Senidah iz skupine Muff ima vse, kar mora imeti velika pevska zvezda, a se raje kot na prvih straneh medijev zadržuje v ozadju in tisto, o čemer bi rada govorila, raje sporoči s pesmijo.
Čeprav je vaša pesem Naj sije v očeh predvajana praktično vsak dan in čeprav nastopate na odmevnih glasbenih tekmovanjih, kot je EMA, se nam zdi, da veliko ljudi še vedno ne ve, da to pojete vi oziroma skupina Muff.
Tisti, ki so nas slišali, vedo, kdo smo, saj pridejo tudi na naše koncerte in se z njimi včasih zapletemo v dolge debate. Z ostalimi pa nimamo stika, tako da tega ne moremo vedeti. (smeh) Če je pa tako, pa tudi prav, pomembno je, da se, ko nas slišijo, pozitivno odzovejo.
V katerih krogih vas najraje poslušajo? Kje imate največ koncertov?
Težko reči. Kjer koli že smo, smo srečni, da tam sploh smo, na odru, pred svojimi poslušalci.
Pravzaprav se nam zdi, da se skupina, še zlasti pa vi, kar nekako skriva pred mediji. Kako bi ti sicer prezrli pevko s tako čudovitim glasom in stasom. Imamo prav?
Ne bi rekla, da se skrivamo pred mediji. Res pa je, da nam zasebnost veliko pomeni.
Pojete s čutnim, rahlo hripavim glasom francoske šansonjerke ali pa strastne kadilke. Katera ste vi, prva ali druga?
Hripava že, a ta hripavost me spremlja od mladih nog in takrat nisem vedela ne kaj je prvo in ne kaj je drugo.
Za takšnimi glasovi se pogosto skrivajo globoke, celo tragične zgodbe. Je tudi vaša zgodba takšna?
Vsaka zgodba je sestavljena iz veselih in žalostnih trenutkov.
Po rodu ste Črnogorka. Ste otroštvo preživljali v Črni gori ali Sloveniji?
Rojena sem v Ljubljani, kot otrok pa sem poletja preživljala v Črni gori.
Kako bi opisali svoj značaj, temperament, osebnost?
Malo od tu in malo od tam.
Ste, kar zadeva petje, dvojezični? Pojete tudi črnogorske pesmi?
Nisem samo dvojezična, sem trijezična, lahko pa sem tudi štirijezična, če se potrudim. (smeh)
S petjem ste se pravzaprav začeli ukvarjati šele pri 25 letih. Kaj ste počeli pred tem?
Živela sem kot vsaka punca, malo delala, malo žurala, v glavnem živela svoje življenje, kot da mi nič ne manjka.
Kako to, da je bilo ravno četrt stoletja ključna prelomnica vašega življenja? Se je takrat zgodilo kaj posebnega?
Nič posebnega. Bil je le splet okoliščin in sestrina brca v zadnjo plat.
Zasledili smo, da ste se petja naučili sami. Kako je potekalo učenje?
Petja se nisem nikoli učila, tudi zdaj se ga ne. Jaz sem samo družbo delala pevcem, ki so se predvajali na mojem radiu, tako kot tudi zdaj.
Ste pred pevsko kariero kaj študirali?
Vsi študiramo v življenju. Nekateri so za to na koncu nagrajeni, nekateri pač ne.
Na nastopih razen z glasom očarate občinstvo tudi z videzom. So elegantne rdeče obleke, ki jih pogosto nosite, vaš zaščitni znak?
Nosim tudi črne, bele, modre …
Kaj sicer še radi oblečete za na oder?
Odvisno, za kakšno prireditev gre. Res pa je, da so mi zelo všeč dolge obleke, ker so dobro videti na vsakem odru, ne glede na to, ali si v visokih petah ali bos.
V čem se najbolje počutite zasebno?
V dolgih oblekah.
Ste ženska, ki je za garderobo pripravljena odšteti veliko denarja ali se oblačite tudi v nizkocenovnih trgovinah?
Ne vem, katere trgovine so nizkocenovne oziroma visokocenovne. Kupim tisto, kar si lahko privoščim.
Nosite nakit? Nam zaupate, kateri je najdražji kos, ki ga premorete?
Zagotovo darilo od mame.
Se kot pevka počutite pod pritiskom minevanja let? Se bojite staranja?
Ne. V bistvu me zelo zanima, kaj mi bo starost prinesla.
Kje se vidite čez dvajset, trideset let? V družinskem krogu?
Ne vem, tudi mene to zanima. Kdaj, kaj … Bo čas povedal.
Če boste takrat super bogata zvezdnica svetovnega slovesa, kateri dobrodelni organizaciji boste nakazovali denar?
Ne vem, bi se morala s Cristianom Ronaldom posvetovati. (smeh)
