Miha, že deset let vztrajate pri oddaji Toplovod, pridružila se mu je še Latrina, kjer obdelujete tehnike rumenega novinarstva, vodite tudi jutranji program na Valu 202. Postali ste čisto radijski človek. Ampak ali ni radio kot medij malo stvar preteklost, mar ga niso že zdavnaj povozili televizija, internet, Facebook, Twitter, Instragram ...
Strinjam se, da je radio prijetno passé, vendar ni nujno, da je vsaka novost, ki nam jo vsilijo, zares boljša od predhodnikov. Mislim, da se vse več ljudi vrača k radiu, pa ne samo zaradi vožnje v službo in nazaj, zaradi dnevnih migracij, zaradi katerih radio pravzaprav živi, ampak se prav premišljeno vračajo k njemu, ker lahko samo tukaj dobijo nekatere vsebine.
Je radio bolj poglobljen medij kot televizija, televizija pa bolj površna?
Ne bi tako rekel. Televizija je bolj propagandističen medij, zato so ga »marketingarji« in politika, vsi, ki si želijo propagando, izkoristili na ta način. Televizija poneumlja najbolj kakovostno in najučinkoviteje. Že to, da nekaj sto tisoč družin obsodiš na strmenje v škatlo od osmih do enajstih zvečer – kaj pa vem, kdaj to počnejo, jaz nimam televizije –, pomeni, da je to njihovo okno v svet, da si jim ukradel pozornost in jim lahko natrosiš, kar koli želiš.
»Še zdaj ne morem biti sam doma. To je zame najtežje. Ne morem biti.«
Kako to, da nimate televizorja?
Saj imam internet in si zjutraj pogledam poročila, Odmeve ali pa med kuhanjem preposlušam, kar me zanima. Tudi televizijo bolj poslušam, pogledam pa našo dokumentarno produkcijo, ki je sem ter tja izjemna. Skušam izbirati vsebine, ne pa, da vsebine izbirajo moj čas in pozornost. Pa fino se mi zdi, da moja dnevna soba ni organizirana okrog televizorja.
Uf, saj res, kam pa potem gleda vaša zofa? Imate vsaj lep razgled?
Ne, imam strešno okno, tako da pravzaprav ne gleda nikamor. Gleda v kuhinjski pult in knjižno polico.
Potem verjetno več berete. Kadar se je meni pokvaril televizijski sprejemnik, sem brala veliko več kot sicer.
Ja, seveda imam najbrž več časa za branje. Ampak saj si tudi kaj pogledam. Z veseljem si izberem kakšno nadaljevanko, nazadnje sem podlegel pritiskom, kaj je kul, in gledal Pravega detektiva. Po navadi zdržim, da nadaljevanka mine in jo potem v celoti snamem, pri tej pa nisem mogel in sem ves teden čakal na naslednje nadaljevanje. In sem poštekal periodiko, da je smisel v njej in ni fora pogledati vseh delov naenkrat. Stvari so narejene tako, da jih čakaš. Je nekakšen čar v tem.
Torej ste se ujeli?
Tudi Dowtown Abbey je mojstrsko narejena – in to je to, kar se tiče mene in medijev.
Kaj pa vaš sin? Nič ne pogreša televizije?
Ne, ker je že skoraj vse življenje navajen biti brez nje, seveda pa je potem pri stari mami takoj pred televizorjem. Si pa tudi kaj snamemo, da ni kakšnega hudega odrekanja ali abstinence. Vsake neumnosti mu ni treba pogledati, mogoče je edino malo deprivilegiran pri sošolcih. Tukaj sem kar strog. Ampak če vsi njegovi sošolci gledajo Našo malo kliniko, je njemu ni treba. Prepričan sem, da ni nič zamudil, če je ni gledal. Tudi meni starši niso pustili gledati vsega in danes sem jim hvaležen.
»Želim povedati, da je hlinjena kozmopolitska drža lahko pravzaprav bolj zaplankana od predmestne zabitosti. Vsi mi smo napol kmetje.«
Ampak poglejte, v kakšnega človeka ste zrasli! (smeh)
V čudnega in tečnega, ja! (smeh)
Kaj in koliko berete?
Ne bom se označil za knjižnega molja; berem, kar mi pride pod roke, predvsem pa nekaj knjig hkrati. Najboljših sploh ne dokončam, ker je to zame najhujše na svetu – če je knjiga res dobra, mi je vnaprej žal, da je bo konec, da bom na zadnji strani.
Berete v angleščini? Koliko jezikov vam je toliko blizu?
Pravzaprav mi je res samo angleščina toliko blizu, da lahko berem angleške knjige, nemško znam toliko, da se ne izgubim, italijansko pa toliko, da me ne prodajo. In to je to. Je pa zanimivo, da so včasih prevodi boljši od izvirnikov. Ko sem pred leti bral biografijo Milesa Davisa v Potokarjevem prevodu, se mi je Juretov pizdun zdel veliko boljši kot originalni angleški mother fucker. (nasmeh)
Ste se kdaj želeli ukvarjati s prevajanjem?
Ne, kje pa, bog ne daj, jaz nimam »zicledra«! Sem raztresen človek, težko dolgo zdržim pri enem opravilu. Zelo malo stvari v življenju me tako močno pritegne, da sem lahko dolgo zbran.
Katere stvari pa vas dovolj močno pritegnejo?
Kot otrok sem lahko cele dneve lovil ribe, čeprav sem bil že takrat precej kinetičen, plezal sem po drevesih in počel sorodne neumnosti. Potem sem se kot najstnik in še dolgo v dvajseta ukvarjal z glasbo. Vadil sem ure in ure. Ni mi bilo težko sedeti v studiu deset ur skupaj. Zdaj imam k sreči tako delo, ki me ne okupira preveč – pridem v studio, izbruhnem v tistem terminu in se potem spet ugasnem za nekaj dni. To je dobro. Če bi moral nekaj delati kontinuirano, bi mi postalo dolgčas. Drugače pa se že leta ukvarjam z gorskim kolesarjenjem, kar je neka mešanica meditacije in nemira. To je krasen nadomestek za neumnosti, ki sem jih moral početi prej, da nisem bil prepoln energije.
»Saj si tudi polovica mene misli, da sem totalen kreten, druga polovica me pa obožuje. Ne znata se dogovoriti.«
Kakšne neumnosti? Kaj ste pa počeli?
Ja, saj veste, vse mogoče, ne!
No, kaj?
Od tega, da sem se v mladosti rad intenzivno gnal za nasprotnim spolom, da sem se rad veliko zabaval, da nisem mogel biti pri miru. Še zdaj ne morem biti sam doma. To je zame najtežje. Ne morem biti.
Potrebujete družbo?
Ja, sam sem doma le toliko, da opravim osnovne higienske in fiziološke potrebe, da se najem. Ne maram biti sam in imam to srečo, da mi ni treba biti.
V lokalu tudi nočete biti sami?
Ne.
Kaj pa pri kolesarjenju?
Ja, pri kolesarjenju pa sem lahko sam, ker počnem nekaj, pri čemer moram biti zbran, čeprav je tudi kolesarjenje lahko prijetno družabno početje.
Vidim, da ste kadilec. Kako gredo skupaj cigarete in kolesarjenje?
Ne ravno olimpijsko, ampak recimo, da s kolesarjenjem kompenziram za kajenje. Bom nehal. Neham vsaki dve leti.
Za koliko časa?
Za največ pol leta. In s temi prekinitvami sem izgubil že milijon stav. Nazadnje sem moral nag peljati kolo po bike parku v Kranjski Gori.
Škoda, ker nas ni bilo zraven! Je bilo zvečer ali podnevi?
Je bilo kar popoldne. Pa tudi mrzlo ni bilo, tako da nimam izgovora! (smeh)
Pa boste še stavili?
Verjetno še, ker pravzaprav uživam v izgubljanju. V življenju sem dobil mogoče dve stavi, kljub temu pa venomer stavim, za neumnosti, pivo, kavo ... Dobro je izgubljati, to je tak pobalinski občutek upora. Tako kot če dobiš kazenski listek na vetrobranskem steklu – po svoje si kar vesel.
Razložite.
Bom poskusil. Rad imam vnaprej izgubljene bitke in igra z mestnim redarstvom je ena takih. Igraš, zmaguješ, ampak na koncu vedno izgubiš. Mali advokatek v meni je poskusil tudi z ugovarjanjem, pregovarjanjem in zagovarjanjem svojega prav, ampak sem moral potem plačati še sodno takso. In mi ni žal. S temi parkirnimi urami in njihovo humano podporo imam sploh poseben odnos, že od začetka.
Kdo zmaguje?
Definitivno parkirne ure in njihovi namestniki. (nasmeh) To mi gre res v nos. Prejšnje zelene parkirne listke se je dalo reciklirati. To je res moj osebni fetiš, sodobno donkihotstvo – ne borim se z mlini na veter, ampak s parkirnimi urami. Ampak na koncu bom zmagal.
»No, nisem kakšen bonvivan, ki bi padal na kapesante in izbrana vina; pri okusih sem bolj barbar.«
To, da ne morete biti sami, je kar zoprno, ne?
Ja, to je kar diagnoza.
Potem morate imeti »na zalogi« veliko ljudi? Da so vam ves čas na voljo, na »klic«?
Ne, pravzaprav imam malo prijateljev, so pa tisti krasni. Nisem človek za družabne kronike, ne razumem zobanja kanapejev z zmagovalkami resničnostnih šovov, ne družim se po poklicni inerciji, razen z nekaj radijci.
In tem prijateljem potem tožite, da ste sami in naj vam pridejo delat družbo?
Ne, sem motor za organiziranje druženja. Imam neko predstavo o tem, kako se je treba dobro imeti, in rad poskrbim za to, da se imamo.
Kako?
Zdajle, ko imajo vrbe popke, je najboljše iti ob Ljubljanico in s prijatelji odbiti en »six pack«. To moraš narediti spomladi. Ko cveti kostanj, ti mora kostanjev cvet pasti v odprto točeno pivo. To so moji rituali, ki jih moram narediti vsako leto vsaj enkrat. Pomlad je moj najljubši čas. Imeti se dobro ni prav nič povezano z denarjem. Danes ob treh bom šel na primer s prijateljem na Lovrenca, hrib nad Polhovim Gradcem, na en tak strm tehnični spust, potem pa na pivo – in bo dan popoln.
Znate uživati življenje.
No, nisem kakšen bonvivan, ki bi padal na kapesante in izbrana vina; pri okusih sem bolj barbar. Imam pa izdelan občutek za detajle, ki se pojavljajo okrog nas in so zastonj. Vem, v katerem letnem času kam iti, da prostor zaobjameš na polno. To mi dobro dene. Veliko križarim po ožji domovini, z avtom in kolesom na strehi, in potem »pičim« na hrib. To je zame optimalen način premikanja po prostoru, da ga začutim.
Kaj pa zunaj Slovenije?
Zakaj pa ne? Imam pa nekakšen predsodek do tega. To ljubljansko kozmopolitstvo, kje vse so bili, mi dol visi: »Stari, sem bil v Berlinu pa v Londonu pa v Barceloni … pa je blo tolk dobr!« To se mi zdi eno tako kmetavzarsko hohštaplerstvo. Saj sem bil tudi jaz v nekaj prestolnicah, ampak metropola kot metropola, z minimalnimi regionalnimi odstopanji. Kakšnih velikih potovalnih ambicij nimam. V zadnjem obdobju sem res bolj potoval s kolesom v mislih, Francija, Avstrija, Nemčija, hribovski kraji.
Kaj pa Avstralija, Afrika?
Ne, ker zelo rad ostajam redneck (kmetavzar, op. p.), ker mi je super v Šentvidu videti temnopoltega človeka, pogledati za njim in se ne delati, da sem tega navajen. Na živce mi gre to malomeščansko ljubljansko pretvarjanje, ki na silo simulira metropolo, češ, nas pa to ne gane, ker smo široki in pestri Ljubljančani. Kako ne, če jih je v mestu pet, mogoče nekaj deset! Halo! Vem, blago sem zlorabil tole vaše vprašanje, ker želim povedati, da je hlinjena kozmopolitska drža lahko pravzaprav bolj zaplankana od predmestne zabitosti. Vsi mi smo napol kmetje. Na Rudniku smrdi po gnoju, v Šiški pa spet začne smrdeti. Ne mi iz Ljubljane delati Londona in Barcelone!
Čeprav ste bili tam!
Saj je lepo in tudi z veseljem grem kam. Čez 14 dni grem v Istanbul! Me je zvlekla! (smeh) Vem, da bo super in krasno, ampak tega ni vredno poudarjati. Res ne maram ljudi, ki o tem preradi pripovedujejo. To kljukanje ključnih globalnih krajev je postalo žanr, objavljanje teh fotografij na Facebooku-ju. Zakaj ljudje ne oznanjajo, da so bili v Gabrovki ali pa v Medvodah? Meni se zdi dosti bolj eksotično ločevati naglas, ki ga govorijo v Škofji Loki, od tistega više v Poljanski dolini. Rukniti kak šnops z domorodci je lahko veliko bolj eksotična izkušnja kot podaljšan vikend v Lizboni. Všeč mi je pristop Blaža Ogorevca. Jaz se imam za hribovca. Če ne bi delal, kar počnem, bi se ukvarjal s kmečkimi opravili. Obvladam motorno žago, zdaj sem z njo čistil kolesarske poti.
»Rukniti kak šnops z domorodci je lahko veliko bolj eksotična izkušnja kot podaljšan vikend v Lizboni.«
Kje ste se pa tega naučili?
Sem iz Šentvida, ki je sicer le lučaj od centra, ampak motorka pride s spolom! Foter ti preda motorko in jaz jo bom sinu. Tradicija pač! To je delo. Ne pa to, kar delam na radiu, kjer ni nobenih rezultatov. Eno gobezdanje tja v dan.
Ko sem še delala na radiu, mi je nekdo rekel, da onesnažujem eter!
Ja, radio je takšna psihiatrična ustanova. Vsi poznajo tvojo številko, vsak te lahko pokliče, če poveš en naglas narobe, je že vse narobe, če omeniš levega politika, je narobe, nasprotno pa tudi.
In kako izčistite to iz sebe?
To je zanimivo vprašanje. V naravi našega posla je, da smo izpostavljeni kritiki javnosti, in prav je tako. S tem moram živeti. Saj si tudi polovica mene misli, da sem totalen kreten, druga polovica pa me obožuje. Ne znata se dogovoriti.
Vam delo na radiu zadošča za življenje?
To je baza, potem pa naredim še kaj zraven. Val 202 je moj domicil.
Ali kaj pogrešate delo na televiziji? Razen koščka v Aritmiji trenutno ne delate nič drugega?
Pogrešam sodelovanje s Sinišo Gačičem, s katerim sva skupaj delala nekaj projektov in sva se dobro razumela, čeprav je težek človek in čeprav on o meni misli isto. Je zoprnež, ampak ga imam kot takega rad. Bi delal kakšno pametno stvar na televiziji, neumnosti pa se mi ne da več delati.
Ste kdaj delali neumnosti?
Ja, nekaj časa sem vodil pogovore s politiki na tretjem programu TV Slovenija. Hvala Ljerki Bizilj, ki me je povabila, ampak sem se mučil. Zdelo se mi je, da sodelujem v igri utrjevanja lika in dela. Razpredati nebuloze z nebulozneži in delati vtis, da rešuješ svet, ni hec. Mi je pa odleglo, ko sem zbral pogum in rekel, da tega ne bom več delal, ker nasploh zelo težko rečem ne. Izkušnja pa je bila zelo dobrodošla. Resno novinarstvo je težko delo, veliko je študija snovi, treba je poznati zakone, komentarje, zaplete. To je igra, ki terja celega človeka. Meni se pa odločb ustavnega sodišča ne ljubi študirati – za amatersko pljuvanje v kafiču že obvladam, za kaj več pa ne.
Pred nekaj leti ste pisali kolumno v Slovenskih novicah, pa potem prenehali. Bi jo spet pisali? Namesto Marka Crnkoviča, na primer, v Sobotni prilogi Dela?
A so ga ukinili ali kaj? On je moj najljubši sitnež. Če se okrog nekega fenomena vzpostavita dve poziciji, bo on zagotovo našel tretjo in četrto, tudi če malo na silo, iz »inata«. Ja, bi pisal kolumno, z veseljem. Zdaj že leta nisem česa napisal, ne bi se pa primerjal z MC-jem. To so veliki čevlji.
Morda banalno vprašanje, ampak ne morem mimo njega: ste že odkrili smisel svojega bivanja na zemlji?
Ne. S tem se res ne ukvarjam, takšno razmišljanje se mi zdi nečimrno, egocentrično: kaj bi svet brez mene, kaj lahko jaz dam svetu? Nič. Kdo pa sem jaz, da bi o sebi in svetu tako razmišljal? Vsak ima svoj poklic, nekaj, za kar je poklican. In če mi je stvarnik namenil tako nepomembno vlogo poklicnega nebulotika, provocirati ljudi dvakrat na teden, pa naj bo! Bo pa v drugi inkarnaciji boljše! Sicer pa mora biti življenje intenzivno. Dolgčas me ubija. Vojna in mir. Mogoče bom prihodnje leto počel kaj drugega. Ali pa ne!
