Čeprav je današnja Nina Osenar kilometre daleč od Nine, kakršno smo poznali nekoč, imata obe kar precej skupnega: na tone energije, ki jo z veliko vnemo vlagata v tisto, v kar verjameta, profesionalni pristop k delu, ki kdaj, tako se govori, povzroči tudi kak siv las kateremu od sodelavcev (a ne njenemu dragemu Juretu, ki jo navdušuje tako zasebno kot profesionalno), in karizmo, po zaslugi katere ji ljudje prisluhnejo tudi takrat, kadar govori o rečeh, o katerih do tistega trenutka niso razmišljali ali se z njimi celo niso strinjali. Ni dvoma: o voditeljici, nekoč pa tudi modelu, pevki, igralki in oblikovalki čevljev, bomo v prihodnosti še slišali, tudi če se bo, tako kot zdaj, medijskemu pompu skušala izogibati.
Kako to, da vas zadnja leta tako redko vidimo v medijih?
Ah, v bistvu je stvar povsem preprosta. Takrat ko nimam konkretnega projekta, živim svoje povsem običajno, netelevizijsko, nemedijsko življenje, ki bi bilo za širšo javnost kvečjemu dolgočasno in ga tudi zato rada zadržim čim bolj zase. Zelo rada sicer vedno povem kaj o svojem udejstvovanju v Društvu za osvoboditev živali in seveda kaj o jogi … Je pa tudi res, da medije večinoma zanimajo bolj kakšni dobri trači, jaz pa v tem kontekstu po navadi nimam kaj dosti za ponuditi. (smeh) Zdi se mi, da je na sceni vedno ogromno novih obrazov, ki si želijo biti prisotni – in kar naj bodo! Spomnim se, kako je to. Ko sem pred leti sama vstopila v ta medijski svet, mi je bilo vse po vrsti zanimivo in novo in sem bila zelo vesela, kadar me je kdo poklical za kakšen trač. Rekla bi, da je bilo prepogosto pojavljanje v medijih začetna faza, ki sem jo kar hitro prerasla.
