Boštjan Napotnik navdušuje s svojo Kuhinjo za prave moške in Orodjarno, ki je postala prava uspešnica. S simpatičnim Napotom smo se odpravili na kavo v priljubljeno ljubljansko kavarno in pražarno in poklepetali o kuhanju, hrani in moških v domačih kuhinjah.
Za začetek klasično vprašanje, ki pa je vendar potrebno, da ugotovimo, kako se je vse skupaj začelo. Od kod in od kdaj ta strast do kuhanja?
Jedel sem od nekdaj rad, tudi ljubezen do kuhanja pa se je začela kar zgodaj. Kot otrok sem zelo rad pekel jogurtovo pecivo po nekem zelo preprostem receptu, kjer so bile vse mere navedene kar v jogurtovih lončkih. To je bilo enostavno in dobro pecivo, ki je vedno uspelo in zdi se mi, da mi je to dalo polet za naprej. Bolj zares se je začelo pozneje, na fakulteti, ko sva živela skupaj s cimrom in sva študentske bone prehitro porabila za druge zadeve kot za hrano. Potem je bilo nekaj seveda treba jesti oziroma skuhati. Cimer je bil iz Tolmina, tako da sva doma vedno imela tolminski sir, potem pa sva eksperimentirala z raznimi 'paštami' in tako naprej. V velik izziv mi je bila na primer martinova račka, ki prvič ni ravno uspela, naslednjič pa že in tako se je potem vsa stvar razvijala naprej.
So vas takrat kaj 'čudno' gledali, glede na to, da ste radi kuhali? Zdi se nam, da je ta trend moškega v kuhinji bolj prisoten šele zadnjih nekaj let. Prej je bolj veljalo, da za štedilnik spada ženska.
V mojem okolju je bilo vedno tako, da je ob sobotah in nedeljah kuhal oče – ob sobotah razne golaže in enolončnice, ob nedeljah bolj klasična nedeljska kosila. Tako da mi lik moškega v kuhinji nikoli ni bil nenavaden. Tudi doma smo imeli vedno kuharico Ivana Ivačiča, ki je bil eden redkih moških v družbi nun, ki so napisale vse klasične, temeljne slovenske kuharske knjige.
Več vas čaka v najnovejši Lepi&Zdravi!
