Se morda še spomnite, koliko vozniških ur ste imeli, preden ste uspešno opravili vozniški izpit?
Mislim, da jih je bilo okoli 42. Izpit sem naredila v drugo.
Kako dobra voznica ste?
No, lahko rečem, da sem kar vzorna voznica, ki upošteva cestnoprometne predpise. Večinoma sem umirjena in strpna, čeprav ni vedno lahko.(smeh) Že četrto leto sem tudi Goodyearova ambasadorka varnosti. To pa je naziv, ki ga je treba nositi odgovorno!
Mislite, da so moški res boljši vozniki od žensk?
Uf, težko rečem. Ne vem, ali je način vožnje odvisen od spola. Pred časom sem sicer tudi jaz znala blekniti, ko je morda kaka voznica na cesti naredila traparijo, češ, ja, seveda, ženska za volanom, ampak opažam, da se mi to ne dogaja več. Biksajo ga eni in drugi.
Ste si sami izbrali avto ali te odločitve raje prepuščate možu?
O, to pa je pri nas res bolj moževa domena, predvsem zato, ker mu na tem področju res zaupam. Do zdaj so vsi njegovi predlogi padli na plodna tla.
Kaj je za vas pri izbiri avta najpomembnejše? Barva ali konjska moč?
Ah, jaz nikoli ne vem, koliko konjev ima moj avto. (smeh) Barva? Ja, ta me pa malo bolj zanima.
Koliko avtomobilov pa ste že zamenjali?
Tistih avtomobilov, ki so bili res čisto moji, je bilo šest ali sedem. Sicer pa sem vozila že vse mogoče, od slovite 101 do moje trenutne alfe, ki mi je pisana na kožo.
Ste imeli kdaj kakšno nesrečo?
Ne. Moram kar potrkati, da do zdaj še ni bilo nič hujšega. Sem pa že zadela količek, ki sem ga prezrla.
V čem je prednost avtomobila pred drugimi prevoznimi sredstvi?
Predvsem si neodvisen. Sam določaš odhod in postanke. To je nedvomno svojevrsten luksuz.
Se strinjate, da smo Slovenci kar preveč navezani na svoje avtomobile?
Bolj bi rekla, da avto še vedno velja za statusni simbol. Pogosto se mi zdi, da ljudje izberejo avto, ki presega njihove finančne zmožnosti.
Koliko uporabljate javni promet?
Joj, skoraj nič. Ampak včasih sem se kot gimnazijka in študentka kar veliko prevozila s takratnimi zelenci.
Katero prevozno sredstvo pa vam je sicer najljubše?
Zelo rada imam vlak. Ko sem bila še punčka, sva se z mamo veliko prevozili z vlaki, ko sva obiskovali očeta v tujini. To so bili svojevrstni podvigi, posebna doživetja. Na teh najinih poteh sva srečali vsakršne ljudi, najbolj luštno pa je seveda bilo, kadar sva bili v kupeju sami. In spomnim se, da je mama kar naprej zagrinjala zavese, da se nama ja ne bi pridružil kak »čudak«. Seveda ni uspelo vedno. Najbrž mi je vlak všeč tudi zaradi tistega posebnega ponavljajočega se zvoka, ki me je v resnici pomirjal – udarcev, ki so bili za moja ušesa kot nežni ropotki.
