Na začetku leta smo izvedeli, da je bila vaša mama hudo bolna. Ampak njene težave so se začele že pred leti, kajne?
Pred sedmimi leti je mami prizadela sistemska skleroza, ampak optimistka, kot je, ves čas ponavlja, kako je srečna in hvaležna, da je bila 53 let zdrava, saj ne ve niti, kaj je glavobol ali zobobol. Zaradi svoje bolezni ni delala panike ali padla v depresijo, pa čeprav so ji pred letom in pol odpovedale tudi ledvice in je morala začeti hoditi na dializo. Vse to je sprejela pokončno in bila je hvaležna, da dializa sploh obstaja, saj je za ledvične bolnike življenjska rešitev. Ker je velika šaljivka, zelo rada vsako stvar obrne na šalo in prav nič drugače ni bilo z njeno boleznijo. Ko je bila bolna pol leta, so se s prijateljicami dobile na kosilu in rekle so ji, da je že videti odlično. On pa jim je odvrnila: »Pa šele pol leta sem bolna! Kaj šele bo!« (smeh)
To pa je res občudovanja vreden optimizem. Sicer pa živite zelo blizu staršev, tako da ste menda pogosto pri mami in ji lahko priskočite na pomoč.
Nekaj let so starši živeli v Domžalah, v trenutku, ko so se pri mami začele resne zdravstvene težave, pa smo skovali načrt, da se z očetom preselita nazaj v Ljubljano, ker je to za mamo bolje. To, da živimo drug blizu drugega, me pomirja, ker vem, da sem lahko v petih minutah pri njej, če me potrebuje. Seveda sem velikokrat na obisku, še večkrat pa sta kar onadva pri meni, ker zelo rada kuham in je večji užitek kuhati za tri kot le zase. Že nekaj let sem tudi za praznike gostiteljica jaz in zelo sta vesela, ker vedno tako lepo pripravim.
Kako ste vsakodnevno življenje prilagodili mamino bolezni?
Nekatere stvari so se res spremenile, ampak ko gre za človeka, ki ga imaš neskončno rad, ni nič težko. Mami težko hodi, z rokami pa zelo težko počne kar koli. Tako se je bilo treba navaditi, da nobene stvari, ki ima pokrovček, ne zapiramo, ampak pokrovček samo položimo, sicer ga sama ne bi mogla več odviti. Oče je izumil celo zelo izviren patent za odtočit vodo na stranišču, na katerega se mami lahko nasloni s komolcem. Zelo ji pomaga tudi pri vseh gospodinjskih opravilih.
Ste se prilagodili tudi glede izletov?
Kamor koli gremo, si vzamemo več časa kot včasih, ker sta za mamo že vstop in izstop iz avta veliko bolj otežena. Vse se je upočasnilo, kar pomeni, da uživamo bolj počasi! (smeh) Kam daleč in za dlje časa se ne moremo odpraviti, ker je mami odvisna od dialize, zato se več družimo, ko je prosta. Če se zgodi, da imam svoj koncert na dan, ko ima ona dializo, sploh ni vprašanje, ali bo prišla na koncert ali ne – ker bo! Oče jo počaka in že drvita na tisti konec, kamor se gre, tako pravi ona, zdravit z glasbeno terapijo in kjer pozabi, da jo kaj boli in je sploh kaj narobe!
»Ko je bila bolna pol leta, so se s prijateljicami dobile na kosilu in rekle so ji, da je že videti odlično. On pa jim je odvrnila: 'Pa šele pol leta sem bolna! Kaj šele bo!'« (smeh)
No, saj tudi mnogi vaši oboževalci menijo, da so vaši koncerti kar zdravilni.
Glasba človeka res ponese v svet, kjer pozabi na težave in se preprosto prepusti lepim občutkom, zato večkrat pravimo, da je nekakšno zdravilo za dušo. Če nam je neki izvajalec, neka glasbena zvrst pri srcu, nam zagotovo vlije veliko pozitivne energije. In to se dogaja tudi na mojih koncertih, ki jih obiskujejo ljudje, ki imajo radi moje pesmi. Obstaja pa nekdo, ki je bil na vseh mojih koncertnih večerih, razen na enem, in to je seveda moja mami. Manjkala je le v Radečah, ker je bila prav takrat na preiskavah v bolnišnici. Oče za njo zaostaja zato, ker ima v času mojih koncertov tudi sam delo, kadar pa le lahko, je seveda tudi on v dvorani.
Ali za sistemsko sklerozo obstaja kakšno zdravilo?
Pred pol leta so jo začeli zdraviti z biološkimi zdravili in vsi verjamemo, da ji bo to pomagalo. Velika spodbuda zanjo je tudi gospa, ki jo je pred kratkim spoznala in ima podobno bolezen. Povedala ji je, da so ji pomagala prav biološka zdravila, da je znova normalno zaživela. Je pa seveda potreben čas, nič se ne zgodi kar čez noč.
Kako ste lani opazili, da se je mamino stanje poslabšalo?
Postajala je vse šibkejša, bila je zelo zatečena in čedalje teže je hodila. Ko je bilo zelo hudo, jo je oče peljal na urgenco, tam pa sta vztrajala, da jo pregledajo od glave do peta in ugotovijo, kaj je narobe. Takoj po odvzemu krvi in vode so jo hospitalizirali, naslednji dan pa se je že začela dializa.
Ali zdravnikom zamerite, da niso prej opazili poslabšanja, ali razumete, da se je to zgodilo tudi zato, ker je vaša mama vedno govorila, da je dobro, ker je pač taka optimistka in ni vajena tarnati?
Malo sem bila res huda na mami, ampak ona je človek, ki res ne zna tarnati, čeprav bi bilo v njenem položaju veliko bolje, če bi znala! Naj bo še tako hudo, je njeno razmišljanje takšno, da je vedno lahko še huje, zato bo že malo potrpela in se ne bo pritoževala. Je pa res, da je svojo osebno zdravnico redno obiskovala, ampak zdravila, s katerimi so jo zdravili, ji niso nič pomagala, ker je bilo stanje čedalje slabše.
Kako dolgo je bila v bolnišnici zaradi odpovedi ledvic?
Mesec dni, tako da sem ji 60 poljubčkov za njen okrogli jubilej podelila kar tam, (smeh), praznovali pa smo takoj, ko se je vrnila domov. Rada bi se zahvalila vsem tistim zdravnikom, zdravnicam in medicinskim sestram ter tehnikom, ki so se trudili in ji pomagali. Žal je imela v vsem tem času tudi kakšno malce bolj grenko izkušnjo, toda tistim zdravnikom, ki opravljajo svoje delo s srcem in dušo, gre zares velik poklon.
Mamo ste v bolnišnici obiskovali tudi večkrat na dan. Z enim od teh obiskov ste ji menda celo rešili življenje, kajne?
Čeprav sem jo tisti dan že dvakrat obiskala, sem zvečer začutila, da moram iti še enkrat k njej. Kot bi mi to sporočal notranji glas. Ura je bila pol desetih zvečer, ampak sem vseeno šla. Na oddelku je bilo že vse mirno, ko pa sem stopila v njeno sobo, je sedela na postelji in se dušila, tako da še pomoči ni mogla priklicati. Komaj mi je hlipajoče rekla, da ne more dihati in se počuti grozno. Zgrabila me je panika, ker sem jo prvič slišala reči kaj takega, in vedela sem, da je stvar zelo resna. Vsa iz sebe sem oddrvela po zdravnike in takoj so bili vsi pri njej. Ker ji je voda zalila pljuča in srce, so jo v le nekaj minutah premestili na oddelek intenzivne nege in jo takoj začeli dializirati. Tisto noč in nekaj dni zatem, dokler se stanje ni izboljšalo, nisem nič spala. Samo razmišljala sem o njej in vsak dan komaj čakala, da sem jo lahko spet obiskala. Po tej grozni izkušnji sem razmišljala, kaj me je tistega večera tako vleklo k njej. Očitno smo ljudje, ki se imamo tako zelo radi, res energijsko povezani in se pač še bolj začutimo takrat, ko se potrebujemo.
Kako ste prenašali pogled na mamo v bolniški postelji?
Najlepše od vsega jo je bilo gledati, s kakšnim užitkom se prehranjuje. Da ni izgubila apetita, je bilo zelo pomembno, ker je v tistem času zaradi dialize izgubila veliko kilogramov. Seveda je težko videti mamo, ki je tako shujšala, da jo lastne noge komaj držijo pokonci, zato pa smo vsi skupaj zdaj toliko bolj veseli vsakega novega kilograma, ki ga pridobi. Ko se to zgodi, je za nas praznik.
»Vse se je upočasnilo, kar pomeni, da uživamo bolj počasi! (smeh) Kam daleč in za dlje časa se ne moremo odpraviti, ker je mami odvisna od dialize, zato se več družimo, ko je prosta.«
Hm, samo pomislite, kako nevarna je siceršnja obsedenost z vitkostjo, saj v bolezni očitno potrebujemo kakšen kilogram več, da imamo vsaj malo zaloge.
Res je! Sicer pa je moje mnenje še vedno nespremenjeno: raje kakšen kilogram preveč kot kakšen premalo.
Ste bili kdaj na dieti?
Za zdaj ne, a če bi se diete morala držati zaradi zdravstvenih razlogov, bi se je držala. O shujševalni pa ne razmišljam. Ker sem velika gurmanka, sem se odločila, da bom jedla, kar mi ustreza, hkrati pa bom tudi fizično aktivna. To se mi zdi odlična kombinacija za dobro počutje. Tako prisegam na naravni botoks, ki poskrbi tudi za širši, bolj pristen, žareč in zdrav nasmeh. (smeh)
Ali tudi svojim učenkam svetujete, naj se ne vznemirjajo zaradi kilogramov?
Mlade spodbujam predvsem k zdravemu načinu življenja, kar pomeni veliko gibanja in zdrava prehrana, saj je ta izjemno potrebna za zdrav razvoj. Vsekakor pa jih želim odvrniti od nepotrebnih shujševalnih kur, ki ne prinašajo nič drugega kot bolezen in slabo počutje. In to, da ima toliko deklet psihične težave zaradi kilogramov, ker so jim vzor shirane manekenke, ki jih gledajo na televiziji in v časopisih, je katastrofa. Če bi bilo po moje, bi na modnih brveh uvedla nova pravila, ki bi zahtevala kar nekaj kilogramov več.
»Malo sem bila res huda na mami, ampak ona je človek, ki res ne zna tarnati, čeprav bi bilo v njenem položaju veliko bolje, če bi znala! Naj bo še tako hudo, je njeno razmišljanje takšno, da je vedno lahko še huje, zato bo že malo potrpela in se ne bo pritoževala.«
Medtem ko je bilo z mamo hudo, ste poleg svoje službe profesorice v glasbeni šoli seveda imeli tudi nastope. Je bilo težko?
To je bilo obdobje, ko smo v šoli ravno končevali šolsko leto, se pripravljali na zaključne izpite, ko sem imela veliko dela tudi z nastopi in druge obveznosti. Po eni strani je bilo zaradi razmer z mamo zelo težko, ker sem ves čas mislila samo nanjo in čakala, da jo spet obiščem, po drugi strani pa mi je ravno želja po njenem okrevanju dajala ogromno energije, da sem vse naredila tako, kot se je od mene pričakovalo. Res pa sem imela kar velike težave z glasom, ker nisem veliko spala, zaradi poročanja sorodnikom in prijateljem, kako je z mamo, sem zelo veliko govorila po telefonu, pa tudi večkrat sem se razjokala kot sicer, kar tudi močno vpliva na glas. Ampak na nastopih sem se potrudila po svojih najboljših močeh.
Glas je vaše orodje, a očitno zelo občutljivo, saj se odziva na vaše počutje.
Res je. Zanimivo je, da so težave z glasom izginile, takoj ko se je mamino stanje popravilo. Glasilke so zelo občutljive in res moram biti previdna, zato se ne zadržujem v prostorih z glasno glasbo, kjer bi se morala med govorom naprezati, ampak imam rada mirne prostore, da se lahko pogovarjam tišje. Zelo pomembno za glas je spanje, ki ga pri meni večkrat manjka, a kadar le lahko, se dodobra naspim. Včasih se zgodi, da se s prijatelji preprosto ne smem družiti, čeprav bi se zelo rada, ker moram biti tiho, da bo glas na nastopih in koncertih spočit. Vesela sem, da to razumejo, in tako imamo dneve, ko komuniciramo samo po telefonskih sporočilih.
Kakšno je zdaj zdravstveno stanje vaše mame? Kilograme pridobiva nazaj in videti je že precej bolje?
Zdaj je že veliko bolje, pa še na bolje gre. Poznam prave metode, da pozabi na bolečino. Pred kratkim sva šli nakupovat in peljala sem jo v trgovino z oblačili, da prenoviva njeno garderobno omaro. Tisti dan so jo sklepi bolj boleli, pa sem ji rekla, da bo ona samo sedela v garderobi, jaz pa ji bom nosila oblačila in ji pomagala pri oblačenju. Izbereva garderobo in jaz se poženem v iskalno akcijo. Prvih nekaj minut je še malo stokala, ker pa so ji stvari, ki sem ji jih nosila, vse bolj pristajale in se je v njih odlično počutila, je bil njen nasmeh na obrazu čedalje večji, stokanje zaradi bolečih sklepov se je popolnoma utišalo in iz trgovine je navdušeno odkorakala z dvema polnima vrečama novih oblek. (smeh)
»Na oddelku je bilo že vse mirno, ko pa sem stopila v njeno sobo, je sedela na postelji in se dušila, tako da še pomoči ni mogla priklicati. Komaj mi je hlipajoče rekla, da ne more dihati in se počuti grozno. Zgrabila me je panika, ker sem jo prvič slišala reči kaj takega, in vedela sem, da je stvar zelo resna.«
Je obsojena na dializo za vse življenje ali bo lahko dobila novo ledvico?
Ker moraš biti za presaditev popolnoma zdrav, o tej možnosti vsaj za zdaj ni govora. Ampak mama se s tem ne obremenjuje. Kar je treba, je pač treba, pravi, v veliko pomoč pa ji je tudi njen svak, ki je prav tako že dolgo dializni bolnik.
Pa bi vi mami odstopili svojo ledvico, če bi bilo to mogoče?
To sploh ni vprašanje! Če bi lahko, bi ji dala obe!
Vas je ta izkušnja kaj spremenila?
Mislim, da te prav vsaka nova izkušnja v življenju česa nauči, morda po svoje tudi spremeni, takšna pa še bolj. Ko se zgodi bolezen, postane vse drugo na tem svetu res nepomembno. Kar naenkrat izpuhtijo vse druge skrbi in še bolj se zaveš, da je, če si zdrav, mogoče vse. Zato mi že od nekdaj niso blizu ljudje, ki se vse počez pritožujejo nad vsem, takšni, ki v vsaki stvari vidijo le ovire, in takšni, ki se jim nič ne ljubi, obenem pa jim je vse brez zveze in jim je vedno dolgčas. Problemi so bili, so in bodo, vprašanje je le, kako jih dojemaš in kako se nanje odzoveš. In veliko laže jih je rešiti z optimizmom.
Dokler smo na tem svetu, imamo priložnost kaj ustvariti, kaj popraviti, spremeniti, reči oprosti, se zahvaliti; dokler imamo ob sebi svoje najdražje, pa je nekaj najlepšega, če se z njimi družimo, ohranjamo iskrene in ljubeče odnose, da ne čakamo posebnih trenutkov, kot so prazniki, rojstni dnevi ter razni takšni in drugačni dnevi, da jim povemo, da nam veliko pomenijo in jih imamo radi.
»Verjamem, da se tudi slabše stvari lahko spremenijo na bolje, če se predolgo ne ukvarjaš z vprašanjem, zakaj se je to in ono moralo zgoditi, ker se tako ali tako že je, ampak raje razmišljaš o možnih rešitvah in poteh, ki te bodo peljale naprej.«
Kljub vsemu niste postali zagrenjeni, ampak ste še vedno polni optimizma.
Tako sem vzgojena. Okrog mene sta vedno krožila dobra energija in optimizem. Tega sem se nalezla od svojih staršev. Ko je to enkrat v tebi, ne gre kar tako stran, zato začneš okrog sebe zbirati ljudi, ki so ti podobni. Je pa res, da imajo nekateri prav zato včasih napačno predstavo, češ da meni tako ali tako ne gre nič narobe in je v mojem življenju vse idealno. Pa seveda ni tako. Še zdaleč ne! Tudi jaz včasih potrebujem kakšno pomoč, nasvet in spodbudo, tudi meni se včasih »podre svet« in sem žalostna.
Kako pogosto se zjočete?
To pa se pri meni zgodi zelo hitro, ker me že nekaj taktov lepe glasbe tako gane, da pritečejo solze. Kadar ne tečejo solze sreče, je to seveda dosti bolj boleče, ampak čustev v sebi ne morem in ne znam zadrževati. Ni me sram jokati.
Kako torej gledate na težje življenjske preizkušnje?
Vse, kar me doleti, sprejmem kot nov izziv in tudi pomislim ne, da bi obupala in se smilila sama sebi. Verjamem, da se tudi slabše stvari lahko spremenijo na bolje, če se predolgo ne ukvarjaš z vprašanjem, zakaj se je to in ono moralo zgoditi, ker se tako ali tako že je, ampak raje razmišljaš o možnih rešitvah in poteh, ki te bodo peljale naprej. Nikoli ne razmišljam, da kaj ni mogoče, ker sem prepričana, da je z vztrajnostjo, poštenim delom in trudom mogoče doseči marsikaj. Hvaležna sem, da imam ob sebi ljudi, ki me imajo radi in mi stojijo ob strani tudi pri težjih preizkušnjah, in skupaj z njimi ostajam zaljubljena v življenje!
