Zakaj tako neradi dajete intervjuje?
Pa saj jih ne dajem tako nerad. Ampak fino mi je, če se imam o čem pogovarjati. Oči mi je odprl novinar, ki me je klical ob izidu plošče. Vprašal sem ga, kaj se bova pogovarjala, pa je rekel, da ne ve. A da ni važno, samo da me ima. Ni mi do tega , da sem novinarjeva lovska trofeja, preparirana jelenova glava na njegovi steni, da me »ima«. Rad klepetam, sem prava primorska »čakula«, a ne maram govoriti o zasebnih stvareh, zakaj bi ljudi bremenil še s svojimi problemi, kot da nimajo že lastnih dovolj. Tudi ne pustim fotografirati moje družine, pa čeprav so ob meni na premierah, nič hudega sluteč. Oni niso nič krivi, da sem v takem poklicu.
Ste vedeli, da boste pisali in peli pesmi? Kako je prišla prva pesem? Ste si jo zapeli, zaigrali na kitaro?
Kdo ugane za trideset let naprej, kaj bo? Teorijo o tem, kako so nastali kantavtorji, ima Drago Mislej Mef, moj prijatelj. V »tistih časih« si prišel do punce, če si igral kitaro. Če si bil dober kitarist, si šel v bend, igral solo kitaro, punce so dol padale … mi, ki smo poznali samo tri akorde, pa smo se morali drugače znajti. Na tiste tri edine akorde smo si izmislili besede in nastale so pesmi. Imam štirinajst dni glasbene šole. Ko smo začeli risati na tistih pet črt tiste mušje kakce (note, op.p.), mi je postalo dolgčas. Zdaj mi je seveda žal, bi tistega mulca malo čez rit, če bi ga lahko, a potem sem se te stvari z veliko večjo muko učil šele kasneje.
Če imaš res rad življenje, če ga res hočeš polno živeti, potem ne pričakuj, da boš vsako sekundo srečen.
Kaj pa bi igrali v glasbeni šoli, kateri instrument?
Glede na modo v takratnih časih in glede na to, da v tistih časih nismo nič odločali o sebi, bi moral igrati harmoniko in potem bi jo v puberteti ves osramočen opustil. In kasneje bi mi spet bilo žal.
Kitaro igrati ste se potem učili sami? Kaj pa besedila?
Ni se zasvetila zvezda nad mojo glavo in mi prišepnila besedila. Za vse te reči sem se odločil zelo pozno v življenju. Tudi igralstvo mi je prišlo na pamet šele v zadnjem letniku gimnazije.
Kaj ste si pa želeli postati? Zdravnik, pilot, duhovnik?
Nisem bil ne visok, ne močan, ne športen, tako, da sem bil zelo podpovprečen.
Gotovo ste imeli neke afinitete, morda ste bili dobri pri slovenščini.
Imel sem afinitete, da sem gobcal. V tem sem bil res dober. Imel sem probleme, ker sem potem kakšno bleknil (dobil, op.p.), potem pa sem se naučil obrambnih veščin … teči! (smeh)
Aha, sem mislila, da ste se učili karateja! (smeh) Gotovo ste kaj nastopali v srednji šoli.
Sem nekaj nastopal, ja, v tretjem in četrtem letniku sem igral v dramski skupini, prijavil sem se že na neko drugo šolo – na Filozofsko fakulteto, a sem potem prijavnico vseeno strgal in se prijavil na Igralsko akademijo.
Poklic pomeni, da si za nekaj poklican in ta klic tudi ubogaš. To je kot neka daritev, ki preprosto mora biti. Treba je iti med ljudi in jim biti v veselje.
V tistih časih je bila to pogumna odločitev. Da si boste z igralstvom služiti kruh. Starši so bili gotovo proti.
Dajmo si nekaj priznati – ko smo bili mi mladi - smo imeli še varno mladost – za razliko od zdaj. Vedel si, da boš službo dobil, da bo plača približno enaka, ne glede na to, kaj boš delal. Odločil si se torej lahko po svojem interesu, ne po tem, kaj ti bo prineslo denar. Danes, v tem času, ne vem, če bi se odločil enako. Če pa takrat ne bi naredil sprejemnih izpitov, pa jih najbrž ne bi šel delat še enkrat. Ali pa. Mogoče pa nekdo tam gori pazi, da narediš pravo stvar. Kaj pa vem.
Sprejemne izpite ste torej naredili v prvo. Lahko ugibam – ste za izpit delali komedijo?
Ne. Daleč od tega. Imel sem monolog iz Smoletove Antigone, ki smo ga delali že v šoli, in poezijo Daneta Zajca. Bil sem prepričan, da nisem naredil, ker so bili drugi na sprejemcih veliko bolj samozavestni. Naslednji teden sem želel samo vzeti dokumente in se prepisati na Filozofsko, prej sem šel tja še vprašat, če so še prosta mesta in so bila. In potem sem videl, da sem sprejet na Akademijo. Mislim, da je bil tisto eden najbolj srečnih trenutkov v mojem življenju. Spomnim se, da sem vriskal po tisti pasaži. Mimoidoči so gotovo mislili, da se mi je zmešalo. To je bil eden najbolj srečnih trenutkov mojega življenja.
Kako ste se počutili kot fant s periferije v Ljubljani?
V prvem letniku se mi je zdelo, da nisem vreden niti, da primem za kljuko akademije. Provincialec, ignorant, kmet, iz nekje Bogu za hrbtom - mogoče je to bila bolj posledica mojega pomanjkanja samozavesti, kot pa resničnega odnosa Ljubljane do mene. Potem sem mislil, da se bom bolje počutil, če pokažem vsaj na zunaj samozavest tako, da sem podoben tistim sošolcem, ki sem jim zavidal njihovo visoko samopodobo: ker so jih nosili vsi ti sošolci, sem tudi jaz kupil usnjene škornje, pri šuštarju, dve štipendiji sem dal zanje. Na mojo samozavest niso ne vem kako vplivali, na smešnost moje pojave pa zelo. Že tako imam kratke noge, pa še ti škornji – bili so obupni, poleti mi je bilo vroče v njih, pozimi me je zeblo. Še zdaj so v gledališkem fundusu – zamenjal sem jih za volneno kapo, ker jih nisem več mogel videti. Butelj!
Zakaj niste ostali v Ljubljani, v Drami, Mestnem gledališču, zakaj ste šli nazaj v Novo Gorico?
Verjetno bi lahko ostal, nekaj možnosti je bilo. Ampak kaj, zaboga, bi jaz delal v Ljubljani? Ko sem prišel v moje, provincialno gledališče, sem še zdaj hvaležen temu teatru – ko sem prišel na oder, mladi igralec, ni bilo trenutka, ko me kdo ne bi gledal med vajo. Dve gospe sta bili prav »prišravfani« na stole. Vsako vlogo, ki sem jo delal, so ocenjevali, popravljali, da bo čim bolšja. So se kar ukvarjali z mano. Saj so mi mnogi v Ljubljani govorili, da sem idiot, če grem nazaj v provinco. Dal sem prošnjo v neko ljubljansko gledališče in čez leto so mi ugodili, a sem že imel tukaj dosti dela, kar je pomembno, dosti vlog in konec koncev sem tukaj doma. Tukaj so ljudje drugačni. Spomnim se prijatelja iz Ljubljane, ki je prišel v naše konce, šel po nakupih in se čudil: »Pa kaj je narobe s temi vašimi trgovci? Vsi so prijazni.« Tako je pač. V Ljubljani greš po solato in če je nimajo, ti trgovec ne da nič drugega, tukaj pa te trgovka takoj napade: »Ma, nimamo salate, gospuod, jemamo pej grozno mhk regut, je bujši ku salata, pogledte ga!« Tukaj je drugače …
Regut? Kaj je to, regrat?
Ne, zimski radič. (smeh)
Zdi se mi škoda, da vas nimamo v Ljubljani.
Kaj boste tam z mano? Imate vrhunske igralce, do gležnjev jim ne sežem. Jaz nisem te sorte. Definitivno ne. Triglav je najvišji vrh Slovenije, njen ponos, od tam se vidi vso deželo. Pa vendar ne moreš na njem posaditi fige. Ne bo rasla. Ne morem brez Mediterana in Mediteran je tam, kjer raste figa in osel riga.
Bi trpeli v Ljubljani?
Verjetno bi, a človek se čez čas gotovo vsega hudega navadi. Ma ne, tam so dosti boljši kalibri, boljši od mene. Kapo dol. Imam kar nekaj igralskih nagrad, pa vendar veliko kolegov bolj cenim kot sebe in vem, da so v nekaterih rečeh veliko boljši od mene. Meni je fino v gledališču, da sem zraven, da lahko pomagam, da imam privilegij delati s tako talentiranimi ljudmi, da sem del tega. Gledališče je kolektivno delo. Včasih je bolj važno s kom kaj delaš kot to, kaj delaš. In ko se dobra ekipa loti dela, ko išče, raziskuje, ustvarja, ko daje vedeti, da iz vsega tega še nekaj bo, ni boljšega občutka, pa čeprav ti osebno igraš manjšo vlogo.
Ti moraš prekleto dobro poznati človeško bedo, da se lahko iz nje norčuješ.
Nekje sem prebrala, da ste rekli, da ste premajhni za Hamleta.
Tega nisem rekel jaz, to mi je rekel profesor: »Ne išči velikih vlog, išči majhne odre. Ti si majhen. In zagotovo ne moreš igrati kakega Hamleta.« Imel je prav. Hamlet je aristokratski intelektualec, ki ne ve, ali bi ali ne bi. Biti ali ne biti so problemi polne riti. Bliže so mi reveži, tisti, ki bi, zagotovo bi - ampak nimajo možnosti. Ne bi ga igral, niti slučajno. Zdaj sem itak že prestar. Prej bi igral grobarja – to je super vloga.
Pred kratkim ste praznovali Abrahama – koliko vas izčrpavajo predstave, pa vaša gostovanja s samostojnimi nastopi? Koliko se vam še da?
Ne da se mi vedno, a kot pri vsakem drugem poklicu, se morate malo prisiliti. A vam se je dalo priti v Vipavo? Poklic pomeni, da si za nekaj poklican in ta klic tudi ubogaš. To je kot neka daritev, ki preprosto mora biti. Treba je iti med ljudi in jim biti v veselje. Tega ne znam razložiti.
Odločili ste se prav?
Zdaj bi bilo malo kasno, da bi se premislil, a ne?
Znate še kaj drugega?
Gotovo znam še kaj drugega. Bi moral poskusiti. A zdaj je, kar je. Očitno nikogar ne motim, vsaj povejo mi ne. Zdaj sem že debelo čez polovico. Ko pride kriza srednjih let, lahko vzameš motor – a jaz bi se zvrnil za prvim ovinkom. Drugi začnejo loviti ženske, jaz pa sem začel pisati komedije – in je žena dosti bolj zadovoljna, kot če bi iskal ženske. Itak pa sem majhen, črn in grd. No, zdaj niti črn nisem več, ampak siv.
To pa ni res, ko me je fotografinja Mateja spraševala, kakšni ste, sem rekla: čeden. In za tem stojim.
Zdaj zardevam, komplimenti so tako kot žarometi v oči. Začneš mežikati in te motijo. Hvala lepa, sem počaščen. Lepo znate lagati …
To ni nobena laž! Tudi midve sva počaščeni, ker ste prišli v Vipavo, nama nasproti, in sploh na intervju. Kako to, da nikoli ne propagirate vaših glasbenih izdelkov, da se nočete izpostavljati? In to v dobi, ko reklamiramo vsak toaletni papir?
Temu sem se vedno izogibal. Kaj bi imel do tega? 15 minut slave. Če moje delo nekaj pomeni ljudem – odlično – to je tudi smisel vsega - ampak moje delo, ne moja »faca«. In zato mi največ pomeni tisti aplavz na koncu predstave, po pošteno opravljenem delu. To je naše plačilo zanj, nekaj, kar smo si zaslužili : honorar – honore – to mi je v čast. Moti me, če sem na naslovnici, samo zato, da sem, ko se lepo polikan smejem bralcem. Ni mi všeč. Na sliki ni tretje dimenzije, tistega, kar bi res rad povedal ljudem. Zato imam rajši fotografije s predstave, z odra, iz akcije …
Ampak vi ste tretja dimenzija, vsebina. Prav zato se hočemo novinarji pogovarjati z vami.
Včasih sem užival v tem, ko sem prvič prišel gostovat s svojo predstavo, in kot ste videli, me skoraj vedno spremlja glasbenik David. In ker je on videti bolj »persona« kot jaz, so ljudje najprej hiteli k njemu in mu stiskali roko, ker so mislili, da je on Iztok Mlakar. To me je zelo zabavalo. Vsi so tudi mislili, da sem starejši 30, 40 let, da sem »nono«, ker pojem o starih časih. To dokazuje, da je to, kar si, nekaj popolnoma drugega od tega, kar narediš. Lahko bi razlagal o Platonovih sencah, pa ne bom. (smeh) A sem zelo enostaven človek. Po meni ni dosti za brskati. Ljudje hočejo videti tisto, česar ni.
Koliko je resnice, resničnosti, v vaših pesmih? Vsi se sprašujemo, ali je res obstajala tista trgatev, »vandima«, pa Brika, pa Furlanka …
Jaz govorim o časih, ki jih sploh nisem mogel doživeti. Za razliko od politikov, ki še takrat, ko govorijo resnico, debelo lažejo, mi komedijanti včasih lažemo, zato da povemo najbolj kruto resnico. Pesmi so stvar percepcije, kako dojemaš življenje, stvar empatije, kako začutiš človeka, kako boš prišel do njega. To je delo kot vsako drugo, samo malo specifično. Instrumenta ne moreš govorit, moraš ga gosti. Govoriti o glasbi je kot plesati na arhitekturo – nezdružljivo.
Vašo zasebnost skrbno čuvate. Zakaj?
Jaz imam rad svojo zasebnost. Nisem se slikal z malčki, no, saj zdaj so že veliki, čim bolj stran od tega, da mi posegajo v družino. Ravno zato, ker se mi zdi, da moraš potegniti mejo. Nočem, da gre čez.
Brala sem, da je žena doktorica kemijskih znanosti. Je med vama še kaj kemije? (smeh)
Ne vem. A čeprav delam v gledališču, vam zagotavljam, da med nama ni nepotrebnega teatra! (smeh) A to je čisto moja stvar. Očitno se še nisem ločil, čeprav so vsaj trikrat pisali, da sem se, da sem se preselil v Izolo. Vprašati moram vas novinarje, če imam že kakšno »mlado«, mogoče bi pri mojih letih že »pasala«. Sem zelo povprečen človek, še vedno živim s svojo ljubeznijo iz študentskih časov, ni kaj dosti za brskati pri meni.
Prav povprečni se mi ne zdite. Ta občutljivost do življenja, odnosov, tankočutnost, prefinjenost, ki se odraža v vaših pesmih, kaže, da ste tudi vi zelo občutljiv človek – tega mi ne boste zanikali.
Tematika komedije je vedno nekaj, kar je res in nekaj, kar boli. In to isto je pri tragediji. Samo, da je komedija tragedija plus čas. Čas ti da distanco, uvid. Tudi starost ti to da. Bliže ko si koncu, če si pameten, gledaš na stvari – kot je rekel Voltaire: Bog je komedijant, ki ima publiko, ki se ne upa smejat! (smeh) Življenje je gag, kot pravi Chaplin. A komedija lahko govori o groznih stvareh: moj Slehernik govori o smrti, tudi Duohtar pod mus se začne tako, da mož ženo pretepe na smrt. Tragedijo lahko igraš in je tišina v dvorani. Komedija pa – če ni smeha, če ni interakcije … jaz pač delam komedijo, ker je bliže mojemu razmišljanju, a to ne pomeni, da v sebi ne nosim tragedije, drame. Ti moraš prekleto dobro poznati človeško bedo, da se lahko iz nje norčuješ. Je pa res, da so dobri komiki po navadi sitni ljudje. Smešne so človeške napake. In samo sitnobe vidijo vse človeške pomanjkljivosti in napake.
Ste tudi vi sitnoba?
Glede na to, da ljudje lahko živijo z mano, ni tako hudo, ampak vsi imamo pravico, da smo kdaj sitni in da nimamo prav.
Ste potešeni glede poklica? Igralsko?
Upam, da ne bom tako hitro. Saj še nisem tako grozno star.
Kaj vam lepša življenje? Kdaj ste srečni, zadovoljni?
Če imaš res rad življenje, če ga res hočeš polno živeti, potem ne pričakuj, da boš vsako sekundo srečen. Kdo pravi, da imaš pravico do sreče, do nenehnega vzhičenja? Če boš to iskal … plešeš na arhitekturo, mona!
Pa vi - godete na prave strune?
Ne, jaz imam vedno razglašeno kitaro. Ne znam je igrati, slabo igram. Moj sin me povozi v kitari. Oba, sin in hči imata glasbeno izobrazbo in sta zelo kritična.
Sta kaj obremenjena z vašo slavo?
Ne, jima je kar malo odveč, tako kot meni. Zadnjič sem Gojca prosil za podpise igralcev Naše male klinike in sem jima rekel: Vidita, ti, ki so podpisani – to so moji kolegi, jaz sem tudi tak frajer, tako kot oni, pa sta rekla: Ne, ti si najin tata!«
