Kar malce spretnosti sva s fotografom potrebovala, da sva našla Lotričev raj v Žirovnici na Gorenjskem. Ko sva se med hišami končno prebila do parkirnega mesta pred njegovo, se nama še sanjalo ni, koliko zanimivosti se skriva za gosto drevesno ogrado. Že na stopnicah naju je pozdravila elegantna sibirska cedra, pod katero je eden pevčevih najljubših kotičkov. Cedra je le prva od mnogih eksotičnih iglavcev, ki krasijo posestvo. Načrt zasaditve vrta je po Lotričevih željah napravil priznani strokovnjak dr. Pšenica. Ta mu je položil na srce, da mora vsak, ki želi vzgajati drevesa, znati uporabljati žago, kajti drevesa te slej ko prej prerastejo. Ampak za pevca to ni bil nikoli problem. Čeprav je skoraj trideset let potoval in gostoval po opernih hišah po svetu ter živel v betonski džungli, mu je bilo globoko občutenje narave položeno že v zibelko. Rodil se je v Železnikih v Selški dolini in njegov oče je bil zelo spreten v obdelovanju lesa. »Kot sodar se je zelo dobro spoznal na les in rast dreves. Bil je strokovnjak za resonančni les. Izdelovalci violin iz Ljubljane so ga pogosto poiskali, da bi šel z njimi na Jelovico izbrat smreko, ki bo najprimernejša za izdelavo violine ali violončela. To smreko je potem znal tudi strokovno požagati, posušiti in razrezati.« Njegova mama pa je bila, je povedal, vrhunska vrtnarka. »Vse ji je uspevalo, vse ji je zraslo. Imela je najlepši vrt, najlepše kokoši in najlepše zajce v Železnikih.« Teh spretnosti se je torej učil od izkušenih. Od hiše na levo se namreč terasasto razteza slikovit cvetoč ekološki vrt, ki ga obdeluje sam. Na vrtu dela najraje bos in brez rokavic, da zemljo, na kateri bodo zrasli njegovi pridelki, informira o sebi oziroma se še bolj poveže z njo. Vsak grm, vsako rastlinico pozna in ve kaj povedati o njej. Desno od hiše, naprej od vrta, smo se po potki podali na travnik, ki ga zaradi pisanega travniškega cvetja redko kosi. Vmes so posajena sadna drevesa, vsakega sadja nekaj, na travniku pa je zrasel tudi manjši toplar – malo za okras, malo za zavetje paradižnikom (o katerih je povedal, da mu v velikih loncih v zavetju kozolca najbolj uspevajo), v njem shranjuje orodje, kozolec pa uporablja tudi za delavnico, saj smo na leseni mizi opazili kar nekaj valilnic. Nad travnikom se razprostira še šest hektarjev gozda, za katerega skrbi, ga raziskuje in opazuje življenje v njem.
Več si v tujini, bolj ceniš Slovenijo. Ko smo sedli pred hišo in se nam je odprl pogled na vrhove Mežaklje, Pokljuke in Jelovice (če bi bilo bolj jasno, bi v daljavi videli tudi Julijske Alpe s Triglavom na čelu), nam je ob domačih dobrotah pogovor hitro stekel. »Rad sem sam s sabo, s samoto nimam problema. Samotno potujem, študiram, sam se sprehajam po gozdu, zelo rad imam hudourniške grape … Ure in ure lahko opazujem svet okoli sebe,« je razlagal. Operni pevec, katerega repertoar obsega več kot petdeset vlog v italijanskih, francoskih in nemških operah, ki je pel pod taktirko najslavnejših sodobnih dirigentov, skupaj z velikimi opernimi imeni tega časa in gostoval v največjih mestih po svetu, ni nikoli pomislil, da bi kje ostal za vedno. »Bolj ko vidiš velika mesta in dežele sveta, bolj ceniš to našo Slovenijo in si želiš domov,« je povedal. »Lahko bi bil v stalnem delovnem razmerju v Zürichu, na Dunaju, ampak nisem hotel biti vezan. Raje sem ostajal stalni gost berlinske, dunajske, pariške opere … S svobodo, ki sem si jo tako priboril, sem lahko več gostoval in sam odločal o svojem času. Zadnje štiri, pet let sem gostovanj manj, vse je povezano z gospodarsko krizo – manj denarja, manj muzike,« se je hudomušno nasmehnil.
Preden je pred dvanajstimi leti prišel do svojega ranča, je z družino živel na Ptuju, kjer je njegova žena zdravnica. »Življenje v bloku še zdaleč ni tisto, kar sem si vedno želel – torej živeti povezan z naravo. Vse življenje sem razmišljal o ranču ali hišici na deželi, kjer bom lahko užival na stara leta in še kaj lepega odpel.« Na vsak način si je želel ostati v Sloveniji. Z oglasom in s pomočjo znancev je našel svoj raj pod soncem v Žirovnici. Tu si po gostovanjih in potovanjih polni baterije. »Potem je pa spet čudovito odpotovati in deliti to pozitivno energijo, ki preskoči z odra na občinstvo! Imam ta redki privilegij, da svoj poklic in poslanstvo jemljem kot hobi,« se je smejal in spregovoril tudi o svojih drugih hobijih.
Ljubezen do ptic. Eden od njih je velika ljubezen do ptic. Tudi med pogovorom je včasih utihnil in opazoval štiri kanje, ki so nad nami plesale z vzgonskim vetrom. »V vsakem intervjuju sem povedal kaj o pticah in o tem, kako me osrečuje narava.« To so zasledili tudi člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in mu ponudili častno članstvo. »Kjerkoli v svetu sem bil, sem opazoval ptice. Sredi Tokia, sredi te betonske džungle, sem vedel, kje gnezdijo kosi. Tam sem si vzel tudi čas za obisk ognjenika Fudžijama in odkril cel kup ptic, ki jih dotlej nisem poznal. Newyorški Central park ima vse značilne ameriške ptice. Stanoval sem blizu parka in jih hodil opazovat. Točno sem vedel, v kakšnem sožitju so veverice in ptice gnezdilke. Nekoč sem sredi noči prispel v Dresden ob reki Labi, v neko blokovsko naselje, in prvič ponoči slišal peti slavčka. Nisem mogel verjeti. Na svoji parceli ga nimam, na Gorenjskem pa jih je tudi bore malo. Ptice so me zanimale že od nekdaj, bolj strokovno pa sem jih začel proučevati, ko sem prišel v stik s temi fanti iz društva za opazovanje ptic.« Z njimi se je udeležil tudi organiziranega poslušanja sov uharic na kraškem robu. »Sove uharice so moje skrite ljubice,« se je nasmehnil. »Izredno me zanimajo. Glas samca se sliši kilometre daleč. Oglašajo se, kadar gredo na lov, tik preden se zmrači, medtem ko samica vali. Le redko zapusti gnezdo; samec jo ves ta čas hrani. Te velike sove so že skorajda iztrebili. Danes jih je prepovedano loviti.« Na svoje posestvo skuša privabiti čim več ptic. »Pozimi jih hranimo s semeni, spomladi jim pripravim valilnice.« Te smo opazili na vsakem koraku, različnih oblik in velikosti, mnogo jih je še v delu. »Pogorelček je izredno pazljiv na položaj valilnice. Samček jih išče, ko kakšno najde, jo pokaže samički, če ji je všeč, ostaneta, če ne, išče naprej.« V njegovih valilnicah gnezdi tudi sivi muhar, največ pa je siničk. Ni lepšega kot sesti na trinožnik pod zdravilno sibirsko cedro in opazovati valilnice na vzhodni strani hiše, je povedal.
Razumevanje narave je temelj obstanka. Obožuje vse ekstremne vremenske pojave. »Grmenje, dež, nevihta, snežni metež, megla. Nešteto krasnih trenutkov sem doživel v hribih, v gozdovih Jelovice – ponoči. Ob močnejših atmosferskih pojavih in ponoči je svet drugačen, pojavijo se povsem druge živalce.« Po napornih turnejah ga sproščata žuborenje potoka, ptičje petje, nasloni se na drevo. »Čisto vsako drevo ima v sebi posebno moč. Bor je najsvetlejše drevo naših gozdov. Visoko raste, ima redke veje, je povsem osončen in tako strašno pozitivno vliva na človeško psiho. Ali pa oreh – zrel plod v svoji notranjosti spominja na možgane in fantastično vpliva na možgansko ravnovesje. Kakšno bogastvo se skriva tudi v čisti vodi, v studenčnici! Vsako studenčnico, ki mi prekriža pot, preizkusim – koliko je različnih okusov! Voda ima fantastičen spomin. O njenih zdravilnih učinkih je razvita cela znanost. Sodobni človek je že preveč oddaljen od te prvinske narave. Čeprav so že tendence vračanja k naravi. Zdi se mi, da več ko je revščine, bolj se ljudje vračajo k naravi, tako da finančna kriza nima samo slabih učinkov.«
Vsaj nekaj dni na teden sam ali z ženo preživi na posestvu. Ob koncih tedna se jima včasih pridružijo še njuni trije otroci in vnuki. Občasno pridejo tudi sorodniki in nečaki, vsi glasbeno podkovani, tako da glasba mnogokrat odmeva iz njihovega doma. Gostitelj jim po navadi še kaj dobrega skuha. Rad pripravlja divjačinski golaž, zajčka z mladim krompirjem, s solato z vrta in s špinačo iz kopriv, njegova specialiteta pa so zelene juhe. »Kamorkoli po svetu pridem, rad preizkušam njihovo domačo hrano. Najbolj zdrava je po mojem mnenju japonska – na jedilniku je ogromno rib, morskih sadežev, alge, vse kuhajo v lastni maščobi, pa krasen sake imajo,« se je nasmehnil in nama ponudil slastne nasoljene divje olive v olivnem olju – njegovo specialiteto s Paga.
»Vse v naravi je urejeno tako, kot je najbolj prav. Vse, kar hočemo ljudje popravljati s svojo preveliko pametjo, se običajno pokaže za zgrešeno. Narava ima vedno prav, četudi je prvi hip ne razumemo. Zato se nima smisla upirati usodi, vse se zgodi z nekim namenom. Smisel, ki sem ga našel v naravi, mi je pomagal v divjem tempu potovanj in gostovanj od opere do opere, od mesta do mesta, od dežele do dežele. V tem sem našel svoje ravnotežje,« mu je še ravno uspelo zaključiti. Nad nami so se namreč že zbrali temni oblaki in napovedovali močan naliv. Verjetno znak, da smo za tisti dan povedali dovolj – ravno toliko, kot je bilo treba.
