Marije Ahačič Pollak ni potrebno posebej predstavljati, saj ga verjetno ni Slovenca, ki ne bi poznal pesmi Tam, kjer murke cveto, ki jo je po uspešni avdiciji leta 1956 z Ansamblom Slavka Avsenika zapela ravno Pollakova, ki se je daljnega leta 1960 preselila v Kanado.
Grega Wernig / M24.si
Danes ima Marija, kot pravi, dva doma, ob tem pa dodaja, da je dom predvsem tam, kjer si ga človek ustvari sam, domovina pa je samo ena. In kako je navezana na domovino, rojstni Tržič, je te dni predstavila v knjigi Tečejo, tečejo nitke.
Pevka je želela z njo predstaviti svojo življenjsko zgodbo, ki jo je kakor niti prepletalo življenje v tkanino v različnih časih in okoljih.
Grega Wernig / M24.si
»Knjigo sem napisala zaradi tega, ker sem videla koliko mladih se sedaj seli in si želi, da se preseli iz Slovenije nekam v tujino. Ne zavedajo se, da je vsaka selitev zelo težka. Recimo Kanado nam je bila veliko bolj dostopna, ko smo so selili v šestdesetih letih, danes je precej drugače. Vsekakor moraš predvsem trdo delati in moraš biti poštenjak,« je med drugim dejala Pollakova, ki je dodala, da lahko le tako vse nitke tečejo lepo.
A selitev je prinesla tudi drugačen način življenja, potrebno se je bilo naučiti drugi jezik in običaje. »V knjigi se nisem izognila niti težkim vsakdanjim temam, ker če pišeš avtobiografija, je lepo če poveš vse kar bi zanimalo bralce.«
In ravno to je med drugim ganilo Rosvito Pesek, ki je na zanimiv način vodila predstavitev nove, že tretje knjige Marije Ahačič Pollak. »Ganjena? Seveda! Ona je ena naša velika Slovenka – ženska, ki je odpela pesem, ki jo imamo vsi v srcu (Tam, kjer murke cveto) in je predvsem ženska, ki svojim letom tako uspešno kljubuje, da ji lahko zavidamo čisto vse ženske. Marija je dama po besednjaku, po načinu, kako se nosi, po postavi – občudujem jo tudi kot žensko. In tudi to, da je (čeprav se o ženski letih praviloma ne govori), imela osmico na začetku svoje letnice, vzravnano stoji sredi studia na odru in zapoje v živo.«
Grega Wernig / M24.si
