Ste ob 40-letnici delali kakšne »bilance«, obračune? So vas štirideseta kaj zadela?
Razmišljam da, obremenjujem se ne, bilance pa tudi nisem delala prav velike, da bi se ozirala, kaj sem naredila in česa ne. Ker je tako hitro minilo! (smeh)
Hitro? To pomeni, da vam je dobro?
Ja, to pomeni, da mi je fino, tako da sploh nisem opazila, da leta bežijo. Morda bo kakšno spoznanje prišlo pozneje, po štiridesetem.
Prav, bova naredili intervju pri petdesetih!
Odlično, velja, dogovorjeno! (smeh)
Rekli ste, da razmišljate. Kaj to pomeni?
Razmišljam o tem, da nisem stara dvajset ali trideset let. Tega se popolnoma zavedam, a se s tem prav nič ne obremenjujem.
Uroš vas je zelo lepo presenetil za rojstni dan, pripravil vam je zabavo presenečenja. Mu je uspelo?
Več kot uspelo. Ne samo, da me je presenetil z zabavo, presenečenjem ni bilo konca, tako da sem res ostala brez besed, v šoku, navdušena in globoko hvaležna.
Z zabave ste šli kar naravnost na letališče in v Las Vegas – to je res sanjsko rojstnodnevno presenečenje. Kako ste se mu oddolžili? (smeh)
(smeh)
In kaj sta počela v Las Vegasu? Gotovo vama je bilo dolgčas. (smeh)
Hodila sva po muzejih, koncertih ... hecam se. Spoznavala sva lasvegaški utrip podnevi in ponoči, imela sva odlično družbo in zaradi časovnega zamika sem v Vegasu rojstni dan praznovala še enkrat. Izjemno, res.
»Uroš ima zgrajeno mrežo prijateljev, kolegov in ljudi, ki ga cenijo. In jih je res ogromno, tako da se nisem niti za sekundo bala, da bi ostal brez dela.«
Ste dobro prišli skozi življenje?
Ne vem, ali bi kaj spreminjala. Tudi če se je zgodilo kaj slabega, sem se iz slabih izkušenj pač česa naučila. Tudi sina Aljaža bom skušala naučiti, da se bo iz napak učil, ker to gradi človeka. Iz napak in izkušenj prideš močnejši, drugačen. Tudi na profesionalnem področju ne bi napredovala, če ne bi delala napak.
Ste zdaj zadovoljni z življenjem? Imate družino, dobro službo, prijatelje.
Ja, absolutno sem zadovoljna. Res imam super družino, zelo luštno službo, veliko prijateljev.
Sem ter tja preberem o vas, da ste se šli s sodelavci zabavat v Beograd, Sarajevo ... Zdi se mi, da znate uživati življenje.
Res je, zaradi otroka ali let nisem kar nehala hoditi ven. Na naši televiziji je veliko mladih, prihajajo čedalje mlajši, oni pa se veliko zabavajo. Ko se družim z njimi, se jim kdaj pa kdaj seveda pridružim. S puncami gremo tradicionalno vsako leto v Beograd, v Sarajevo smo šli na filmski festival. Tukaj se pa res ne dam motiti, tega si ne pustim vzeti.
Po kaj pa greste dekleta v Beograd?
Moram povedati po pravici: družit se in seveda tudi malo nakupovat.
Ne na slavne beograjske splave?
Ne, nazadnje nismo šle, ker smo imele že od prej slabe izkušnje z glasbo na njih. Ni nam bila všeč in smo šle raje v nove lokale, tudi z živo glasbo in morda za malo starejše občinstvo. Odlično smo se zabavale.
Kot vem, greste v glavnem popovke, tudi nekdanje sodelavke. Kakšna je vožnja do Beograda in nazaj?
Ja, imate prav, vožnja je zelo glasna. Vseskozi regljamo. Čeprav se vsak dan vidimo na televiziji, v službi, govorimo ves čas vožnje do Beograda, v Beogradu in na poti nazaj. Ves čas.
Koliko punc je to?
Gremo z Uroševim avtom, sedem nas gre noter! Jaz po navadi vozim. In potem se ustavljamo na kavah. Namesto tri, štiri ure vozimo šest ur.
In v Beogradu prespite? Eno noč?
Dve. Ja, to je lepa tradicija, upam, da jo bomo ohranile.
Vem, da ste pred Aljaževim rojstvom veliko skupaj potovali vaš Uroš, Bojan Traven, Miran Ališič in vi. Zdaj so se ta potovanja najbrž prekinila ali vsaj skrajšala?
Skupaj smo bili v Čilu, to je bilo najdaljše potovanje, pa še kje. Z Aljažem smo šli še dvakrat na kar dolgo pot, ko je bil star dve leti in pol ter štiri leta, zdaj pa je to res malo zamrlo. Zadnje dve leti nismo šli nikamor, pa tudi vsak od nas je šel svojo pot – Uroš zdaj dela druge stvari kot Bojan, Miran je na TV Slovenija, nismo več toliko skupaj, kot smo bili nekoč. A upam, da bomo še kam šli, sicer bom kar jaz kaj organizirala, ker je bilo res zanimivo. Miran je šel na primer v Čile za tri mesece in nam je postavil »temelj«, mi smo samo prišli in uživali. In imeli smo te naše debate. Kdor nas pozna, ve, da lahko sredi Buenos Airesa vpijemo o slovenskih političnih in gospodarskih temah in potem pride mimo kakšen Slovenec in reče: 'Končno sem po toliko časa slišal slovenščino!' To moramo res obnoviti.
Vas je kaj skrbelo, ko je Uroš izgubil oddajo, češ, kaj bomo pa zdaj, bo dobil novo službo?
Čisto iskreno, res me ni zaskrbelo, niti malo, ker vem, kaj je naredil v življenju. Uroš ima zgrajeno mrežo prijateljev, kolegov in ljudi, ki ga cenijo. In jih je res ogromno, tako da se nisem niti za sekundo bala, da bi ostal brez dela. Bilo je samo vprašanje, ali bo šel iz medijskega sveta ali ne. In ko se je odločil, kaj bo počel, prav tako nisem dvomila, da mu bo uspelo, čeprav je to področje čisto zunaj tega, kar je počel prej. Zdaj mu gre odlično. Morda pogreša medije, a zelo uživa v tem, kar počne. Ni nobene grenkobe. Prepričana sem, da je iz tega izšel kot zmagovalec.
»Zaupava si in si poveva stvari. Zelo pomembno se mi zdi, da sva iskrena. Doslej nama je kar uspevalo.«
Ga zdaj kaj manj vidite? Kolikor vem, je hodil po Sloveniji in obiskoval uspešna podjetja in podjetnike za združenje, ki naj bi jih povezovalo za lažje nastopanje in delovanje v tujini.
Še zdaj hodi, ker jih je čedalje več. Pravzaprav ga zdaj vidim več kot prej, ker je vsak večer doma, mi pa smo bolj nočne ptice. Prej je veliko delal zvečer, za Trenja in za Poglede Slovenije, zdaj pa dela čez dan, ko sem jaz v službi, in se zvečer vidimo. Zjutraj oblečem Aljaža, on ga pelje v šolo, ob koncu tedna smo vedno skupaj. Tako da ga imam zdaj več kot prej.
Koliko pa mu lahko pomagate s svojim védenjem, izkušnjami?
Ves čas se pogovarjava. Ves čas me sprašuje za mnenje, jaz pa njega, tako da ogromno pomagava drug drugemu – z vsem, kar smo naredili, z vsem, kar vemo, z vsemi ljudmi, ki jih poznamo. Že od začetka tega projekta mu svetujem, on pa vzame tisto, kar misli, da je dobro. Tudi prej, v novinarstvu, sva se ves čas pogovarjala in si pomagala. Tako funkcionirava.
Uroš in Bojan Traven sta bila prej ves čas skupaj, kot sodelavca in prijatelja. Se je to zdaj kaj spremenilo?
Zdaj res nismo več toliko skupaj. Včasih smo se dobivali ob četrtkih po oddaji, šli malo ven, pa ob koncu tedna smo se slišali, Bojan je prišel do nas, zdaj pa je tega manj. Tako je pač v življenju. A glede na to, kako razmišljamo, kaj počnemo, kako gledamo na družbo, mislim, da se morajo naše poti spet preplesti, tudi profesionalno. Ker je to najbolj logično.
Aljaž bo star sedem let. Kako se vi trije prepletate med sabo, kakšna je vaša družinska sinergija?
Meni se zdi izjemna! Aljaž je že od malega rasel z odraslimi. Je malo samosvoj, razmišljujoč fant. Morda je zato malo manj družaben, drugačen od naju, a zelo prijeten, umirjen in zvedav. Zelo rad sodeluje pri pogovorih ob jutranji kavi, in to že, odkar govori.
Kot enakovreden član družine?
Tako, ja. In tudi postavi kakšno vprašanje, da si midva misliva: Koliko si pa star? Ne moreš verjeti, da je to mogoče! Ne vem, ali je dobro ali ne, da je izredno umirjen, a mislim, da nama je z Urošem pri vzgoji kar uspelo. Upam, da se bo zgradil v fanta, ki bo vedel, kaj hoče. Tudi če mogoče ne bo imel najboljših ocen, če bo malo izstopal ali če ne bo med najbolj ubogljivimi, da bi le postal, kar si želi.
Ampak menda si za zdaj želi postati kmet, živeti in delati na kmetiji.
To ga je res kar močno zagrabilo. (smeh) Mogoče ga bo tudi minilo. Jaz si želim bliže mestu, on pa na kmetijo! Sicer bomo morali skleniti kompromis. Življenje je stvar kompromisov.
Pa saj to ne bi bilo slabo – Aljaž se bo oženil na kmetijo in vam nosil zabojčke z zdravo hrano v mesto!
Ja, samopreskrba ni slaba stvar, sploh za prihodnost, ki nas čaka. Bom kar jaz prišla k njemu na kmetijo in mu pomagala. (smeh) Samo zgodaj zjutraj ne bom vstajala.
Aljaža sta okužila s televizijo ali vsaj s pogovori o njej. Koliko sta ga okužila z gledališčem, knjigami, koncerti?
V lutkovno gledališče sva hodila že od malega in še zdaj gre zelo rad. To mi je všeč, ker se mi zdi, da te to lahko izpolni. S televizijo ga nisva okužila tako, da bi jo veliko gledal, in še danes nima svoje priljubljene serije. Za koncerte je še premajhen. Najsrečnejši pa je, če je na kmetiji, v naravi, z živalmi, bolj kot v šoli ali gledališču.
Rekli ste, da je zelo odrasel za svoja leta oziroma da je v glavnem odraščal v družbi odraslih. Kako to?
Njegov bratranec Val je veliko mlajši od njega, star je šele dve leti, v družini nimamo majhnih otrok. Vedno se je držal bolj ob strani, tudi ko smo ga peljali na igralne urice. No, zdaj, v šoli, je postal bolj socialen, družaben, a je vseeno še vedno individualist, razmišlja drugače kot drugi otroci.
Se je tudi igral sam?
Zadnja štiri leta se res igra kar sam. Kakšno uro se lahko igra in sploh ne potrebuje pozornosti odraslih. Pri igri pa ima najrajši mojega svaka Klemna, ki je učitelj telovadbe, in potem počneta vse tiste pozitivne neumnosti, ki jih drugi otroci počnejo dvajset ur na dan. Aljaž jih počne kakšno urico.
Televizija je zahteven medij, ste na zelo stresnem delovnem mestu, zvečer morate biti pred kamero zbrani, kredibilni, ne smete se motiti, oddaja gre v živo, vse gre lahko narobe. Kako skrbite za ravnotežje, kako uravnavate stres?
Sem hiperaktivna, ves čas se mora kaj dogajati, a ko sedem za mizo, tudi če so volitve, soočenja ali najhujši pritiski, v hipu postanem mirna. Še vedno sem temperamentna, hitra, takšna pač sem, a takrat se popolnoma umirim in speljem tako, kot mislim, da je prav. Ne vem, od kod in zakaj pride ta umirjenost.
Ampak vseeno, kako se umirite po oddaji? Kaj pa kakšna joga, jo vadite?
Ja, joga pa ja!
Pa ni prepočasna za vas, ko ste tako temperamentni?
Saj prav zato. Ker je kontrapunkt tistemu, kar sem. Jogo obiskujem individualno in tisto uro in pol se čisto umirim, sem popolnoma v svojem svetu. Spoznavam nov način dihanja, sprostitve. Morda se znam tudi zato še bolj umiriti med oddajo. Hodila sem na razne fitnese, aerobike, tek, ampak samo pri jogi vztrajam. Ker raztegneš vse telo, hrbtenica ti je hvaležna, dobro se počutim.
Vam moramo zavidati vašo vitko postavo ali se morate boriti zanjo?
Pa saj nisem vitka, sem nekaj srednjega. Mislim, da imam to v genih. Oče je bil visok in vitek, mami ima lepo postavo, vse tri sestre smo bolj visoke in s tem malo kompenziramo. (smeh)
Ne recite, da jeste čips in slanino in podobno!
Včasih sem jih res zelo rada, zdaj pa moram paziti in jih skoraj ne jem več. Ker delam na televiziji, si ne smem nabrati preveč kilogramov – tudi pet več se jih pozna. Shujšam le, če jem pravilno, večkrat na dan in malo. Ker pa sem gurmanka in moj Uroš briljantno kuha, ne morem pojesti minimalne porcije. Na morju se zato vedno zredim.
Ste prepoznaven televizijski obraz. Vas kaj mučijo botoks in drugi lepotni popravki? Prej ali slej se vsaka ženska sreča s tem vprašanjem.
Po mojem bi si že morala kaj popraviti! (smeh) So trenutki, ko se spogledujem s to mislijo, ne bom lagala, a se za zdaj še nisem odločila. In zelo ne maram anestezije, tako da bi se rajši odločila za kaj manj »nevarnega«.
Ampak ko človek vidi rezultate lepotnih posegov, ga kar malo mine, ali ne?
To je res, nekateri so dobro »popravljeni«, drugi ne in vedno te je strah, da boš tisti drugi. Potem imam rajši dvajset gub več. Saj gubica gor ali dol ti lahko še pomaga. Tako da trenutno še ne. Pa bojim se, da se to potem ne neha, da hočeš več in več teh posegov. Dajmo se najprej retuširati! (smeh)
Kako z Urošem ohranjata svoj odnos? Skupaj sta že petnajst let!
Ja, začelo se je na novinarskem smučanju. Kako ga ohranjava? Odlično nama gre. Iz dneva v dan, iz leta v leto, tudi otrok nama je dal novo dodano vrednost, novo dimenzijo. Včasih sva še delala skupaj in vsi so me spraševali, kako zdrživa skupaj v službi in doma, ampak to naju je le še dodatno gradilo in povezovalo. Pa tudi zdaj, ko je Uroš zunaj medijev, sva še vedno povezana, kot sva bila. Zelo si zaupava, se spoštujeva in se odlično razumeva.
Kako se trudita?
Tako, da si zaupava in si poveva stvari. Zelo pomembno se mi zdi, da sva iskrena. Doslej nama je kar uspevalo.
Lahko rečete, da je Uroš vaš najboljši prijatelj?
To je ves čas bil, absolutno. Ljubezen in prijateljstvo – v tem vrstnem redu.
Kaj pa strast? Kako se ohranja petnajst let?
Odlično! (smeh). Zdaj pa greste že na drugo področje, uh! (smeh)
Si je treba kaj prizadevati za to, ali strast je ali pa je ni?
Odgovor je enak prejšnjemu. (smeh) Si narediva tako, da nama je lepo.
Imata veliko skupnih interesov?
Ogromno, čeprav imava tudi vsak svoje: jaz jogo, Uroš deskanje in tek, vse preostalo pa počnemo skupaj z Aljažem. Rada imava morje, potovanja, filme, ogromno reči.
Bo Aljaž ostal edinec?
O tem sicer ne razmišljam. Imela bi samo enega otroka, ampak zarečenega kruha se največ poje, zato ne bom rekla, da nikoli. Še kakšno leto ali dve imam možnost, da se to spremeni, ampak za zdaj mi tako ustreza. Sem vprašala tudi Aljaža, pa je rekel, da ne bi imel bratca ali sestrice, da bi bil kar edinec. (smeh)
Kako vam uspe biti vedno dobre volje in nasmejani?
Pa saj sem kdaj tudi slabe volje in takrat sem ves dan v pižami in nočem nikomur utrujati, ampak načeloma sem v družbi in službi vedno dobre volje. To imam v sebi, dobro se počutim v svoji koži. Zdi se mi fino, če sem dobre volje. Zakaj bi kazala žalosten obraz? Tudi ne morem biti dolgo tiho, kar ne zdržim. Takšna pač sem.
