Po štiriletnem premoru je Siddharta s svojim dolgoletnim producentom Dejanom Radičevičem, ki je pravzaprav ravno z njihovim prvencem postal najbolj iskani rock producent pri nas, ustvarila album, ki vleče rdečo nit iz njihovih najboljših časov. Siddharta so dober bend, o tem ni dvoma. Ampak sama sem že dolgo časa do njih zelo kritična. Tako približno kot do Diorjeve kozmetike, od katere tudi zaradi visoke cene pričakujem več kot od blagovne znamke kakšne drogerije. Marsikomu se to zdi nepošteno, ampak če za paraplegike veljajo druge norme kot za profesionalne, vrhunske športnike, je to nekako človeško tudi v glasbi.
MELODIJE GREDO LEPO V UHO
Siddharta nikoli ni skrivala velikih ambicij. Kar mi je všeč! Ampak prav zato, ker so vedno ciljali najvišje, si od njih želim ravno tega. In seveda na mnogih področjih tudi dobim. Melodije gredo tokrat prav lepo v uho, aranžmaji so dodelani, bogati. Glede produkcije jim lahko samo čestitam – pa saj sem jim že ob prvencu, ki me je prav zato navdušil, ker so takrat res mladi fantje postavili rekord v snemanju, saj jim niti za prvič dobro ni bilo dovolj dobro. In prav zato ne razumem, zakaj po istem principu ne poiščejo dobrega tekstopisca.
IZRAZITO SAMOSVOJ
Tomi M. je izvrsten frontman. Vedno poseben, vokalno prepričljiv in – verjetno najpomembneje – izrazito samosvoj. Kajti najboljši so tisti izvajalci, ki jih prepoznaš. In Tomija seveda ne moremo zamenjati. Pa čeprav poje: »Ukradla je čas, vzela najboljši zrak …« ali »Le kaj v tvojih je očeh? Ta ples, ta led so tvoje barve srca, prelepe za oba …« No, očitno so barve duše in srca res priljubljen motiv v domači pop poeziji, glede na to, da me je še nedolgo nazaj hudo iritirala podobna rima v TV-reklami.
ČE SE RIMA, NI NUJNO, DA JE BESEDILO DOBRO
Če imajo besede lep zven in se tudi rimajo, še ne pomeni, da je besedilo dobro. Siddhartine melodije in vrhunska produkcija si zaslužijo besedila, ki bi imela razumljivo, pa čeprav globoko sporočilo. Žal pa pri nas mnogi mislijo, da je globoko tisto, česar se ne da razumeti. Takim priporočam pesniško zbirko Petra Lovšina! In morda ne bi bilo odveč, če bi ga siddharteži kdaj zaprosili za pomoč – vsaj za nasvet, če je že nujno, da Tomi svoje pesmi piše sam. Čeprav sem ga osebno zelo rada poslušala, tako v pesmi Od višine se zvrti kot takrat, ko je na La vie en rose z Eldo Viler pel Lastovko …
