Uroš, kateri je vaš prvi spomin na Vala?
Tisti iz porodnišnice.
Je bil najlepši otrok na svetu, morda drugi najlepši?
Ker je bil porod zelo dolg, je imel veliko, faraonsko glavo, ampak zame je bil občutek tako preplavljajoč in poseben, da ga ne bom nikoli pozabil. Spomnim se ... kdaj je bilo to?
Val: 21. novembra ...
Uroš: 21. novembra, ja, leta 1998, in prav v trenutku, ko se je Val rodil, je tisto leto prvič snežilo. Tudi po tem smo si zapomnili ta dan.
Je Val jokal ali se je kar drl?
Seveda se je drl, kot vsak pravi dojenček, a ko sem ga prijel v roke, se je že malo pomiril. Spomnim se, da sem na poti iz porodnišnice do doma na vse avtomobile s prstom v sneg pisal Val.
Je bilo ime Val izbrano že prej, preden ste šli iz porodnišnice? Val je bilo takrat najbrž redko ime.
Ja, takrat sva že vedela, da je Val. In res je bilo precej redko ime. Zdelo se nama je, da mora biti nekaj kratkega, Val pa je zato, ker je tudi morski val, pa val tega ali onega, val česar koli. V predstavi Tennesseeja Williamsa sem igral tudi lik s tem imenom in mi je bil zelo všeč, tako da sem to ime že nekaj časa nosil v sebi. In tu je zdaj! (smeh)
Kako je zrasel, a ne? Če bi bil morski val, bi bil prav nevaren. Val, kaj pa vaš spomin na očeta? Česa se spomnite najprej?
Prvi spomin na očija je, ko smo bili na vikendu. Pred očmi imam samo eno sliko: imeli smo forda in sva se peljala v trgovino. Jaz sem bil zadaj, v stolčku. Eden zgodnejših spominov pa je prvo smučanje. Še vedno hodimo smučat vsako leto, takrat pa me je učil in me imel na vajetih.
Kaj najrajši počneta skupaj?
Uroš: Zadnje čase sem zelo vesel, kadar mi sin sploh posveti kaj časa, tako da me veseli vsaka stvar, ki jo počnem z njim. (smeh) No, zadnjič sva skupaj igrala košarko, s sosedi iz ulice. Zelo rada se druživa pri športu, kadar pa me hoče zares razveseliti, mi zaigra na klavir, ampak to se zadnje čase zgodi zelo redko. (smeh) Zelo na obroke. Kaj še počneva skupaj, Val?
Val: Na sprehode hodiva.
Uroš: Ujaaaaa!? (dolg krik) Sploh se ne spomnim, kdaj sva šla nazadnje. Sem že malo starejši, pa se mi briše spomin. (smeh) Pred štirimi leti smo kupili psa, in to prav zato, da bomo družinsko hodili na sprehode, vsaj enkrat na teden, ampak to je zelo težko organizirati. Zdaj psa bolj ali manj sprehajava z ženo.
Val: Rad se pogovarjam z očetom, ga vprašam za kakšen »vintage« nasvet. Pogovarjava se kot moški z moškim. No, kot moški s fantom. Zanimivo.
Ga vprašate za kakšne nasvete v zvezi z dekleti?
Val: Ne, s tem nimam težav. Imam svoja načela. Sicer pa se pogovarjava o vsem.
Uroš, kako je zdaj to? Val pravi, da se rad pogovarja, vi trdite, da nima časa?
Uroš: No, saj mi je čisto jasno in zdi se mi prav, da ima zelo intenziven svoj »program«, svojo družbo in zabavo. Zame pa je tudi pomembno, da se razmeroma veliko in iskreno pogovarjava, kar nam kar dobro uspeva. No, tega, koliko si Val izmišljuje, ne ve nihče, ker pravijo, da je kar talentiran igralec! (smeh) In tudi meni se zdi, da si zna kdaj kaj kakovostno izmisliti, ampak načeloma mu zelo zaupam. Sicer pa me vseskozi posodablja ali »apdejta« o tem, kaj se posluša, kaj je »in«, pokaže mi novosti na internetu, ker ima več časa brskati po njem, na Youtubu ...
Da niste čisto »vintage«, ne? Retro!
Uroš: Ja, tako ja. Tako ali tako se mi zdi, da se starši v nekem trenutku začnejo pritoževati, da jih otroci ne upoštevajo več, vendar se mi zdi to čisto normalen pojav. Najbrž tako pač mora biti.
Kaj pa, kadar vas vpraša za nasvet? Mu lahko kaj pametnega poveste?
Uroš: No, pametnega bolj težko! (smeh) Kaj so pametni nasveti? Saj se tako ne morem zadržati, nasveti kar letijo iz mene, tudi če me ne prosi zanje. To so čisto starševski nasveti. Val me večkrat opozori, da jih ima že dovolj. Uporablja stavek, ki sem ga tudi jaz pri svojih starših: »Ne mi težit.« Ta stavek je v modi že 20, 25 let in je eden najbolj uporabnih adolescenčnih stavkov v pogovoru s starši. Tako slalomiram med temi »ne mi težit« s svojimi nasveti ter željami in zahtevami. Moram priznati, da včasih kar kaj zahtevam.
Val, imate kakšne pritožbe čez očetove zahteve?
Val: Ja, imam! (smeh obeh) Ampak teženje je del starševstva, je pač moj oči. Pa saj še relativno malo teži. Kakšna zahteva gre mimo mene, kakšno pa tudi sprejmem. Največkrat se spreva okrog tega, da premalo vadim klavir.
Uroš: To je bil najin skupni projekt. Zdi se mi, da je Val zelo nadarjen za glasbo, za igranje klavirja, in da morajo starši malo nadzorovati, koliko otroci vadijo, sicer ni uspeha. Pred nekaj leti sem bil zelo dosleden, še zdaj pa ga opozarjam, da je smiselno vaditi, če želiš doseči kakršne koli rezultate. In tu sva imela nekaj bojev.
Val, zagovor!
Val: Kolikor koli časa vadim, vedno je premalo. Ena ura je dvajset minut, dve uri sta pol ure.
Uroš: (glasen smeh) Dveh ur moj spomin ni zaznal!
Dve uri je težko vaditi!
Uroš: Dve uri je res težko vaditi, to vem iz lastne izkušnje. Vedno sem si želel, da bi bil Val glede šole samostojen, posredujem samo, kadar je res potrebno. Zdaj je v prvem letniku gimnazije. Prestop iz osnovne šole v gimnazijo zna biti težak, ampak mu kar gre. Val, saj ti gre, ne?
Val: Ja, prav dober bom. To je dobro za prvi letnik. Matematika mi ne gre, latinščina je težka. Imam tri jezike – angleščine niti ne štejem – španščina in latinščina pa sta še kar zahtevni.
Če je prav dober, je to kar uspeh, ne, Uroš?
Uroš: A boš ti povedal?
Val: Ja, on ni bil prav dober!
Uroš: A to si povedal? Mislil sem, da boš povedal, da v naših časih nisi mogel biti prav dober, če si imel dvojko.
Val: Joj, kako mi gre to na živce. To slišim vsak dan.
Uroš: Zdaj sploh nimajo več končnega uspeha, ampak Val ga hoče prodati kot prav dobrega.
Val: Če ni končnega uspeha, potem velja povprečje zaključenih ocen.
Torej vi štejete dvojke v prav dober uspeh, Uroš pa ne?
Val: Uroš trdi, da z zaključeno dvojko ne moreš biti prav dober, a tako je bilo pred dvajsetimi leti, zdaj pa ni več. Jaz pač računam povprečje.
Uroš: Tako, zdaj si širni Sloveniji razložil svoje povprečje! (smeh)
Val, kako ste prišli do želja po igralstvu?
Val: To sem videl pri očetu, ko sem bil še precej majhen, leta 2006, pa sem igral v predstavi Ana Karenina v Drami (v ljubljanski Drami igra tudi Uroš, op. p.). Bilo mi je lepo, počutil sem se domače. In že od takrat si želim postati igralec. Vmes sem seveda imel še druge želje – da bi bil kuhar, na primer –, ampak igralstvo je zame primarna pot.
Ko ste opazovali sina, kako ga vleče v igranje, ali ste ga želeli odvrniti od njega?
Uroš: Ne, nisem. Njegova prva igralska izkušnja je bila v Lapajnetovem filmu Šelestenje, ko je bil res še mali palček. Naša družina je zelo vpeta v igralski svet in jasno mi je bilo, da bosta verjetno oba otroka (Uroševa hči je odlično igrala v filmu Lahko noč, gospodična, op. p.) vsaj poskusila. Potem me je Dušan Jovanović vprašal, ali mu posodim sina za vlogo Serjože v Ani Karenini. Takrat je bil osnovnošolec, predstave so bile pozno in zaradi pouka ni bilo preprosto, a sem dovolil. Kolikokrat so ti popravili kostum Serjože, ker si vmes zrasel? (smeh)
Val: Štirikrat, ker smo predstavo igrali tri leta. Na začetku predstave je bila scena, ko sem stekel in se vrgel gledališki mami v objem, čez čas pa nisem več stekel, ampak sem šel čisto počasi in jo objel, sicer bi jo podrl, ker sem bil že prevelik. (smeh)
Uroš: Potem je nastopil še v MGL-ju, v Plesu na vodi. Takrat je bil že malo starejši.
Val: Za to predstavo sem že šel na avdicijo.
Uroš: A res? Tega pa nisem niti vedel.
Na avdicijo ste šli tudi za nadaljevanko Mamin dan, ne?
Val: Ja, tudi. Čeprav velikokrat slišim, da mi je to »foter zrihtal«, kar mi gre precej na živce.
Kako spremljate sina na odru, Uroš? Ste živčni? Vas je strah zanj?
Uroš: Ko je bila premiera Ane Karenine, sem bil res zaskrbljen, ker vem, kako so vsi igralci takrat vznemirjeni in se ta psihoza prenese na vse. Ampak Val je bil krasen in vse se je lepo izšlo. V MGL-ju nisem imel več treme zaradi njega, v nadaljevanki Mamin dan pa je bilo vznemirjenje drugačno, vendar sem takoj, ko sem prvič videl posnetek kadra, videl, da je čisto sproščen in si zaupa, zato sem mu zaupal tudi jaz. Tudi v nadaljevanki igrava očeta in sina. Skupaj sva imela nekaj scen, kar je bilo nepozabno, vendar je vso odgovornost zanj prevzel režiser Matevž Luzar. Rekel sem mu, da se ne morem posvetiti svoji vlogi in še Valovi. In mislim, da jima je uspelo. Mislim, da ima Val nastavke, da bi lahko …(obmolkne)
... bil dober igralec?
Uroš: Ja. A nočem preveč o tem. Ampak kamera ga ima rada, to pa imaš ali nimaš.
Val, kako pa vi spremljate očetove vloge na odru in kako ste doživljali vajini vlogi v nadaljevanki?
Val: Očeta na odru, v gledališču, gledam kot igralca, ne kot očeta. Če mi ni všeč, mu to čisto iskreno povem. V nadaljevanki nisva imela veliko skupnih prizorov, a sva se lepo ujela, brez težav, ker se dobro poznava in veva, kaj učinkuje dobro in kaj ne. Ni nama bilo treba igrati odnosa oče-sin, zato nama je bilo lažje. Predstavljal sem si, da smo družina. Tudi z Janjo Majzelj sva se lepo ujela, pa s sestro Milo, z vsemi. Bilo je naporno, ampak fino.
Ste že čisto odločeni, da greste na igralsko akademijo?
Val: Trenutno si res ne predstavljam nič drugega. Ne veseli me biti politik ali odvetnik. AGRFT je moja glavna želja, ker pa v Sloveniji ni dobro, bi šel študirat v tujino, na dobre fakultete, da bi malo spoznal svet, najraje v Ameriko ali pa tudi kam v Evropo. Angleščino res dobro obvladam, ker sem veliko časa preživel za televizijo in računalnikom.
Uroš, kakšno prihodnost vi želite Valu?
Uroš: Želim mu, da bi se znal pravilno odločiti. Da bi mu uspelo najti, kar ga bo veselilo, kar koli bo že počel. V tujini je zdaj res ogromno možnosti z izmenjavami, tako da si bo to željo lahko izpolnil, jaz pa mu bom skušal stati ob strani z »vintage« fotrovskimi nasveti glede tega, kdaj in kako, v katerem trenutku. Ampak ker je šele v prvem letniku, ima še veliko časa, da ugotovi, kaj si res želi. Tudi sam sem vedno hrepenel po študiju v tujini in se mi je ta želja uresničila. To privoščim tudi njemu. In še nekaj: meni res ni bilo nikoli nerodno govoriti angleško, imel sem občutek, da angleščino aktivno obvladam, zdaj pa se Val večkrat norčuje iz mene in moje angleščine. (smeh)
Ste izpolnjeni kot igralec? Kaj boste glede tega položili na srce Valu?
Uroš: Ne morem reči, da sem bil izpolnjen takoj, nikoli pa tudi nisem bil zelo zafrustriran. To je težak poklic, v katerem se je treba boriti in napredovati. Toda če nekaj počneš z veseljem, to ni težko. Zelo uživam na odru, ne v vseh predstavah, v večini pa. To odtehta in mi daje občutek, da je to, kar počnem, smiselno. Val pa se mora odločiti sam. Če bo to počel s srcem, bo v tem tudi dober. Sliši se kot floskula, vendar drži. Za zdaj mu gre dobro. Mislim, da je nadarjen za veliko stvari, videli pa bomo, kam ga bo peljala pot.
Val, kaj še počnete poleg tega, da »morate« igrati klavir?
Val: Zelo rad kuham, hodim s prijatelji in punco na sprehode, pojem pod tušem! (smeh) Včasih pišem pesmi, snemam videoskeče s prijatelji. Pa na sprehode s psom grem rad sam, za meditacijo. Ali pa z bratom mojega psa in prijateljem, potem pa skupaj poslušava rap in se imava super.
Kaj imate radi pri očetu in česa ne marate pri njem?
Val: Všeč mi je, da je zelo odprt in sprejme, kar koli mu povem. Nikoli mi ne reže kril. Podpira me. Pusti mi, da ga »posodabljam«. Imava zelo podoben smisel za humor.
Črni humor?
Val: Črnosiv. »Štekava« eden drugega. Mama ima na primer zelo specifičen smisel za humor! (smeh) Ampak glavno je, da ga ima. Pri očetu pa mi ni všeč, da se preveč obremenjuje z mojo šolo, čeprav pravi, da se ne. Vedno bi lahko bil boljši, pravi. Super foter je!
Uroš: Tudi meni se zdi, da je Val izredno duhovit. Malo celo manipulira z mano: če ve, da mi kaj ne bo všeč, tisto zapakira v kakšno duhovito šalo, da ne morem biti resen ali dosleden. Boli pa, kadar me spominja name; kadar mi kakšne stvari niso všeč, je moje ogledalo. Drugače pa sem zelo ponosen na svojega sina. Ima občutek za ljudi, zna komunicirati, se vesti, je iskren. Zaupam mu. Upam, da bova to ohranila vsa ta njegova občutljiva in zapletena leta. Fascinira me njegova odprtost, da stisne roko, pogleda v oči, glasno pozdravlja in ni nadut, vendar ima samozavesten nastop. Zdi se mi, da mu bo zato v življenju lažje in to me veseli, jezi pa me, ker ne morem vstopiti v njegovo sobo, ki je videti kot po cunamiju, ne da bi se vzdržal komentarja. Ima podoben red, kot sem ga imel jaz. (smeh) Ampak nimam kaj reči. So stvari, ki me spravljajo ob pamet, a nič usodnega. Veliko več je lepih stvari.
Val, imate kakšne pripombe čez vzgojo?
Val: Ah, ne. Super sta me vzgojila. Pa se nočem hvaliti, ampak res mislim, da imam manire, kakšne pomanjkljivosti pa seveda tudi. (nasmeh)
Imata kakšne skupne igralske vzornike?
Uroš: U, to moram povedati: Val mi je presnel nadaljevanko Kriva pota in rekel: »Oči, to moraš gledati.« Potem sva jo kar pogoltnila, vsa družina, razen hčere, ki je še premajhna. In tu sva se zelo našla.
Val: Nimam ravno vzornikov, ampak moj favorit je Leonardo DiCaprio, pa ne zato, ker je lep, ampak ker je dober igralec. Všeč mi je Robert Downey jr., včasih je sicer enoplasten, a je simpatičen. Najboljša režiserja zame pa sta brata Coen. Vsi njuni filmi se mi zdijo vrhunski.
Uroš: V večini stvari se kar ujameva, no, le ta klavir me malo muči. Joj, pa smo spet prišli na začetek intervjuja. Vsi bodo mislili, kako zatežen oče sem! (smeh)
In zakaj si oče tako želi, zakaj sploh teži, da je treba vaditi klavir?
Uroš: To so pa očetove frustracije. (smeh)
