Helena, kako se počutite po odmevnem koncertu v Cankarjevem domu? Verjetno ste že dobili kakšne odzive publike in oboževalcev? Poleg tega so mnogi dejali, da je bil to koncert vašega življenja, saj ste se dotaknili marsikaterega srca.
Akustični koncert v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma se seveda ni zgodil po naključju, o njem sem razmišljala že dalj časa. Akustika je namreč za glasbenika in umetnika najbolj izrazen in intimen način komuniciranja na odru. Aranžmaji in produkcija so bili v mojem primeru sicer bogati in razkošni, a pika na i pri akustiki sta seveda vokal in prepričljiva interpretacija. Zame je bil to korak, ki me je dodatno usmeril k publiki, čustva v moji interpretaciji so vedno jasna in zelo izrazna, tu ne more in ne sme biti sprenevedanja. Veseli me, da ljudje vse to prepoznajo.
Napolnili ste koncertne in športne dvorane, Stožice, Cankarjev dom ... Je še kakšna neosvojljiva trofeja?
V Sloveniji pravzaprav ne. Tržišče je majhno, mnogo premajhno, nevarnost prenasičenosti pa z vseh vidikov toliko večja …
Tudi na glasbenih odrih se je treba truditi, da ostanete v samem vrhu toliko let, saj skoraj vsi novodobni pevci pridejo kot strela z jasnega in še hitreje izginejo. Imate kakšen poseben recept, da ste toliko časa na vrhu?
Si rojen za to ali pa nisi, a to seveda še zdaleč ni dovolj. V svoji dolgoletni karieri sem se naučila vseh prijemov, ki so poleg talenta, discipline in stoterih kompromisov potrebni za uspeh, pa tudi za ohranjanje in nadgradnjo že doseženega. Sama svoje delo vedno znova oblikujem na nove in kreativne načine. Z vidika svojega ustvarjalnega procesa se velikokrat spustim v čisto nepričakovane vloge in projekte, želim namreč začutiti umetniško strast do nepričakovanega, novega, neodkritega. Umetnik mora vedno izbirati nove poti (seveda, če se čuti sposobnega in doraslega izzivu) in različne načine ustvarjanja, sicer obstane na mestu. Takšni izzivi so izraz zdrave delovne vneme. So polje stabilnosti v svetu, ki se danes velikokrat raje skriva kot bori. Sama pa seveda nisem taka.
Če se ne motim, ste zadnjo novo pesem posneli pred šestimi leti. Mar v tem času ni bilo nobene pravi pesmi za vas ali pa ni bil pravi čas za skladanje in ustvarjanje?
Eno in drugo.
Oziroma, če malce špekuliramo, ali nova pesem Zame ni drame napoveduje tudi nov album ali boste ostali le pri singlih?
Za zdaj bom ostala pri singlu, razumljivo pa je naslednja poteza album …
Pa za Heleno Blagne res drži, da zanjo ni drame?
Drži. Mislim dramo, dobim dramo. Mislim zmago, dobim zmago. Osebno mi je ljubša slednja misel (smeh).
Kako pa sicer preživljate dan, daleč stran od kamer in bliskavic? Imate glede na svojo priljubljenost dovolj zasebnosti?
Zasebnosti imam ravno toliko, kot si je vzamem sama. Na očeh javnosti živim že kar dober del življenja. Gre za poseben in edinstven odnos, verjetno najdlje trajajoči odnos v mojem življenju, in kar je najpomembnejše – v tem odnosu uživam.
Mimogrede, imate doma kakšen arhiv vseh svojih nastopov, oddaj, člankov ...?
Seveda imam, ves arhiv pa vodi in shranjuje moj najboljši, najbolj zvesti prijatelj in moja desna roka – Aleš.
Komu danes, če sploh, najbolj zaupate?
Družini in prijateljem, ki pa jih ni tako malo. Brez njih bi zijala velika vrzel v mojem življenju.
Največja laž o Heleni Blagne je ...
Če si javna osebnost, te mnogi nemalokrat lupijo kot čebulo, pod krili iščejo nekaj, česar ni ... a to je del šovbiznisa. Izmišljotine, polresnice, raznorazna ugibanja, vse to pač hočeš nočeš spada poleg in tisti, ki naivno mislijo, da se bodo temu izognili, se krepko motijo. Seveda pa te sčasoma tudi takšne stvari začnejo zabavati …
In za zaključek, katera je največja vrlina Helene Blagne?
Delo! Delo, ki ga jaz vrednotim s predanostjo, disciplino in nepogrešljivim in nujnim učenjem.
