sprejela kot nekaj dobrega. Verjela sem, da mi bo pomagalo, in mi je. Prav jezna sem, kadar berem, kako je to zdravljenje slabo. Med njim sem spoznala zelo veliko ljudi, ki so se zdravili tako in drugače. Tudi dve krasni ženski, ki sta odklonili uradno zdravljenje in ju danes ni več med nami. Verjamem v uradno zdravljenje s podporo alternative, torej eno z drugim. Sovražim pa govorjenje o pozitivnem razmišljanju. Kaj to pomeni? Če se ti nekdo podela na glavo, ti pa rečeš, no ja, saj je vseeno? Zame je pozitivno mišljenje to, da greš po svoji poti in veš, da se bo dobro izteklo.« Ko je zbolela, je začela temeljito čistiti. Veliko prijateljev je odšlo iz njenega življenja, nekateri so šli sami, druge je odslovila ona. »Očistila sem tudi svojo preteklost. Korak za korakom sem čistila svojo dušo, tako da sem začela pospravljati omare. Danes doma nimam več niti ene stvari, ki bi me spominjala na slabe čase. Značajsko pa se nisem dosti spremenila. Še vedno se razdajam za druge in redkokdaj rečem ne. Ne sprejemam pa več vsega, kar mi kdo servira. Pogosteje tudi poskušam postaviti na prvo mesto sebe.« Še vedno redno sodeluje z gledališčem iz Ribnega in tudi z domačim, jeseniškim. Življenje njene družine je še posebej močno vpeto v gledališče Toneta Čufarja Jesenice. Njen mož tam že skoraj petdeset let igra amatersko, tudi sin Vid, ki je končal AGRFT, občasno sodeluje z njimi. Prav zdaj pripravljajo komedijo Peepshow. Vanjo je vključena vsa družina Klemenc: Vanda kot kostumografka, Vid je režiser, mož Klemen pa igralec.
