Miha, kako je biti s Sašo?
Miha: Super, kot na vlakcu smrti. (smeh) Ne, res je super, zelo fino. Zelo se ujemava, imava enak okus za glasbo. No, pri filmih se ne ujemava najbolje – ona bi ves čas gledala grozljivke, celo za božič. (smeh)
Saša: Miha bi zdaj pristal že skoraj na romantične komedije, samo da mu ne bi bilo treba gledati grozljivk.
Kaj bi pa vi gledali, Miha?
Miha: Kaj bolj lahkotnega. Ona pa bi res gledala samo psihološke grozljivke.
Saša: Saj potem se pa bolj stiskam k njemu! (smeh)
Miha: No, razen teh grozljivk pa moram reči, da sva ustvarjena drug za drugega.
In to traja že?
Miha: Štirinajst ... trinajst let in pol.
Saša: Ne, miško, zdaj pa mislim, da si kakšno leto kar izpustil.
Saška, vam se vajina zveza vleče že dlje, ne?
Miha: 9. julij 2001 do ... katerega smo danes?
Saša: Boš zdaj postavil vse moje zadnje intervjuje na laž? (smeh) Jaz govorim o skoraj petnajstletni zvezi.
Miha: Potem pa recimo petnajst, da ne bo kaj narobe.
Saša: Mene pa vseeno zanima tisti vlakec smrti. (smeh)
Miha: To sem se samo hecal.
Spoznala sta se na radiu Zeleni val, pred davnimi ….
Miha: ... petnajstimi leti! (smeh)
Saša: Hvala, miško!
Kaj vam je bilo všeč pri njej?
Miha: Takrat je bila tako ali tako videti malo preveč zrela zame.
Saška: Nesramnež! (smeh)
Miha: Ne po letih, ampak tako, bolj odraslo je delovala. Nobenih upov nisem imel, da bi lahko bilo kaj med nama, in tako me je osvojila ona.
Vi ste se pa pustili osvojiti ali kaj?
Miha: Tako, ja.
Saša: To sploh ni res! Veste, kako je bilo? Takrat sem bila po neki res zelo zoprni zvezi in sem bila že dve leti samska. Prišla sem delat na radio, tam sva se spoznala, veliko sva delala skupaj in se dobro imela, ampak jaz sem se zaradi te slabe izkušnje takoj, ko me je kakšen fant začel osvajati, odmaknila. Res pa je, da pri Mihu nisem imela občutka, da me osvaja, in se zato nisem odmaknila. (smeh)
Miha, vi ste jo torej tako diskretno osvajali, da ona tega sploh ni opazila?
Miha: Ne vem, tako kaže. (smeh)
Saša: Ne vem, ali sva sploh do konca ugotovila, da sva si všeč, mislim, da sva se tega zavedela šele zadnji večer, ko sem delala na radiu. Takrat nama je postalo jasno, da nočeva nehati sodelovati. In sva se zmenila, da si bova napisala kakšen SMS. Kakšen dan, dva so SMS-ji zadoščali, potem pa se nama je zdelo, da je čas za telefonski klic. Ta klic pa sva izpeljala tako zelo nespretno, da sva imela oba grozne občutke. Šele čez leta se nama je uspelo pogovoriti o njem. Zanimivo je bilo, da sva ga razumela popolnoma različno. Meni se je zdelo, da se mu že prav ponujam, on pa sploh ne reagira, Miha pa mi je rekel, da sem bila zelo hladna. Pa je bil isti pogovor, samo tako različno sva ga dojela. Meni je bilo že prav nerodno, on pa je imel občutek, da sem hladna.
Je bil ta pogovor usoden?
Saša: Ne, bil je grozen, a na srečo sva poskusila še z enim in sva se hitro dogovorila za srečanje. Potem mi je Miha vso noč igral in pel.
Osvojil vas je z glasbo?
Saša: (v smehu) Napadel me je z glasbo, zahrbtno! Tako da nisem vedela, kdaj mi je tako zlezel v srce. Že ko sva zadnjič delala skupaj, mi je zavrtel pesem, ki jo je sam posnel. Ko sem slišala njegov glas, je v meni vse zavibriralo. Res. Zelo se me je dotaknil.
Miha: Zavibriral sem jo, ja! (smeh)
Miha, zakaj pa nam ne privoščite svojega glasu, da bi še mi malo zavibrirali?
Miha: Rajši sem v ozadju, skrit. Saši se na odru pridružim samo na kakšni zasebni zabavi, če res ne gre drugače, v naši državici pa tako ali tako ne bi mogel živeti od tega. Rajši se ukvarjam z avtorsko glasbo za tuje trge.
Miha, ali v odnosu s Sašo uživate tako kot na začetku ali še bolj?
Miha: Bolj. Vedno bolj. Zdi se mi, da sva se z leti še nekako bolj ugnezdila v odnos. Zelo mi je lepo.
Menda vas je Saša naučila tudi, kako se prepirati?
Miha: Ja, me je naučila.
Saša: Če bi bilo po njegovo, bi tako in tako oba molčala. Kakšno prepiranje bi to bilo? Ampak zdaj je postal že zelo dober nasprotnik. Razlike v reševanju težav pa seveda še vedno so. Miha se na primer zelo hitro pomiri , jaz pa moram vsako stvar do konca razčistiti. Ne neham prej, dokler nimam občutka, da on res razume, zakaj me je nekaj vrglo iz tira. Tako včasih še trikrat pridem za njim v studio, da mu razložim še kakšen podton. (smeh) In včasih že prav vem, da težim, pa se ne morem ustaviti.
Skupaj preživita kar veliko časa, zlasti kadar Saša nima projekta, kot je bil Kmetija: Nov začetek, saj oba delata in ustvarjata doma. Imata tako rekoč družinsko podjetje.
Miha: Ja, nekateri tega ne zmorejo, jaz pa mislim, da ne bi zmogel brez tega, da sva skupaj. Proces ustvarjanja muzike je tak, da potrebuješ nekoga, ki ti pove mnenje. In Saša mi ga pove. Saj včasih preslišim, kaj mi pove, ampak večinoma jo kar ubogam. Je zelo konstruktivna.
Saša: In vztrajna! (smeh)
Miha: Včasih ima prav, včasih ne, ampak velikokrat ima prav.
Saša: Rada imam, da vsaj poskusiva. Miha mi včasih reče, da česa takšnega ni naredil še nihče, pa mu pravim, da naj bo on pač prvi. In potem se včasih zgodi, da je rezultat zelo dober. Sicer pa Miha glasbo, ki jo dela, razume in čuti, jaz pa jo bolj čutim. Imam srečo, da Miha razume, kaj mu hočem povedati, kadar jo presojam in mu govorim, kaj mi ni všeč in kaj bi še potrebovala, da bi bila zadovoljna. Kdo drug me verjetno ne bi razumel.
Pa ne gre samo za glasbo, ki jo izvaja Saša, ampak tudi za vašo glasbo, Miha?
Miha: Tako, ja, za vso glasbo.
Zdaj pa mi povejta stvari, ki vama pri drugem niso všeč.
Miha: Zdaj ko je Saša delala pri resničnostnem šovu in sva bila z Ario sama, sva imela vse pospravljeno.
Torej ste vi bolj redoljubni?
Miha: (malce obotavljivo) Jjjjja.
Saša: Jaz sicer ves čas pospravljam, ampak ne znam vzdrževati reda. Ne znam sproti pospraviti stvari na svoje mesto oziroma se zapletem že prej; ne znam ustvariti prostora, ki je namenjen eni stvari. Ne znam se niti odločiti, kje bo ta stvar.
Miha: Medtem ko Saše ni bilo, sem ustvaril že veliko prostora, a ga je Saša že zasula nazaj! (smeh) In sem rekel Arii, super, da mamica spet gre, da bova spet malo pospravila in naredila red.
Saša: Ampak jaz res ves čas hodim naokrog in govorim, zdaj bomo pa res pospravili. Organiziram delo in v resnici pospravimo, a potem tega ne znam vzdrževati. Spomnim se, da mi je mami skušala ta občutek privzgojiti in mi je govorila, kako bom to nekoč potrebovala. Imela je prav. Saj sem ji verjela, ampak ... (smeh) No, recimo, no ... (Saša gre v kuhinjo in pospravi posodo in makarone, ki jih je kuhala za Ario.)
Saša, zdaj lahko vrnete Mihu, kaj vam gre na živce pri njem.
Saša: Prav tako pri pospravljanju. Če se jaz na primer odločim, da je treba posesati, on pa ima prav takrat ogromno dela. No, saj ga ima res.
Prebrala sem, da ste nekoč imeli težave pri košnji trave, ker so vaši starši želeli, da je pokošena, vama pa se takrat ni zdelo ravno nujno?
Saša: To je pa tako: ker imamo rodovno plemensko ureditev, so pravila, ki se jih je treba držati. Midva sva zadolžena za košnjo trave, kadar je previsoka, a glede kritičnih centimetrov višine imava nekoliko večjo toleranco kot starši.
Miha, pa je težko živeti s tastom in taščo v isti hiši?
Miha: Ne, nikakor! Včasih res pride kakšna stvar ob nepravem času, sicer pa ni nobenih težav.
S taščo ste zadovoljni? Pravijo, da si mora moški dobro ogledati taščo, saj bo njegova ženska sčasoma vse bolj podobna svoji materi.
Miha: Sem zadovoljen, tašča je zelo v redu, parametri so dobri. (smeh)
Božič in silvestrovo boste preživeli skupaj?
Miha: Skupaj, ja, božič v ožjem družinskem krogu, silvestrovo pa še s šestimi prijatelji, tremi pari, z otroki.
Koliko pa boste pomagali pri pripravljanju božične in silvestrske pojedine?
Miha: Šel bom v trgovino. (smeh) Pa pospravil bom.
Saša: Pri večjih pojedinah je treba sproti pomivati in pospravljati in moram reči, da je Miha pri tem tako požrtvovalen, da ima na koncu čisto razjedene dlani. Uporabljati morava samo eko čistila. Zelo je uporaben tudi, če kaj delava skupaj, a nekako nima poguma ali pa volje, da bi jedi pripravljal sam.
Kaj pa, ko sta bila z Ario sama? Kdo je kuhal?
Miha: Malo sva jedla pri tašči, ker sem imel veliko dela, sicer pa sem kuhal tudi sam. Čeprav za Ario ni težko kuhati, ker hoče že pol leta jesti samo makarone s sirom.
Saša: Ampak res, samo makarone z žličko kisle smetane in naribanim parmezanom. To je vse, kar bi sploh jedla, če bi odločala sama.
Miha, kakšen je vaš odnos z Ario?
Miha: Aria je najlepše, kar se mi je zgodilo v življenju! Sva super tandem!
Imate kakšne novoletne želje, zaobljube?
Miha: Samo da bomo zdravi. Da bodo zdravi prijatelji, vsi okrog naju. Letošnje leto je bilo glede tega kar težko.
Saša: Res vedno prideva do tega, da rabimo samo zdravje. Za vse drugo se lahko potrudiva, zdravje pa dela po svoje. Nihče nima garancije, koliko časa bo na svetu.
Se čez deset, dvajset let vidita skupaj?
Miha: Tako je, s kakšnim družinskim članom več.
O, Saška, zakaj se držite za glavo?
Saša: Joj, imeti otroka se mi zdi res najlepša stvar v življenju. Vsakokrat, ko ga pogledaš, je za temi otroškimi očmi toliko smeha, ki ga mi v življenju kar izgubljamo, dejstvo pa je, da sem si jaz vedno predstavljala, da bova imela enega otroka, Miha pa si je očitno predstavljal dva.
Miha: Jaz bi še enega, ja, da bo Aria imela družbo ... Tudi tašča navija. (smeh)
Saša: Jaz pa se za zdaj še nisem prepustila tej ideji, čeprav sta me Miha in Aria že malo zmehčala. Zdi se mi, da razmere niso ravno naklonjene otrokom in da odraščajo v žalosten svet. Imeti otroka pomeni biti odgovoren zanj, mu dati varnost, zdaj pa je že nas, starše, strah tega sveta in življenja. Zato imam pomisleke.
Kaj pa to, da bi Aria imela družbo, podporo, nekoga, s komer se lahko igra, uči, pogovarja, mu zaupa?
Saša: Saj prav zato nisem dokončno rekla ne. Miha ima sestro in opažam, kolikokrat se pokličeta in kako rada se imata. Jaz tega občutka ne poznam. Imam bratrance, ki jim imam zelo rada, ampak odraščanje v isti družini je gotovo še drugačna bližina. In to je gotovo najlepša popotnica, ki jo poleg ljubezni lahko daš otroku.
Si predstavljata, da se bosta na stara leta držala za rahlo tresoče se roke? Na klopci, v zelenju? Kaj bosta počela takrat?
Miha: Ja, seveda. Absolutno! Verjetno bova delala kakšno besedilo za nov hit, za upokojenski ples. (smeh)
Saša: Miha mi bo takrat obljubljal, da mi bo hodil prižigat svečke. (smeh) Ne, obljubil mi bo, da bo ukradel mojo žaro in jo prinesel domov. Ker sem tako rada doma.
Kaj dobrega vsak od vaju prinese k odnosu?
Saša: Jaz vem, kaj prinese Miha, ko pa razmišljam, kaj prinesem jaz, tega ne najdem. (smeh) Miha prinaša v najin odnos in najino družino umirjenost. Njega zelo malo stvari vrže iz tira. Zame je to pravi balzam, ker me stvari zelo hitro prestrašijo in zaskrbijo, on pa ima najprej do vsega distanco, potem pa ubere pozitiven pristop. Je najbolj pozitiven človek, kar jih poznam.
Miha: Rrrrrr! (zaprede kot maček) Prav je povedala. Mislim, da se tu kar dopolnjujeva, vsak prinaša k hiši kaj drugega. Tisto, kar drugi potrebuje. Oporo. Drug drugega dopolnjujeva. In dobro delujeva skupaj.
Saša je torej kot žogica, ki se odbija po hiši, vi pa umirjate položaj. In žogico. Vam prija, da je ona takšna, poskočna?
Miha: Ja, seveda. Midva sva plus in minus. Saša prinaša v hišo ljubezen in toplino, čutim njeno pripadnost.
Saša: In jaz sem njegova največja oboževalka.
Miha: Tudi to je res, absolutno.
Kako ste že rekli na začetku, da je bila bolj odrasla?
Miha: Zrela.
Se to še kaže pri vajinem odnosu?
Miha: Kdaj se še pokaže. Ona mora včasih petkrat razmisliti o neki stvari, medtem ko se jaz odločim takoj. Na primer kadar kupujemo kaj večjega. Ona si vzame čas, da razmisli, jaz pa bi šel takoj v akcijo. Enako je pri presojanju situacij ali ljudi. In tudi pri poslu. Ampak je dobro, da me včasih drži nazaj.
Saša je zelo zgovorna …
Miha: Pa Aria tudi …
Joj, ubogi vi! Kakšne so torej videti vožnje, ko se skupaj peljeta na nastop v Prekmurje? Pridete kaj do besede?
Miha: Se kar znava pogovarjati, ne govori samo ona.
Saša: Včasih v kakšni gostilni opaziva kakšen par, ki ne spregovori niti besede. To naju vedno malo začudi, saj si imava midva ogromno povedati. Lepo nama je tudi, kadar govoriva o malenkostih in nepomembnih stvareh. Res pa je, da moraš znati klepetati, a se moraš po drugi strani v zvezi znati tudi pogovarjati o pomembnih, ne vedno najprijetnejših stvareh. Razlika je velika, oboje pa ima v odnosu smisel in funkcijo. Zelo pomembno se mi zdi, da sta partnerja sposobna obojega. A da ne bova »prepametna«, gotovo se bo kdaj zgodilo tudi kaj, kar nama bo povzročilo veliko težav. Zdaj se mi zdi, da nekako lepo veslava skupaj. Trenutno sva zelo zadovoljna z najinim odnosom, zelo sva vesela, ker se imava.
Miha: (začne utripati s trepalnicami)
Saša: Ah, daj no, Pajki! (smeh)
Hm, kaj se dogaja? Kaj počne Miha?
Saša: Vedno, kadar je kakšen čustven trenutek, pozitiven ali negativen, jaz nenadzorovano trepetam s trepalnicami.
Miha: Ali pa, kadar mi kaj očita – tudi takrat trepeta.
Nujno vaju moram vprašati, kako je po teh 13, 14, 15 letih ... z vajino strastjo? Je kaj nevarnosti, da mine?
Saša: Če privlačnost mine, ne vem, kaj se da narediti. V resnici ne vem. Prizadevati se moraš za bližino in upati, da se vrne.
Miha: Brez privlačnosti ni nič.
Saša: Eden od znakov ljubezni in pripadnosti je tudi to, kolikokrat se stisneš k partnerju. Že tukaj se vidi, koliko imata partnerja rada telesno bližino drug drugega.
In kako je s tem pri vama?
Miha: O, pri nas se veliko crkljamo!
Saša: Objemamo, ljubčkamo ...
Tudi pred Ario?
Saša: Seveda! To je vendar naravno in lepo! Ljubeč medsebojni odnos staršev je za otroka po mojem mnenju zelo pozitiven. Sicer pa se vsi trije radi objemamo. Pogosto se vsi trije zložimo na najmanjši kavč ...
Miha: ..... pa še psička Candy skoči k nam gor.
Saša: Saj ne zdržimo zelo dolgo v takšnem položaju, ampak tisti čas smo zelo zadovoljni ...
Miha: ..... in tistih nekaj trenutkov je neprecenljivih.
