Boštjan Gorenc – Pižama vabi na svojo novo celovečerno stand up predstavo 50 odtenkov njive. Čeprav bo v njej res tudi parodija na erotično knjižno uspešnico, je to le njen majčken del. V glavnem pa se bo komik ukvarjal s seciranjem gradnikov slovenstva, našega jezika in aktualnih dogodkov. »To je predstava o tipičnih značilnostih Slovencev, se pravi, da nihče od gledalcev v njej ne bo prepoznal sebe, ampak svoje sosede,« obljublja Pižama.
50 odtenkov njive – ni naslov, glede na raznoliko vsebino, malo zavajajoč?
Malo. Res je naslov, ki pritegne. Sem mojster za naslove, ki so meni sicer čisto hudi, a niso komercialno naravnani. (smeh) Saj sem se preigraval s številnimi naslovi, od Tihotapca besed do zelo dolgih naslovov, totalnih klobas, nekaj, kar bi zvenelo kot reč, s katero bi lahko dobil kaka evropska sredstva. A na koncu je prevladal 50 odtenkov njive, ki tudi čisto ustreza, saj predstava ni čisto klasični stand up, zraven se še dela norca iz forme literarnega večera. In 50 odtenkov njive lahko jemljete dobesedno kot parodijo na knjigo, lahko pa v prenesenem pomenu kot 50 odtenkov slovenstva: njiva je to, kar mi smo. Ta kruta, nerodovitna prst, s katere ne bomo odšli, pa če nam ovenijo vsi sadovnjaki ali če nam koloradski hrošč požre vso letino krompirja.
Zveni kot Cankar na zabaven način.
Se ga tudi dotaknem v predstavi, predvsem skozi njegova otroška dela seciram, zakaj je kolektivna zavest Slovencev taka, kot je. Kako nas je on izoblikoval z raznimi peharji in skodelicami, golido gorja, brento brezupa … (smeh) Nočem reči, da je Cankar zanič, ker je genialen, a moraš ga brati, ko imaš že življenjske izkušnje, da ga lahko sprocesiraš. Če v zgodbi nastopajo otroci, to še ne pomeni, da je knjiga za otroke. Saj imamo polno zabavne otroške literature. Zabavne in kakovostne hkrati.
Od kod pravzaprav ideja za 50 odtenkov njive?
Ta del predstave, parodija na 50 odtenkov sive, ima zametke v eni od Bedančevih beležk, ki sem jo napisal pred kakim letom in pol. Poskušal sem namreč prebrati 50 odtenkov sive, pa ni šlo. Me je pa prešinilo, ali se tipična slovenska gospodinja sploh lahko poistoveti s tem vezanjem, lisicami, trpinčenjem in drugimi sado-mazo zadevami iz zgodbe. Je to tisto trpljenje, ki jo zares zaboli v fundamentu njene duše? Kako bi moral glavni junak mučiti glavno junakinjo, da bi tudi slovenska gospodinja začutila to bolečino, da jo stisne pri srcu, pri trajni, pri fertahu? Da se ji od same bridkosti sesiri mleko v hladilniku! Ko sem se preigraval s tem, kako bi tej parodiji dal naslov, sem se na njivo spomnil najprej čisto po ustreznosti zvočne oblike, potem pa se je izkazalo, da ima tudi širšo uporabnost.
Njiva torej tako zaboli slovenske gospodinje?
Ne, ne, ne, njiva je le naslov, kaj je tisto, pa izdam v predstavi.
Pred vašimi predstavami bodo nastopali tudi drugi stand uperji.
Ja, čim večkrat bom za uvod povabil kakšnega mlajšega kolega, na prvih predstavah bo to Tomaž Stanovnik, sicer moj sošolec iz fakultete, ki je pred tremi leti diplomiral, torej me za zdaj prehiteva za tri leta. (smeh) Se mi zdi, da če sem si že ustvaril neko ime, lahko z njim pomagam mlajši generaciji. In da ogreje publiko in jo pripravi name. (smeh)
Vi boste na odru več kot uro. Verjetno je to kar naporno?
Ja, sploh se pozna, ker zadnje čase nisem imel časa, da bi se redno rekreiral. Sicer pa v predstavi ne skačem po odru in ne izvajam prevalov, zaradi telesne nepripravljenosti sem iz nje črtal tudi točko izraznega plesa na tone Vinka Globokarja. (smeh) Ne, saj kar gre, ko si vajen govoriti tri četrt ure skupaj, ni problem še malo podaljšati.
Znani ste, da radi klepate nove besede. Zakaj niste poslovenili stand upa?
Smo poskušali, pa je vse zvenelo preveč okorno in smo obupali. Bolje, da pustimo stand up, kot da dobimo zgoščenko. (smeh) Potem pa se je beseda itak prijela. Ampak včasih me še malce grizlja slaba vest.
Pri nas kar pogosto prevzemamo tujke?
Mislim, da kar čuvamo jezik. V pogovornem jeziku jih je seveda veliko, a to je povsod. Kadar moraš povedati kaj resnega, pa lepo govorimo. Tu se pokaže odraslost govorca, da ve, kdaj uporabljati kateri register. Vsi vijejo roke, kako otroci pišejo na družabnih omrežjih, pa saj smo mi v osnovni šoli počeli isto, le da po listih in zvezkih in zato starši oziroma starejši tega niso videli in niso mogli zaradi tega dvigati rok in jadikovati. Tudi današnji otroci bodo odrasli. Mladini ne moremo jemati pravice, da govori, kot hoče. Sleng je inovativen, prinaša nove izraze, je svežina, ki prevetri jezikovno gmoto, in ga je zato treba pozdravljati. Treba pa je vedeti, kakšne so funkcijske naloge jezika in kdaj kaj uporabljati.
Potem niste med tistimi, ki trdijo, da moramo izbrisati ali prevesti vse tujke?
Ne, ne moremo siromašiti jezika, potrebuje sopomenke, mora biti bogat, imeti moramo izbire glede na govorni položaj. Ko jezik dobro obvladaš, lahko uporabljaš prvine, elemente iz vseh registrov in stopenj jezika – to je eklektični sociolekt. To je na primer mešanje arhaizmov in modernih izrazov. Tak primer je recimo revija Joker, kjer pisci skrbijo za bogatenje besednega zaklada mladih in manj mladih bralcev.
Pri mladini je težava v tem, da nima besednega zaklada, ker premalo bere.
Ta res malo pada, a najhujši problem je funkcijska pismenost. Dobro, to je tudi zato, ker imamo genialno sestavljene obrazce – za izpolnjevanje enega formularja potrebuješ pet listov navodil! (smeh) Mislim, da mladi vseeno berejo. Treba jim je predstaviti, ponuditi kakovostno in zabavno literaturo, da jih premamimo. Predvsem otrok ne smemo podcenjevati, so bolj sposobni, kot mislimo, zato si zaslužijo najvišjo kakovost. Nekaj založb še skrbi za to, druge pa …
Kaj pa če bi sami napisali kakšno knjigo?
Imam polno idej, samo usesti se je treba. (smeh) Nastajajo že pravljice, to se zgodi, ko postaneš foter in si izmišljuješ stvari in jih celo zapišeš. Razmišljam, da bi nekoč nekatere svoje kratke zgodbe, ki sem jih pisal za revije, na novo predelal in razvil v neko zbirko. Bolj se vidim v kratkih formah, napisati dober roman je težko. Mogoče pa se mi kdaj prikaže aleluja, se razpro oblaki, ven pokukajo angelci navdiha, začnejo skrečati na gramofone in poskočim in rečem: »To je to, kresnik, prihajam, Vojnović in Skubic, pojdita mi po pivo!« (smeh) Joj, zdaj ko sem to rekel: Goran, Andrej, ko se naslednjič vidimo, dobita pivo, ker sem bil tako nespoštljiv. (smeh)
Omenili ste pravljice in očetovstvo. Svojemu letu in pol staremu sinu že težite s slovenščino?
Dejansko velikokrat za šalo uporabljam kakšne zelo pravilne strukture in arhaizme. Da mu pride v uho. Sicer pa mislim, da bi se z otroki morali pogovarjati kot z odraslimi.
Kaj pa, ko bo večji, boste strogi glede jezika?
Zagotovo se bom trudil za določeno jezikovno noto, ne bom pa hud purist, ki bi od otroka zahteval, da ves čas govori povsem pravilno knjižno, da bi lahko že pri šestih bral poročila na TVS. Poskusil pa bom ljubezen do besed in jezika prenesti nanj.
Zakaj niste postali učitelj?
Mislil sem, da bom, dejansko sem nekaj časa tudi poučeval, nadomeščal sem učitelja v osnovni šoli, poučeval na jezikovnih in maturitetnih tečajih. Učil sem celo našo bronasto olimpijko Tejo Gregorin, bila je ena boljših v razredu. (smeh) A sem trčil v kruto realnost tega šolskega sistema, in ko smo imeli v tretjem letniku vaje iz prevajanja, sem ugotovil, da je to to, da me to bolj veseli. Vkraj, prosveta nemila!
In zakaj potem niste dokončali študija?
Nisem poslušal svarila enega od profesorjev: »Ne delajte preveč, preden ne diplomirate.« Potegne te v drug svet in nenadoma nimaš več časa, da bi za tistih nekaj mesecev sedel za knjige in podelal manjkajoče izpite.
Kaj pa dober zgled za sina?
Saj mu bom lahko žugal: »Poglej, kakšen boš, če ne boš delal šole: kot foter!« (smeh)Pridruži se nama Anže Tomić, ki ga Boštjan predstavi kot »kuratorja spletišča Apparatus.si, ki je najširša slovenska podcasterska postaja«. Skupaj na Apparatusu ustvarjata oddajo Glave. Začneta razpravljati o oddaji, se šalita in nekako pristaneta pri straniščih. Anže ob tem dobi asociacijo in reče Boštjanu, naj pove o svojem WC-ju grozot. A, kraljestvo kiča! (smeh) Z ženo zbirava najbolj nemogoče stvari, ki so tam razstavljene. Zadnjič sem našel genialnega plastičnega Mikija Miško, ki ima znotraj lučke in se sveti v različnih barvah. (smeh)Anže: Ta njegov WC je res grozen. Ni besed. Boštjan: Prideš in te požene. (oba se zasmejeta)
In kakšne grozote so še v njem?
Uf, razno razne. Kolegom težim, da mi prinesejo, če po svetu vidijo kaj kičastega.
Mimogrede: vas bomo kdaj videli brez Bedančeve brade? Uf, ne vem. Za zdaj nimam v planu. Ko/če pride pleša, obljubim, da si las nikoli ne bom česal čez njo. (smeh) Takrat se bom postrigel. Ali pa si pustil »Janez Škof frizuro«. (smeh) To bi bilo zanimivo, ker brado bi obdržal: nad ušesi nič, spodaj pa goščava naokrog in okrog. (smeh)
Ampak če bi se postrigli in obrili, vas nihče ne bi prepoznal.
Ja, če bom kdaj storil veleizdajo, na primer da ne bom grdo govoril o drugih Slovencih, in se bom moral skriti.
Če boste morali pobegniti pred gospodinjami, ki bodo prišle na vašo predstavo zaradi naslova, misleč, da bo erotična.
One bodo sploh doživele katarzo. (smeh) V predstavi je malo ruralnega, malo erotičnega in polno drugih zanimivih stvari. Realnost je, da je treba najti čim bolj zveneč naslov, in prvič v življenju mi je to uspelo, zato se ga bom držal. (smeh) Čez 50 let bom še vedno imel 50 odtenkov … Na primer 50 odtenkov gnojila ali 50 odtenkov peronospore. (smeh)
50 odtenkov piva? Ne, ne, so stvari, ki morajo ostati svete!
